Mnogi se znajdejo v stiski, saj nenadoma ne vedo več, na kakšen način in kaj se z osebami z demenco pogovarjati ter kako vzdrževati stik, kar lahko vodi v izgubljanje dragocene medosebne vezi. V nadaljevanju so predstavljena ključna vodila za komunikacijo z osebami z demenco.
Pomen izražanja misli in mnenj
Poleg težav z uporabo besed in jezika ima lahko oseba z demenco pridružene težave z vidom ali sluhom, kar še dodatno oteži komunikacijo.
Komunikacija ima lahko velik vpliv na kakovost življenja oseb z demenco, zato je pomembno, da svojci razumejo njihove potrebe, želje in čustva, po drugi strani pa ustrezna komunikacija bolnikom pomaga ohraniti občutek zase, odnose in kakovost življenja. Čeprav komuniciranje sčasoma postane vse zahtevnejše in zahteva preoblikovanje, obstaja veliko načinov, kako si pri tem pomagati.
Če se oseba z demenco težje izraža, lahko sčasoma izgubi samozavest in se počuti tesnobno ali depresivno. Morda ima težave pri iskanju besed, morda ponavlja besede in besedne zveze ali besede uporablja napačno. Lahko izgublja miselni tok, ima težave pri smiselni organizaciji besed ali se celo vrne h govorjenju maternega jezika, če to ni slovenski jezik.
Spodbujanje h komunikaciji
Nekatere osebe z demenco potrebujejo precej spodbude pri komunikaciji, zlasti če opazimo, da same ne začenjajo pogovora. Pri tem lahko pomagata jasno in počasno izražanje s krajšimi in preprostimi stavki ter izogibanje številnim vprašanjem, ki lahko povzročajo zmedo. Med pogovorom vzpostavimo očesni stik, a pri tem ne smemo pretiravati (na primer nepremično strmeti dlje časa).
Če vidimo, da nas oseba ne razume, ne smemo biti nestrpni ali je siliti k odgovorom, temveč razmislimo o podpornih načinih – pokažemo z gesto, napišemo na listek papirja … Prav tako je treba osebi dati čas, da se odzove, sicer se počuti pod pritiskom.
Če je v bližini več oseb, jo lahko po presoji spodbudimo tudi k pogovoru z njimi. Vsebini njihovih pogovorov se nikakor ne smemo posmehovati, ne smemo začenjati konfliktov ali biti preveč pokroviteljski.
V pogovoru je pomembno potrjevati, kar oseba pove, četudi ne odgovori na zastavljeno vprašanje ali se zdi, da je to, kar pravi, zunaj konteksta. Če nam pripoveduje nekaj, za kar vemo, da ni resnično, ji ne nasprotujemo, saj jo le dodatno vznemirimo.
Izogibati se je treba tudi ustvarjanju kompleksnejših izbir – stvari raje poenostavimo. Oseba z demenco ima svoje dostojanstvo, zato se z njo nikoli ne pogovarjajmo na ravni otroka. Včasih v pogovorih pomaga tudi kanček humorja, ki osebo razbremeni ob nesporazumu.
Komunikacija s telesno govorico in fizičnim stikom
Komunikacija niso samo besede, temveč tudi gestikulacija, gibanje v prostoru, mimika obraza in ton govora, ki dajo povedanemu kontekst ali dodatno potrditev. Govorica telesa in fizični stik sta pri osebah z demenco pomemben element, zlasti kadar komunikacija postane otežena. V tem primeru je pomembno, da ohranjamo potrpežljivost in mirnost, saj bo oseba to začutila.
Govorica telesa in fizični stik sta pri osebah z demenco pomemben element, zlasti kadar komunikacija postane otežena.
Pogosto premalo poudarjamo ton govora, zato je treba ozavestiti, kako govorimo. Je naš ton prijazen, topel in pozitiven ali hladen, robotski, neprijazen? Pogovarjajmo se na spoštljivi razdalji – v vidnem polju osebe, a ne predaleč, da nas lahko vidi, in tudi ne preblizu, saj se lahko ob tem počuti ogroženo in utesnjeno. Pomaga tudi, da smo na enaki višini, denimo na stolu, če sedi ali leži.
Zelo pomembno je opazovati govorico telesa in ji slediti z ustreznimi odzivi. Lahko jo pobožamo, objamemo ali primemo za roko, če je to primerno in ustrezno v kontekstu pogovora. Če začutimo odpor, ne silimo k telesnemu stiku in spoštujemo osebni prostor.
Naša telesna govorica naj bo skladna z besedami, saj osebe z demenco prepoznavajo nebesedna sporočila. Hitri in nervozni gibi ter napetost na obrazu jih lahko hitro vznemirijo in zbegajo.
Spremembe v zmožnosti komunikacije
Spremembe v zmožnosti komunikacije so lahko različne in so odvisne predvsem od osebe in obdobja v procesu bolezni. Če pogledamo natančneje, je v zgodnjih fazah oseba z demenco še vedno sposobna sodelovati v smiselnih pogovorih in družabnih dejavnostih, vendar se lahko počuti preobremenjeno zaradi pretirane stimulacije ali ima težave pri iskanju besed.
V srednji ali pozni fazi ima oseba že večje težave in se zanaša predvsem na neverbalno komunikacijo. Zlasti v poznejšem obdobju, ko bolezen že zelo napreduje, se je pomembno osebi predstaviti, spodbujati neverbalno komunikacijo, uporabljati dotik, poglede, zvoke, vonjave in okuse, z osebo še vedno ravnati dostojanstveno in se izogibati pogovoru, kot da je ni tam.
Včasih svojci ne vedo, kako bi se odzvali in kaj bi rekli, kar je normalno. Včasih je že prisotnost dovolj, da vzdržujemo povezanost in odnos z osebo.
