Mešani pevski zbor Lisca Sevnica in Mešani pevski zbor Slovenski dom Zagreb prijateljujeta že šesto leto, zbora izmenično prirejata tudi gostovanja in koncerte. Za glasbeno in kulturno izmenjavo pač ne more biti nikakršnih predsodkov pri ljudeh, ki v srcih dobro mislijo.

Plotove skušajo ljudem dobrih namer in volje pač postaviti običajno tisti, ki nimajo duhovne širine in v svojem "zaplankanem" - beri omejenem - pogledu na svet, skušajo svoje ozke, sebične frustracije uresničevati tudi tako, da bi se radi polastili tistih, ki ne zmorejo ali nočejo razmišljati s svojo glavo.

Tudi takšno bi lahko bilo sporočilo sinočnjega koncerta MePZ Lisca in MePZ Slovenski dom, ki ga je v sevniški kulturni dvorani povezovala Nada Novšak. Sevniški zbor je pod vodstvom Jožeta Pfeiferja začel s pesmijo Gustava Ipavca Slovenec sem, priljubljeno zlasti pri rojakih, ki žive v tujini, in nadaljeval s še osmimi pesmimi, od Gobčeve N'mav čriez izaro do vedno pri poslušalstvu lepo sprejete istrske Dajte, dajte.

Zagrebški zbor, z zborovodjem Francem Kenetom, je ubrano zapel sedem, največ ljudskih pesmi, v slovenščini, zadnja – Orkestar Emila Cossetta je bila v hrvaščini in interpretativno težavna, a zanimiva, nekaj posebnega, saj je v sevniških dvoranah še nismo slišali.

Slovenci, ki živijo v Zagrebu, zelo radi zapojejo tudi pesem njihovega bivšega zborovodje Petra Kutnjaka Slovenski dom, naš drugi dom. Sevniški in zagrebški zbor sta sinočnji koncert učinkovito zaključila s skupno narodno Meglica, v priredbi Oskarja Deva.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista