S samorastniki na kavi v trebanjski galeriji
Na nedeljsko dopoldne, v času, ko se večina ljudi še preteguje po prijetnem sobotnem dnevu ali napornem tednu, mnogi pa se pripravljajo na kuhanje nedeljskega kosila, so se udeleženci 45. mednarodnega tabora likovnih samorastnikov v Trebnjem odzvali povabilu gostiteljev ter se na srečanju ob kavi v tamkajšnji galeriji predstavili Trebanjcem. Na dobro obiskani predstavitvi umetnikov je bilo mogoče slišati zanimive zgodbe njihovih umetniških poti, njihovih iskanj in napredovanj v svetu slikanja. Ker so sodelovali izkušeni in uveljavljeni umetniki, je bilo v razpravi slišati tudi marsikateri globoko misel o pojmovanju likovne umetnosti. Posebej živahna razprava, skoraj dve uri dolga, se je razvila na vedno aktualno temo - kje so meje med naivno umetnostjo in ostalimi zvrstmi slikanja.
S pojmom naivna umetnost smo pri nas opredelili predvsem status umetnika, ki ni akademsko izobražen, pač pa samouk. Zaradi tega ga v slovenščini radi označimo za samorastnika – ker umetniško ustvarjanje ni njegova primarna dejavnost, temveč se z njim ukvarja v prostem času. Toda pozor! Tu je nova dilema, tokrat podčrtana z dejstvom, da gre v tem primeru – ko gre za udeležence likovnega tabora, za umetnike, ki jim je to primarna dejavnost.
O naivnem ali samorastniškem slikarstvu, predvsem pa o zvrsti slikanja, se že stoletje dolgo krešejo mnenja. Že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja se je s to temo pri nas znanstveno ukvarjal dr. Boris Klemen, in denimo v začetku sedemdesetih let zelo poglobljeno Janez Sedej. Vse kaže pa, da so tudi kritiki pozabili na znamenito prireditev - party, ki jo je leta 1908 organiziral Picasso pol v zasmeh, pol v občudovanju H. Rousseauja. Vloge obeh strani, naivnih in manj naivnih, po navadi akadem¬skih slikarjev, pa so se od tedaj temeljito spremenile.
Domačini na kavi, med katerimi je bilo največ domačih amaterskih slikarjev in članov trebanjskega likovnega društva, so bile zanimive tudi nekatere utemeljitve povedanega. Denimo slikarke Irene Polanec, ki je omenila, da nekateri največji svetovni slikarji sploh niso imeli umetniške izobrazbe, ali trditev, da je likovna akademija za slikarja sila pomembna, vendar predvsem zato, da hitreje pride do spoznanj in znanja, ki si ga morajo nešolani pridobiti po veliko daljši poti, ki temelji na talentu in izkušnjah. Zelo zanimivo pripoved je nanizal Brazilec Souza in domala vsi drugi slikarji. Nekateri Slovenci so se spomnili svojih udeležb pred desetletji, vsi pa v debati izražali globoko zahvali Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje za njeno dolgoletno in kakovostno prizadevanje.
Letošnjega tabora se udeležuje deset slikark in slikarjev: Ceesay MOMODOU iz Gambije, Waldomiro de DEUS SOUZA iz Brazilije; Ana KNJAZOVIC, Milan STANISAVLJEVIĆ in Ivana STANISAVLJEVIĆ NEGIĆ iz Srbija; Darja LOVAK, Rudi STOPAR, Stanislav NOVAK, Irena POLANEC, Nuša PRESTOR, pa so iz Slovenije. Na nedeljskem klepetu še ni bilo Momodouja in Prestorjeve, ki bosta prišla na tabor jutri.
Skratka, razprava ob kavi je bila za vse udeležence izjemno pestra, pripovedna in vsestransko zanimiva.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
