Arhiv NTRC

Upokojeni Jože Kaker je odraščal na domačiji Koklej v Podveži, kjer so živele generacije Koklejevih, V zgodovinskem arhivu v Gradcu je zasledil zapis iz leta 1426, v katerem je omenjen Simon Kokley, »Našel sem tudi podatke o Matiji Kokleju, ki je bil menda podjeten človek in je imel veliko otrok, tudi moških naslednikov, a je domačija kljub temu propadla. Zadnji moški s priimkom Koklej v Sloveniji je umrl leta 1981, z njegovo smrtjo je ta priimek pri nas izumrl,« je pojasnil in dodal, da se boji, da bo tudi on doživel usodo Matije Kokleja. Ima dve hčerki in štiri vnuke, vendar za zdaj ne kažejo navdušenja, da bi prevzeli ekološko kmetijo in turistično dejavnost na njej. »Hči Ana je po stroki etnologinja in zelo rada poprime za delo, vendar imata z možem druge načrte. Še vedno upam, da si bo vendarle premislila. Ali pa bo morda kdo od vnukov v tem prepoznal priložnost.«

Podedoval kmetijo

Ko si je našel zaposlitev, se je iz domače Podveže preselil v Luče, kjer si je ustvaril družino. Na kmetijo, na kateri je gospodaril njegov stric, se je sicer pogosto vračal in mu pomagal pri delu. Stric je umrl, domačijo pa prepisal nanj, saj ni imel svoje družine. »Priznam, da me odločitev strica ni razveselila, saj sem jo najprej doživljal kot breme odgovornosti. Nisem pa imel srca, da bi lepo vzdrževano kmetijo prepustil uničujočemu zobu časa. Iz spoštovanja do svojih prednikov sem se odločil, da bom kmetijo vzdrževal po svojih najboljših močeh. Me pa žalosti, ker veliko okoliških kmetij nima zagotovljene prihodnosti, saj mladi odhajajo v dolino.«

Usoden kavni mlinček

Navdušenje nad starinami ga je prevzelo že med službovanjem. Delal je v komerciali, v prostem času se je posvečal zbiranju starih predmetov. »Zbirateljski konjiček se je začel razvijati povsem spontano. Spomnim se dneva, ko mi je nekdo podaril star kavni mlinček. Bil sem navdušen. Zdel se mi je lep na nek poseben način, predvsem pa zanimiv. Takrat se je moj odnos do starih predmetov spremenil. Kamorkoli sem šel, sem bil pozoren nanje. Kupoval sem jih in nosil domov. Tako se je moja zbirka postopoma večala. Sčasoma v stanovanju ni bilo več prostora zanjo. Začel sem razmišljati, da bi kupil kakšno propadajočo kaščo, jo obnovil in v njej uredil svojo zbirko starin.«

Tako je pred približno štiridesetimi leti rešil pred propadom prvo kaščo. Odkupil jo je od lastnika, ki jo je nameraval razžagati za drva. Najprej je kaščo oštevilčil, potem razstavil ter ponovno postavil na svoji domačiji v Podveži. To delo, kot pravi, terja potrpežljivost in natančnost, a v njem neizmerno uživa. Prva postavljena kašča ni dolgo samevala, kmalu so se ji pridružile druga, tretja, četrta, peta in šesta. »Srce me boli, ko vidim propadajočo kaščo. Zdi se mi, kot bi nekdo poteptal našo dragoceno etnološko dediščino,« doda prepričljivo. Vseh šest kašč je odkupil od kmetov iz Zgornje Savinjske doline. Stare so od 160 do 270 let. Obnovil jih je po prvotni podobi. In tako že več let privabljajo občudujoče poglede mnogih.

Kazni inšpekcije

Priznava, da ga je pred tremi leti pretreslo, ko je prejel inšpekcijsko odločbo za rušitev dveh kašč. »Zapisali so, da ju moram porušiti, ker sta zgrajeni nelegalno. Prizadeval sem si za naknadno legalizacijo obeh. Žal neuspešno. V naši državi imamo neživljenjske in toge birokratske predpise. Vse je prepovedano, kar ni izrecno dovoljeno. Država ne ceni ljudi, ki smo pripravljeni negovati kulturno dediščino na svoje stroške. Zavidljive finančne koristi od tega nimam. Me pa to delo neizmerno osrečuje.«

Pritožil se je na upravno sodišče, ki je po dveh letih razsodilo, da je obe kašči treba odstraniti. Kmalu zatem je prejel novo določbo, v kateri je navedeno, da kašč ni treba odstraniti, mora pa plačati visoke kazni. »Bil sem obupan in v dilemi, kaj naj storim. Odločil sem se, da bom kašči porušil, a so me domači prepričali, naj tega ne storim. Začel sem plačevati kazni in se obrnil še na ustavno sodišče. V obširnem dopisu sem jim podrobneje predstavil svoj problem in jim predlagal nekaj rešitev. Prijetno sem bil presenečen, da so mi odpisali in se mi zahvalili za predloge.«

Predlagal jim je, da bi o objektih, ki imajo zgodovinsko in etnološko vrednost, morali presojati na terenu krajinski arhitekti in drugi strokovnjaki. Vsak primer posebej. »Če bodo ocenili, da moram kašči podreti, bom to storil. Stroki verjamem, birokratom v Ljubljani ne, saj vidim, da ne ukrepajo tam, kjer bi res morali. Marsikje po Sloveniji lahko opazimo posege v prostor z okolju neprijaznimi, tudi nelegalnimi gradnjami. Zakaj tam nihče ne ukrepa?«

Etnološka priznanja

Medtem ko mu inšpekcija nalaga plačevanje kazni, mu etnološka stroka podeljuje priznanja. Še posebej je ponosen na Murkovo listino, ki mu jo je Slovensko etnološko društvo podelilo za prizadevanja na področju etnologije. Prav tako je prejel priznanje ljubljanskega etnografskega muzeja in celjskega pokrajinskega muzeja ter Planinske zveze Slovenije.

Vprašala sem ga, zakaj so ga med etnološko raznovrstno dediščino prevzele prav kašče. »Ker so bile statusni simbol naših prednikov. Premožnejši kmeti so imeli tudi po dve večji kašči, manj premožni le eno majhno. V njih so hranili pridelke, žita in suhe mesnine. Po drugi svetovni vojni so kašče začeli podirati, nekateri lastniki so jih prepustili propadanju,« je pojasnil in dodal, da njegovo pozornosti privabljajo tudi stari kozolci in skednji. »Že nekaj čas občudujem skedenj v Zadrečki dolini, ki je star 240 let. Zelo je lep. Želel sem ga prestaviti na svojo domačijo, a zanj nisem dobil dovoljenja.«

Pred leti je v Lučah postavil miniaturno etnološko vas z 12 majhnimi lesenimi objekti, ki jih je izdelal sam – od črne kuhinje do »tišlerske« delavnice in kovačije. A so vas lanske poplave uničile. Volje za postavitev nove še ni zbral, saj ga letos in naslednje leto čaka veliko dela pri obnovi domačega kmetijskega poslopja. (Foto: Nik Jarh)

Reportažo si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 3. julij 2024