revija Zarja

Mladi fant se je še pred dobrim letom in pol po Ljubljani premikal le na invalidskem vozičku. Krepko pretežak, a z nekakšno otroško voljo in zaupanjem v očeh je vsem naokoli trdil, da bo nekoč normalen. Eden od vzornikov mu je bil pokojni alpinist Tomaž Humar s svojimi besedami »ni nemogočih poti«. Zato je na vozičku tudi sam sanjal o tem, da bo nekoč stal na eni naših gora, pa ne samo enkrat. In ne, motite se. Ta izjemno pozitivna zgodba o skorajda čudežnem preobratu se ne bo brala, kot morda mislite. Ni šel po rokah, kolenih ali na hrbtu prijatelja – vso pot je prehodil sam, na svojih nogah.

Matej Kolmanič je na prvi pogled videti popolnoma običajen fant sredi dvajsetih, v sebi pa skriva presunljivo zgodbo o izjemnem uspehu. Prehodil je pot od debelušnega dečka na invalidskem vozičku do postavnega mladeniča, ki zdaj neustrašno nabira žige z vrhov slovenskih dvatisočakov in je povrhu še zelo uspešen študent. Vse svoje otroštvo, najstniška leta in rano mladost je Matej trpel zaradi precej redke bolezni, ki povzroča nepravilno rast kosti in njihovo nenormalno ukrivljenost, kar posledično vpliva na delovanje mišic.

Devetkrat »nalomljen in sestavljen«. Zdravljenje je potekalo simptomatsko (blaženje simptomov). Prestal je devet težkih ortopedskih operacij, osteotomij (prežaganje in naravnanje kosti v normalno lego). Najtežje so bile naporne in boleče rehabilitacije. Vsakič znova je učil telo delovati. Najbolj se za uspeh lahko zahvali svoji jekleni volji in podpori domačih, zatem pa strokovnosti, srčnosti in predanosti odličnega zdravstvenega osebja Ortopedske klinike UKC Ljubljana in Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, kjer je preživel kar nekaj mesecev.

Težave vse otroštvo. »Odkar pomnim, me je spremljala gibalna oviranost. Vedno sem bil okornejši od vrstnikov in zaradi tega pogosta tarča posmeha in zbadanja sošolcev v osnovni šoli. Takrat me je to zelo prizadelo. A danes, ko se ozrem nazaj, pogledam na to le z nasmehom. Sicer z rahlo grenkim, a vseeno z nasmehom.« Pred kratkim mu je nekdanja sošolka izrazila svoje obžalovanje z besedami: »Če bi tedaj imela današnjo pamet, se ne bi nikoli tako vedla do tebe.« 

Več v Zarji št. 33, 16. 8. 2016