AdobeStock

Vaš notranji otrok je vedno v vas, je seme, iz katerega ste vzklili, bistvo vaše duše in oseba, ki ste bili, preden vam je svet povedal, kdo biti. To ne pomeni, da je notranji otrok končni vi, ampak je vaša začetna točka. To je seme, iz katerega ste prišli, seme, iz katerega nastane cvet, v katerega nenehno cvetite in to postajate.

Obstajajo tudi drugi zunanji dejavniki, ki vplivajo na kakovost rože, na primer njena lokacija, kako pogosto jo zalivamo in tako naprej, toda v bistvu se je rojstvo te rože, osebe, kot ste danes, začelo s semenom.

IZVOR RAZVOJA

Ko smo sveži v tem svetu, vpijamo izkušnje kot goba. Do približno desetega leta smo zaposleni s tem, da absorbiramo in predelamo vse, kar mislimo, čutimo, vonjamo, slišimo in česar se dotaknemo, in vse to pronica v našo podzavest. V teh letih se začnejo vzpostavljati temelji za vzorce našega uma in programiranje našega semena.

Če smo v tem času doživeli kakršnokoli travmo, pa naj bo to zloraba, izguba starša, brata ali sestre, menjava šole ali ločitev od dragocene igrače … se naš odziv na to ter način, kako smo bili ob tem obravnavani, shranita v podzavesti oziroma v tem semenu.

VPLIV TRAVME

V letih, ki nas oblikujejo, pravzaprav ni toliko pomembno, kaj se nam zgodi, ampak kako se s tem spopademo ter kako nas podpirajo in negujejo, ko se soočamo s tem. Ne glede na rezultat, ti dogodki in naša reakcija nanje postanejo načrt za naše seme in notranjega otroka. 

Ko se zgodi nekaj čustveno motečega, večina otrok nima kognitivne sposobnosti, da bi to razumela ali predelala. Denimo če se starši ločijo, otrok v svojih omejenih kognitivnih zmožnostih morda razmišlja, da je to njegova krivda. Enako, če je bil zlorabljen – čustva, ki jih občuti, si lahko razlaga, kot da je storil nekaj narobe ali slabega. Travma, tako velika kot majhna, se v občutljivem otrokovem umu pogosto razlaga, kot da je njegova krivda oziroma je sam kriv za to, kar se je zgodilo. Programiranje »slab sem«, »nekaj je narobe z mano« ali »vedno sem v napoto« se nato vnese v seme oziroma podzavest. Tudi ko otrok odraste in spozna, da ni bila njegova krivda, da so se starši ločili, da je bil zlorabljen ali da je moral zamenjati šolo, lahko ta raven programiranja še vedno ostane v notranjem otroku, v semenu uma, kjer nato počasi prodre na druga področja življenja, vse do odraslosti.

POMEMBNO DELO

Številni ljudje se upirajo delu z notranjim otrokom, ker se jim zdi prenaporno, da bi izkopavali preteklost. Tudi kot odraslim jim je enostavneje obsojati mlajšo različico sebe in domnevati, da je žalost ali travmatična izkušnja preprosto del odraščanja. Vendar to ne pomeni, da čustva, ki ste jih občutili takrat, niso bila resnična.

Pomembno je tudi omeniti, da pri delu z notranjim otrokom ne gre za obtoževanje staršev, saj so navsezadnje delali po svojih najboljših močeh, s tem, kar so takrat vedeli. Tudi starši, ki so krivi nasilja, so bili verjetno sami žrtve zlorabe ali pa so doživeli veliko travmo v svojih letih oblikovanja. To seveda ne opravičuje zlorabe, vendar pomaga, da se premaknete od krivde k bolj proaktivni miselnosti.

Vsi imamo travme, vsak od nas. Toda travme in naši čustveni odzivi v mladosti nas lahko oblikujejo za vedno. Po navadi so načrt našega podzavestnega programiranja, in če ne gremo vanj in ga ne razrešimo, se lahko ti vzorci ponavljajo na vseh področjih našega življenja.

PREDLOGI ZA DELO

Delo s travmatičnimi otroškimi vzorci je najbolje opraviti s podporo terapevta, če pa vas zanima, kaj se dogaja z vašim notranjim otrokom, lahko preverite na način, ki vam ga predstavljamo.

•  Pomislite na travmatičen spomin ali dogodek, ki vam je spremenil življenje med 1. in 10. letom. Zdaj preverite, ali se lahko vrnete k temu dogodku in ugotovite, kako se je počutil vaš mlajši jaz. Preverite, ali lahko natančno določite, kakšna so bila vaša čustva. Ko to ugotovite, poglejte, kako lahko ti isti občutki igrajo vlogo pri vaših navadah in odločitvah v današnjem življenju. Ugotovite, kako ste se zaradi tega dogodka počutili kot otrok, in poglejte, kako vas ti občutki vodijo do določenih odločitev v svojem življenju.

•  Napišite pismo svojemu mlajšemu jazu takoj po tem, ko se je zgodil ta travmatični dogodek ali dogodek, ki vam je spremenil življenje. Kaj bi želeli, da bi vedel vaš mlajši jaz? Kaj bi v tistem trenutku želeli, da bi slišal vaš mlajši jaz?

•  Določite si namen, da se boste bolj zavedali svojih dejanj in vedenja, ko boste napredovali, ter preverili, ali se vaše odločitve v življenju sprejemajo z ljubeznijo, in ne s strahom.

•  In vedite: ni važno, kaj ste doživeli kot otrok, ste celostni, čudoviti in ozdravljeni. Na to se spomnite vsak dan, dokler ne začnete čutiti resnice tega.