Shutterstock

To leto smo se resno lotili vrtnarjenja in tudi po zaslugi vašega projekta Skupaj za zdravje smo na vrtu pridelali več kot kadar koli prej. Zdaj pa nam dela preglavice vprašanje, kako to shraniti. Do zdaj smo veliko zelenjave blanširali in zamrzovali. Nekaj smo je tudi vkuhali v marmelade, kečape, omake ... Tudi začimbnic imamo več kot kadar koli prej in se sprašujemo, kaj bi bilo najbolj smotrno z njimi početi. Seveda ne pričakujem, da boste na tako majhnem prostoru objavili priročnik o vlaganju. Teh je že dosti. Predvsem vas naprošamo za namige, kakšne oblike shranjevanja bodo najbolj zdrave za dolgo zimo, ki je pred nami (da ne omenjam vse bolj negotovega stanja, ki se ga vsi že zavedamo). Melita in Tjaša z družino

Včasih je bil glavni motiv za pripravo lastne ozimnice prihranek. Dandanes, ko se police šibijo pod poceni industrijsko predelanimi živili, prihajajo v ospredje drugačni motivi. Res je, da je včasih poln kozarec zelenjave mogoče kupiti že za ceno nakupa praznega, vseeno pa nas vse več ve, da gre za povsem drugo vsebino.

Ali se splača pripravljati ozimnico?

Verjetno ste že slišali vprašanje, v čem se lahko tako dramatično razlikuje domača paradižnikova omaka od tiste kupljene, če je tudi kupljena narejena le iz paradižnika, soli, sladkorja in začimb. Zakaj bi sami delali marmelado, če lahko kupimo takšno, v kateri je 65-odstotni sadni delež? Na videz ni razlike oziroma boste potrebovali nekaj časa, da jo vidite na lastne oči.

Pri domači paradižnikovi omaki boste tudi brez označevanja kozarcev za vlaganje hitro vedeli, koliko je kateri star. Prvo leto je barva bolj intenzivno rdeča, lanskoletni so že za odtenek svetlejši. Tisti stari dve leti pa so že občutno bolj rjavkasti. Zakaj se kaj takega ne zgodi tudi s kupljenimi omakami, četudi nekatere stojijo na polici v naši kleti že več kot štiri leta (zavestno sem jih tam pustila, da vidim, kaj se bo dogajalo)? Opazila sem še nekaj: ko takšno omako znane blagovne znamke prekuham, ostaneta posoda in kuhalnica močno rdeči. Še po pranju v pomivalnem stroju bela plastika ostaja obarvana rožnato. To se nikoli ne zgodi pri kuhanju jedi, v kateri uporabim domačo mezgo ali paradižnikovo omako z eko certifikatom. Ne potrebujete laboratorija – le nekaj zdrave pameti, pa boste ugotovili, da na etiketi očitno niso vsega zapisali. 

Tudi pri marmeladah bi vam lahko povedala veliko podobnega. Ugotavljam, da je tudi v njih vse več barvil in arom, ki niso deklarirane. Tako kot pri mesu in ribah ni treba na embalaži označiti barvila, če jih je žival zaužila s krmo, in meso torej ni bilo dodatno barvano po zakolu, tudi pridelovalci sadja in zelenjave uporabljajo vse več trikov, ki jim omogočajo, da živila dobesedno barvajo, sladkajo ali aromatizirajo, ne da bi bilo to na koncu treba napisati na ovojnini.

Kot potrošniku mi je vseeno, ali gre za luknjo v zakonu ali za kršitev zakona, če eno ali drugo omogoča, da na koncu ne morem vedeti, kaj kupujem.

Zato z vsako novo umazanijo, ki jo v projektu odkrijemo, dodatno zraste naša motivacija, da še več naberemo ali pridelamo sami. Temu logično sledi tudi tehten premislek, kaj je najbolj smotrno storiti z dragocenimi pridelki, da v največji meri ohranimo njihove moči.

Shranjujte svetlobo, ne pa količine!

Pomnožite koristi – fermentirajte!

Zamrzovanje je preprosto in ... povečini nekoristno!

Fermentiranje v kozarcu

Domača »vegeta«

Kako shranimo baziliko, čemaž, krebuljico, liste kopra ali koromača?

Sušenje ...

Več v Zarji št. 33, 16. 8. 2016