Mokronožci so se vrnili
##IMAGE-3524682##
Vsestranski kulturnik Stane Peček je pred dnevi predstavil svojo novo knjigo o škratih Mokronožcih, ki jih je v življenje obudil pred četrt stoletja.
Prva knjiga o prigodah Gašperja, Mihe, Nisemboltežarja in Čakca je pod naslovom Mokronožci izšla že leta 1993, sledile so ji Šuštarček, krojaček in Mokronožci (2003), Predpražnik (2005), Pravljica o roki (2006) in Zmak (2007), Z Mokronožci res ni dolgčas (2012) in sedaj še Mokronožci, še sreča, da ste tu. Sicer so škratje med Mokronožane priplesali, še preden so prišli med platnice. In to dobesedno. Mokronoški rojak Janez Mejač, baletnik in koreograf, je dve njegovi zgodbi prevedel v jezik klasičnega baleta, ki ju je odplesala ekipa SNG opera in balet Ljubljana, pravi Peček in dodaja, da so Mokronožci živi tudi v lutkovnih predstavah lutkarske skupine Mokre tačke.
V novi knjigi so štiri zgodbe. »Vse so umeščene v prepoznaven prostor Mirnske doline. Škratje ne poznajo občinskih meja in so si to dolino vzeli za svojo in v njej prav prijazno živijo,« pojasni Peček, ki je konec oktobra praznoval že enainosemdeseti rojstni dan. Škratje tokrat prvič v ospredje postavljajo tudi druga do zdaj nepoznana bitja, živeča v mirnskem porečju. V knjigi pa lahko prvič preberemo tudi, da v mirnski Rojski jami živi škrat Maholik, ki v resnici menda nima železnih krempljev ter otrok ne namaže s smrkljem in požira, kot so in morda otroke še strašijo mirnske babice, pač pa pokaže svojo dobrosrčnost, če se mu kakšen malček posebno prikupi.
Zgodbe lahko žanrsko uvrstimo med moderne ljudske pravljice. Nekatera imena, ki nastopanjo v knjigi, so malo spremenjena, a resnična, prav tako bodo bralci prepoznali nekatere lokalne znamenitosti, saj je dogajanje postavljeno v resničen prostor. Tudi to knjigo krasijo ilustracije akademske slikarke Jelke Godec Schmidt, ki že dolgo sodeluje s Pečkom in je že na začetku vdihnila podobo radovednih škratov. »Veliko jih je opazilo, da je bil on model za te škrate, to sem večkrat slišala. Zagotovo je nekaj škratovskega v njem, ne samo po videzu, temveč tudi po otroškosti, ki jo ima še vedno v sebi, in po zagnanosti, ki jo škratje imajo. Ne odneha, je večen optimist,« o avtorju pravi Godec-Scdmidtova, ki se nadeja, da bosta tudi v prihodnje še sodelovala.
Na vprašanje, ali je današnjemu človeku pravljica sploh še potrebna, Peček odgovarja: »Mislim, da je to umik iz krutega sveta realnosti. Človek potrebuje pravljico, da se spočije, sprosti, uredi misli in okrepi upanje, kajti v pravljici dobro vedno premaga zlo in zgodbe vedno prinašajo rešitve, po katerih bi se lahko zgledovali. Mislim, da bo pravljica preživela.« Glede na Pečkovo bujno domišljijo smo lahko prepričani, da bomo čez nekaj let lahko znova prebirali zgodbe o tem, da so jo škratje Mokronožci znova zagodli.
Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu z dne 8. november 2018.
