Aleš Praprotnik, nekoč proticepilec, zdaj cepljen že 18-krat
Od proticepilca do avtorja knjige o cepivih. Aleš Praprotnik je zbral več kot tisoč raziskav in se spoprijel z miti.
Nekoč je bil zagret proticepilec. Prepričan, da je najbolje iskati »naravne« poti do zdravja in da cepiva bolj škodujejo kot ne. V zadnjih šestih letih pa se je cepil kar 18-krat! V tem času je podrobno preiskal vse o cepivih in njihovem učinkovanju. In spoznal, da proticepilci grdo zavajajo javnost – včasih zaradi nevednosti, pogosto pa zaradi zaslužka, ki ga imajo na ta račun. Aleš Praprotnik je zdaj vse svoje ugotovitve in podatke zbral v izjemno obsežni knjigi z naslovom Cepiva in cepljenje: ali so strahovi upravičeni? Ker ni znanstvenik, je knjiga razumljiva tudi za laike, hkrati pa vsebuje več kot tisoč citatov raziskav in virov, da se lahko sami prepričate, kaj je resnica.
Zakaj ste bili tako proti cepivom?
Nobenega konkretnega dogodka ni bilo. Niti nisem imel kakšne težave niti nisem osebno poznal koga, ki bi imel kak hujši neželeni učinek po cepljenju. Ne vem, zakaj, ampak že v srednji šoli nisem zaupal iglam.
Samo igel vas je bilo strah?
Mislim, da ni šlo za strah, ampak za nezaupanje. Proti koncu srednje šole so me začele zanimati razne »alternativne« razlage družbe, duhovnost … Začel sem dvomiti o uradnem zdravstvu, farmaciji … Redno sem začel spremljati alternativne tekste in tako naletel tudi na knjigo, kjer je bilo polno trditev o tem, kako škodljiva so cepiva, da so mogoče celo vzrok za AIDS … To me je šokiralo, presunilo in odtlej sem te vsebine še bolj spremljal ter tako poglabljal svoje prepričanje.
Kar je posledica »mehurčkov«, ko se osredotočamo samo na informacije, ki potrjujejo naše prepričanje, namesto da bi iskali najrelevantnejše podatke.
Tako je. To te začne zanimati, zato obiskuješ različne spletne strani, iščeš takšne vire. Morda se tudi povežeš s skupino, ki razmišlja podobno. Takrat ne gre več za pravo raziskovanje ali iskanje resnice, ampak bolj za potrjevanje vnaprejšnjih prepričanj. Ko si že prepričan, da je nekaj škodljivo, strupeno ali nepotrebno, potem zavestno iščeš vire, članke in videe, ki to tvoje prepričanje potrjujejo.
Zakaj ste potem vseeno začeli preverjati proticepilske trditve?
Med finančno krizo pred dobrimi 15 leti sem se poglobil v raziskovanje finančnega sistema in odkril, da določene trditve, ki jih objavljajo alternativne oziroma kvazinovičarske strani – pogosto povezane s teorijami zarot – ne držijo. Ko sem to spoznal, se nisem več vračal k takim virom, kjer so pogosto govorili tudi o škodljivosti cepiv. Tako nisem prihajal v stik s takimi objavami, pa tudi nisem se družil s temi krogi. Tudi pogovori s partnerko in drugimi so mehčali moja prepričanja o cepivih. Sprožilni dejavnik pa je bil, ko je prijateljica na Facebooku objavila zapis pediatra dr. Marka Pokorna, ki se je v eni izmed svojih kolumn spraševal, ali ne bi bilo bolje, da bi zdravniki imeli zakonsko možnost, da v določenih res nevarnih primerih sami, kljub nasprotovanju staršev, cepijo otroka, ki je prišel k njim v obravnavo (recimo če se je napičil na žebelj in bi potreboval cepivo proti tetanusu). Proticepilci so menili, da Pokorn straši z odvzemom otrok, kar je bilo veliko pretiravanje, zato sem komentiral, da se mi ne zdi tako. In se je vsul plaz, da nimam pojma in ne vem, kaj nam delajo … Zapletli smo se v debato in končal sem jo tako, da naj mi dajo povezave s podatki, da se malo podučim o tem.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 3. junij 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
