V Sloveniji park ogroženih ptic, ki jih v svetu (skoraj) ni več mogoče videti
Na obrobju Destrnika je Sandi Horvat ustvaril dom za več kot 100 vrst ogroženih živali in prostor, kjer življenje teče v ritmu narave. Na prvi podmladek žerjava so čakali 11 let.
Ko se pripelješ v svet prostoživečih živali, v odročen kraj Destrnik pri Ptuju, se zdi, kot bi se čas upočasnil. Tu družine Horvat ne prebuja mestni vrvež, temveč kriki eksotičnih ptic. Na tem koščku sveta, kjer so živeli njegovi stari starši, je Sandi Horvat s svojo družino postavil živalski park in v njem je našlo dom več kot sto vrst ogroženih živali, predvsem ptic, ki jih v njihovem naravnem okolju le še redko vidimo. Prostor je vzrejni center z dušo, katerega cilj je zaščita redkih vrst ter ozaveščanje ljudi o ključnem pomenu naravnega ravnovesja. Tu življenje teče drugače – v ritmu valjenja jajčk, rasti mladičev in vsakodnevne skrbi za ogrožene vrste.
»V parku prostoživečih živali se zdi, kot da se prebujamo v svet, ki smo ga nekoč izgubili, a si ga zdaj z veliko truda in zavezanosti ponovno prizadevamo obnoviti,« pravijo oskrbniki tega čudovitega kraja. Za vsem tem pa stoji človek, ki je svoje poslanstvo začutil že zelo zgodaj. Ni biolog, čeprav bi mu to pripisali, temveč inženir elektronike, ki svoj prosti čas – in večino srca – vlaga v to, kar je začel kot otrok.
»Živel sem v naravi in vedno so me navdihovale ptice. Ko sem bil star šest let, sem dobil svojo prvo račko, neki gospod pa mi je podaril akvarij. Potem so prišli kokoši, fazani … in sčasoma je to preraslo v več kot samo hobi,« pravi sogovornik, ki s svojo družino danes upravlja park prostoživečih živali na štirih hektarjih. Tudi žena, s katero na posestvu živita že dvanajst let, je hitro začutila, da ta živalski svet ni samo Sandijev, temveč njun skupni projekt.
Žerjavi, orli, pingvini
Park je dom več kot stotim vrstam ptic in nekaj sesalcem, med njimi so kenguruji, lame, alpake in beli osli. A glavne so ptice, v svojih bivališčih se šopirijo veličastni orli, nežne pegatke, pisani papagaji, race, gosi, labodi … in 11 od skupno 15 vrst žerjavov v svetu.
»Imamo živali z vsega sveta, kar pa se ptic tiče, smo v Sloveniji edini s tako populacijo. Veliko ptic, ki jih v naravi več ne vidimo in so na rdečem seznamu CITES-a (konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, op. a.), živi samo še v ujetništvu pri rejcih v vzrejnih centrih in živalskih vrtovih. Eden takih je recimo mandžurski žerjav.
Kitajci jih častijo kot mitološka bitja, verjamejo, da bodo dolgo in srečno živeli, če bodo videli to ptico. Kar pa je danes vedno manj verjetno, saj so med drugo svetovno vojno na Kitajskem izumrli. Danes jih je največ v ujetništvih, kitajska vlada pa financira njihovo ponovno naseljevanje v naravno okolje, kar je precej zapleten proces.
Zimo preživljajo na jugu, spomladi so se vračali na sever, mladički so se selili skupaj s starši. Ker ni bilo več odraslih ptic, so morali tem novonaseljenim generacijam nekako pokazati to pot, da si jo zapomnijo. Vzgojili smo že kar nekaj mladičkov in jih poslali v svet, nekaj jih je gotovo tudi na Kitajskem. Žerjavi so monogamni in pari vse življenje živijo skupaj, od osem do deset let traja, da se začnejo pariti, potem pa znesejo le eno ali dve jajci na leto, zato jih je tako malo. Ogroža jih kmetijstvo – ko kmet s traktorjem povozi gnezdo, je zgodba končana, pobijajo jih pesticidi, nanje streljajo … Na prvega mladiča te vrste smo čakali osem let,« opiše Sandi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 3. junij 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Preberite si še:
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
