Jaka Bregar

##IMAGE-3485346##

V 92. letu starosti je umrla akademska slikarka Alenka Gerlovič, nagrajenka Prešernovega sklada. "Poslovila se je velika prijateljica in plemenita donatorka našega, Posavskega muzeja. Toliko bolj smo pretreseni in žalostni zaradi bremena vesti, ker ni dočakala težko pričakovane stalne galerije umetnikov Posavja, za katero je že leta 1995 darovala prvi sveženj z izborom svojih najboljših akrilnih del," so ob tem sporočili iz Posavkega muzeja.

Alenka Gerlovič se je rodila 17. septembra 1919 v Ljubljani, zgodnje otroštvo je preživela v Brežicah, nato se je družina preselila v Ljubljano. Na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu je diplomirala iz slikarstva in se leta 1941 vrnila v že okupirano Ljubljano. Delala je v OF in kasneje v Centralni tehniki KPS v grafičnem ateljeju ustvarjala grafično opremo za partizanski tisk. Tudi v tem času se je posvečala grafiki in akvarelu.

Po vojni je bila likovna pedagoginja. Gerlovičeva velja za pionirko na področju likovnega izobraževanja, saj je postavila temelje sodobne likovne vzgoje. Je tudi avtorica učbenika Likovni pouk otrok iz leta 1968. Poleg tega se je ves čas posvečala slikarstvu in ustvarila obsežen opus risb, akvarelov ter slik v oljni tehniki.

Leta 2006 je pomemben izbor svojih slikarskih del podarila Posavskemu muzeju Brežice. Gre za 34 akvarelov, ki so se pridružili okrog 20 akrilom na platnu velikih dimenzij. Slednje je umetnica muzeju, kot omenjeno, podarila že prej. Ljubezen do mesta svojega otroštva je izpovedala tudi v svoji avtobiografiji Okruški mojega življenja, leta 2007 pa se ji je občina Brežice za njen bogat prispevek poklonila s podelitvijo naziva častne občanke.

Del njenega bogatega opusa so ob ob umetničinem 90. rojstnem dnevu razstavili v Mestni galeriji Ljubljana. Na ogled so bili akvareli iz obdobja 2000-2008, ko je ta likovni medij popolnoma prevladal v opusu Gerlovičeve. Vendar pa je po besedah kustosinje razstave Marine Mihelič Satler Gerlovičeva akvarel uporablja na nekonvencionalen način, ne toliko "slikarsko", bolj "grafično". Tako je dosegla njegov manj "vodeni" videz, kar gledalca, vajenega učinkov te tehnike, preseneti. Namesto mehkih, razlivajočih se obrisov ter medsebojnega barvnega prelivanja velikih ploskev jo je pritegnilo vztrajanje pri natančno določenih mejah sledi, ki jih poteza s čopičem začrta v barvni madež, je ob razstavi v katalogu zapisala umetnostna zgodovinarka Nadja Zgonik.