Mateja J. Potočnik

Filmska Jagoda Kopriva bo prihodnji mesec dopolnila 64 let. Življenje z njo ni bilo prav prijazno, jo je pa opolnomočilo z modrostjo, sočutjem, vztrajnostjo in zavedanjem, da je sama odgovorna za lastno srečo. Doktorica znanosti danes pomaga ljudem premagovati težave, pred kamero pa bi se z veseljem vrnila – in se nedavno tudi je, pred petimi leti je namreč igrala v mednarodnem filmu, ta je svetovno premiero doživel v New Yorku.

Ireno Kranjc je povabilo na klepet takoj pritegnilo, prav nič zadržkov ni imela razkriti, kam je Jagodo popeljala življenjska pot. Zdi se, da jo je javnost nazadnje videla kot najstniško igralko, a dandanes jo lahko sreča kdorkoli izmed vas, saj si je svoj poslovni prostor ustvarila v ljubljanskem nakupovalnem središču. A pojdimo po vrsti – od manj znanih zanimivosti iz zakulisja filma, preizkušenj do družine, ki jo je prerano izgubila. Življenje pač, na katero med pripovedovanjem ni lepila okraskov.

TMDB

Vonj po jagodah …

»Še vedno rada pogledam film Ko zorijo jagode in še vedno me ljudje opozorijo, kadar ga predvajajo na televiziji. Lepi spomini me vežejo na snemanje in preprosto se je bilo vživeti v filmsko Jagodo,« se toplo nasmehne. Morda ker je bil lik njeno popolno nasprotje? »Seveda, poleg tega sem kakšno stvar lahko prilagodila. Če je bilo v scenariju zapisano kaj, kar mi ni šlo, me je režiser spodbudil, da sem naredila po svoje. To je zadovoljilo mojo ustvarjalnost, poleg tega pa je bil pogosto rezultat boljši, prizori bolj naravni in pristni. Mislim, da so Jagode še vedno lepa vloga in lep film. Res, prava poezija,« pove, zadovoljna tudi z odzivom Branke Jurca, po katere romanu so film posneli. Pisateljica jih je namreč obiskala na snemanju in bila navdušena nad živo podobo lika Jagode, ki ga je pričarala Irena.

Mateja J. Potočnik

Preplet filma in zasebnosti

Sta se z Metodom Pevcem, ki je igral Dragija, še kdaj srečala? Zasebno, v poznejših letih, sta se, pokima, a si ne delita navdušenja do filma, saj je imel umetnik zaradi vloge zapeljivca v življenju nemalo ovir. »Zame je bila vloga Jagode ovira le v šoli. Nekatere scene v filmu niso najbolje sovpadale s takratno gimnazijsko srenjo – preveč je bilo svobodno, zato sem imela nekaj težav s pedagoškim kadrom,« zaupa.

Kaj pa med vrstniki? »Ne, niti ne. Seveda je bilo nekaj nevoščljivosti, kakšna pripomba se je našla, a če bi imela možnost, bi vse ponovila. Morda bi se še bolj potrudila, da bi bilo kaj boljše, a načeloma ne bi ničesar spreminjala.« Sogovornica je hvaležna za srečo, ki jo je doletela na avdiciji. Ker je bila na njen rojstni dan in se je zaradi praznovanja s prijatelji skušala dogovoriti za ustreznejšo uro, jo je v množici kandidatk opazil danes pokojni režiser Rajko Rajfl ter ji razumevajoče omogočil hitrejšo predstavitev. Ireno so torej za glavno igralko izbrali prav na rojstni dan.

Do doktorskega naziva kot mama samohranilka

V mladih letih je sodelovala pri snemanju osmih filmov in serij, a osrednji del njene poti je bil posvečen izobraževanju. Po gimnaziji je obiskovala pedagoško fakulteto, zatem diplomirala iz novinarstva, magistrirala iz komunikologije, temu pa je sledil doktorat iz državnih in evropskih študij, katerega tema je bila obveščevalna služba in raziskovalno novinarstvo. Pot do naziva doktorice znanosti ni bila preprosta, saj je v vmesnem obdobju postala mama in se ločila, a ker je vztrajna, je zmogla, čeravno oprtana s številnimi preizkušnjami.

Kako je živela kot mati samohranilka, kaj vse je dosegla in kako se je soočila s prerano smrtjo primarne družine? In nenazadnje, kaj počne danes? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 22, 3. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana