Stanetu Pečku v slovo
Stane, tako ste se veselili z nami, ko smo septembra 2008 praznovali otvoritev mokronoške knjižnice. Kako tudi ne, saj je bila vaš drugi dom. Prav nikoli niste pozabili vstopiti, pa četudi v naglici, ko je bil rok za oddajo prispevka za Odsev, ki ste ga tako predano urednikovali, že blizu. Toliko različnih tematik smo skupaj obdelali. Sodelovali pri mnogih dogodkih, večkrat ste nas opozorili na ljudi, ki so s svojim delom na kraj ali pretekle dogodke pomembno vplivali in si zaslužijo našo pozornost. Ni vam bilo mar le za dogajanje v Mokronogu. Celo Temeniško - Mirnsko dolino, v katero ste naselili tudi navihane škrate Mokronožce, ste obogatili z neizmernim zavzemanjem za kulturno dobro.
Vaša ljubezen do napisanega se je začela v otroških letih, saj ste že kot zvedav fantič obiskovali mokronoško knjižnico. V zborniku, ob 90. obletnici knjižničarstva v Trebnjem, beremo takole: »Desetletni fantič stoji pred masivno mizo, na kateri so zložene skladovnice knjig. Koliko besed ujetih med platnicami! Platnice so prijazne. Boža jih, pa se zatakne na velikih črkah neke naslovnice. Poizkuša s črkovanjem: S-h-a-k-e-s-p-e-a-r-e. Vseeno ne more naprej. Zadrego opazi knjižničarka, gospa Marija Kuhar, pozna jo iz šole, tam je tovarišica. Nekaj ga vpraša. Kaj že? Fantu je nerodno. Knjižničarka mu prišepne, da je »Šekspir« še pretežak, da pa bo Oton Župančič ravno pravi. Ja. In sem, po toliko desetletjih, presenečen, da je knjižnica v Mokronogu že okrog leta 1948 lahko ponudila svetovnega dramatika.«
Prav vam, kot tajniku (tu ste delovali vse do upokojitve leta 1992), gre pripisati zasluge, da se je na krov Občinske kulturne skupnosti Trebnje vkrcala tudi Knjižnica Pavla Golie, ki jo je v tistem času navigiral France Režun. Po vaši zaslugi so se tudi šole seznanile in srečale z vrhunskimi umetniki naše domovine.
Med imeni, ki so bila zaslužna za poimenovanje naše knjižnice po rojaku Pavlu Golii, 3. septembra 1983, ste bili poleg Franceta Režuna, Jožeta Zupana in Lucijana Reščiča tudi vi. Občinska kulturna skupnost z vsemi njenimi člani je bila takrat ena sama pozitivna energija. To je bil čas, ko se je kultura v Trebnjem pisala z veliko začetnico. V razcvetu je bil Tabor likovnih samorastnikov (najvidnejša sta bila domačina Sandi Leskovec in Lucijan Reščič), zaživela je literarna revija za odrasle Samorastniška beseda, dolga leta je bila v ospredju literarna revija mladih Srečanja, zvrstili so se nastopi številnih umetnikov. Še pred poimenovanjem knjižnice je France Režun izdal svojo prvo pesniško zbirko Drobci sonca, v kateri so se pesmi zlile z ilustracijami Lucijana Reščiča. Te so kasneje bogatile tudi trebanjsko knjižnico.
Že takrat ste se zavedali, kako pomemben del družbenega in kulturnega življenja so tudi knjižnice manjših krajev (t. i. krajevne knjižnice), saj, kot ste sami zapisali, so le – te "stale inu obstale" predvsem zaradi domoljubja, zdrave pameti in ljubezni posameznikov. Tudi kasneje so bili posamezniki tisti, z več ali manj uporabne podpore okolja, ki so takratne krajevne izposojevalnice knjig, oz. knjižnice, vzdrževali v funkciji, jih delali prijazne, se s časom prilagajali krajevnim navadam, brusili pete in jezike za povečanje knjižničnega fonda, za boljše prostorske pogoje, ustrezno opremo in druge pogoje. Že od začetka ste se, dragi Stane, trudili za posodobitev knjižnic. Z naslednjimi argumenti sta s Francetom Režunom prepričala lokalne oblasti, da so dovolile prost dostop do knjig: »Tovariši, če bo knjigo kdo ukradel, je ne bo zato, da bi z njo podlagal pohištvo. Je za to popolnoma neuporabna. Knjigo bo prebral. In če jo potem, ko jo bo prebral, ne bo vrnil, je knjiga zanič in ni vredna, da je v knjižnici.«
Knjižničarji smo ponosni, da je prav vam in vašemu delu namenjena spominska vitrina v Krajevni knjižnici Mokronog, da je prav naša knjižnica založnik in izdajatelj vašega romana Netopir in da ste bili kar dva mandata član Sveta zavoda naše knjižnice. Hvala vam za vse to.
V knjižnico ste prihajali na sproščen klepet ali resno načrtovanje dogodkov, prinašali anekdote ali resno branje, vedno pa ste s seboj nosili dobre misli, veselje in smeh, četudi je kdaj bolelo. In nekaj drži kot pribito: Gospod Stane, manjkali nam boste in pogrešali vas bomo. Vaši knjižničarji.
