Galerija Krka Novo mesto: odprtje razstave Brine Torkar
Prijazno vas vabimo na odprtje razstave del Brine Torkar v Galeriji Krka Novo mesto, in sicer v torek, 20. junija 2023, ob 20. uri. Razstava bo na ogled do 25. avgusta.
Brina TORKAR
Galerija Krka, Novo mesto
20. junij – 25. avgust 2023
OGLEDALA DUŠE
Življenje je polno neverjetnih trenutkov, ki jih slikarka Brina Torkar opazi kot pomembne, neizbrisne. Trenutkov, ki nas določajo in nam vsakič dajo možnost, da se spremenimo, ker tega v hitrem tempu življenja nikoli ne naredimo. Ki nam ponujajo spoznanje, česa smo zmožni. V množici informacij se zdi, da je vedno težje ločiti objektivno od subjektivnega. Ta motivna izhodišča se na slikarkinih delih skozi obdobja spreminjajo, preoblikujejo, so poudarjena ali stopijo v ozadje in dovolijo novim motivom, da jo osvojijo. In ona z njimi gledalce.
Brina Torkar je sodobna slovenska likovna ustvarjalka z že izoblikovanim slogom. Z deli dokazuje, da so klasična likovna izrazila še vedno aktualna, intimnoizpovedna in vizualno učinkovita. Njene podobe razkrivajo iskanje svoje poti in odkrivajo temeljno izrazno usmerjenost, lastno njenim formalnim, oblikovnim in vsebinskim rešitvam. Na njih je občutno navzoče povezovanje, raziskovanje, komuniciranje in snovanje. Za njeno ustvarjanje je značilno, da ne postavlja v ospredje zapletenih filozofsko-teoretičnih razglabljanj in ne sledi aktualnim usmeritvam v umetnosti. Brezkompromisno spoštovanje lastnih ustvarjalnih načel in značilna eksistenčna drža sta temeljno izhodišče za poetični prenos vsebine in oblike na slikovno podlago. Njena vizualna govorica je neposredna, atraktivna in prepoznavna. S samosvojo ekspresivno naravnanostjo in poglobljenim, poetičnim, drznim in eruptivnim slogom ostaja povsem zvesta iskanju sebe. Ne le da je likovni intimizem še kako aktualen, ker v okviru vizualnih praks omogoča pristnost, iskrenost in originalnost, ampak tudi z zavestnimi reminiscencami na umetnostno dediščino evropskih in eksotičnih tradicij in kultur spodbuja široko paleto čustvovanj in pogledov vase.
V ospredju cikla slik velikega formata je navidezno lirična podoba narave. Slikarka ustvarja po načelu notranjega in zunanjega vira, v skladu s katerim se vidne zaznave zunanjega sveta prepletajo s prvobitnimi oblikami, plastmi spomina in zaznanimi utrinki odsevov.
S prikazom doživljanja elementov stvarstva v nenehnem spreminjanju in preoblikovanju (Najmehkejši dotik) poskuša upodobiti brezčasje, se približati stanju, ki v neskončno vztrajnem, ponavljajočem se ritmu bivanja zrcali vse nesmisle našega drvečega življenja. Ki obrusi in zgladi naše čute, da so spet prožni, ob tem pa spočije dušo z valovanjem (Merkurjevo morje) in z vstopom v tišino odpira vrata v samo svoj čas.
Pri ustvarjanju meditativnih podob je slikarka postavljena v položaj, v katerem, se zdi, ima na življenje zunaj sebe le malo vpliva. Njena naloga je sprejemanje sveta, kakršen je (Ta zemlja je sveta). Vídeno beleži, kot ga estetsko in vsebinsko zaznava. Njeno ustvarjanje je izrazito subjektivno in neodvisno od tehnike, žanrov ali likovnih klišejev. Slikarka gledalcu ne pokaže samo estetsko preoblikovanih podob iz narave, ampak ga postavi pred neke vrste naključne zapise iz svojega dnevnika, v katerem so tako spomini iz otroštva kot zavedanje lastne minljivosti. Največkrat upodablja gozdove, ki človeka kot miniaturno bitje osamijo, da se le tu in tam pojavi kot delček, intimno povezan z veličino neusmiljene narave (Inkarnacija). Način postavitve figure v prostor, izbira določenih barv in drže figur govorijo o simbolno izraženem dejstvu, da vsakogar od nas nosi drugačen tok življenja. Elipsaste podobe učinkujejo kot velika ogledala, v katerih se zrcali umetničina duša, saj slike oblikuje tako, kot jih gleda s svojo notranjo vizijo. Barve so precej utišane, da bi postopek ustvarjanja slike in njen učinek prišla bolj v ospredje.
Velike slike Brine Torkar vzbujajo vtis natančne, skrbno pretehtane in vnaprej zamišljene zasnove. So poenotene kompozicije, pri katerih je figura postavljena pred ozadje kot povzdignjen element. Slikarsko prizorišče – sprehod skozi apokaliptične gozdove daje občutek bližine nečesa primarnega, a vseeno pravljičnega – je opredeljeno kot oder za predstavo. Glavno vlogo na njem imajo figure risarskih skic, ki se kasneje plaho stiskajo vase, obkrožene s sencami gozda. Slikarka išče večni vir življenja – navidezno v boju z neusmiljeno naravo, a v bistvu le sama s seboj, s svojimi spoznanji, strahovi, ljubeznijo. Tako kot podobe gozdov, ki človeka kot miniaturno bitje osamijo in ki na njenih delih nastopajo kot del veličastne narave, sta zanjo pomembni zazrtost vase in s tem neločljivo povezana tišina. Današnji svet je glasen, hrupen in hiter, na nas vpliva ogromno informacij, zvokov in dražljajev. V takem okolju težko najdemo tišino. Nanjo se tudi različno odzivamo, marsikomu je neprijetna ali pa se je celo boji. Ljudje, ki v svoje življenje spustijo tišino, se umikajo v naravo in uporabljajo bolj ali manj znane tehnike poglabljanja vase ter na različne načine vključujejo tišino v svoj vsakdan: s sprehodi, razmišljanjem o sebi, opazovanjem okolice ali čisto meditacijo.
Kot je bila za slikarko vrsto let v ospredju zelo osebno izslikana ekspresivna podoba narave, ki je vključevala spomine iz otroštva, upodobljene skozi prizmo zavedanja lastne minljivosti (Čas), tako je vse bolj rastla njena želja po iskanju primarnega izvora, lastnih korenin. Ni presenetljivo, da jo je dohitela nova oblika vizualne govorice, ki označuje njeno zanimanje za odnos med družbo in tehnologijo, realnostjo in navidezno realnostjo ter se odziva na klic k ponovnemu osebnemu stiku – tudi med umetnikom in naročnikom. Tisto, kar slikarka Brina Torkar zazna pri posamezniku, v srednje velikih akvarelih interpretira in po svoje oblikuje v njegov osebni simbol. (Simbol je zanjo preozek izraz, namesto njega za tovrstne podobe uporablja izraz izvorna koda.) Izvorne kode, naslikane v akvarelni tehniki, nimajo razumske razlage, zanje zgodba ni pomembna. Pomemben je njihov namen – celjenje in aktivacija spomina pri posamezniku prav na trenutek, ko je pri slikarki naročil kodo. Ustvarjene so na podlagi slikarkine kinestetične zaznave posameznika, ki je pri njej že od otroštva izredno močno razvita. Že kot najstnica je imela vizije, ki jih je slikala sočasno s pismenkami in jih risala brez določenega pomena. Ko zdaj ustvarja, čuti izredno harmonijo in lepoto, pogosto ob tem vidi in doživi tudi določeno vizijo.
Tatjana Pregl Kobe
Brina TORKAR
Rodila se je leta 1978 na Jesenicah. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer grafično oblikovanje, se je leta 2002 vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Univerze v Ljubljani. Na slikarskem oddelku je leta 2007 diplomirala pri prof. Sergeju Kapusu. Med študijem se je leta 2005 izpopolnjevala na Nacionalni šoli za umetnost in oblikovanje (National College of Art and Design) v Dublinu na Irskem. Leta 2008 je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Zdaj nadaljuje podiplomski študij na ALUO, smer slikarstvo, in deluje kot vizualna umetnica. Razstavljala je na več samostojnih in skupinskih razstavah. Od leta 2008 vodi Slikarsko šolo Brine Torkar, od leta 2019 pa je direktorica Zavoda za podporo razvoja umetnosti ter ozaveščanje in širjenje zavesti posameznika v odnosu do narave, osebnostne rasti in skrbi za sočloveka (Zavod Nova Zora). Je tudi študentka duhovnega študija nedualnega kabalističnega zdravljenja. Živi in ustvarja v Ljubljani.
