»Prevzemite mi to breme: poskrbite, da bo moj ovčar ostal delovni pes, za kar sem se boril vse življenje,« so bile besede »očeta« nemškega ovčarja, nemškega konjeniškega častnika Maxa von Stephanitza.
To breme so prevzeli tudi vzreditelji. Triintridesetletni Blaž Golob iz Spodnje Idrije je lastnik Psarne Golobova, ki jo je »podedoval« po očetu. Golobova je najstarejša aktivna psarna v Sloveniji, ki vzreja nemške ovčarje. Na leto ima vsaj pet legel.
Samica in še enkrat samica
Blaž Golob je predvsem vzreditelj. Je pa tudi s strani Kinološke zveze Slovenije licenciran marker za najvišja tekmovanja, pridobiti namerava tudi licenco za inštruktorja poslušnosti, prijavljen je za sodniškega pripravnika za ocenjevanje zunanjosti. Ko bo to za njim, namerava iti še za sodnika za ocenjevanje dela psov športnih pasem. A pot do tja je dolga, samo stažiranje traja več let.
Skratka, začelo se je s Cvetom Golobom, enim od pionirjev vzreje pravega nemškega ovčarja pri nas v Sloveniji. Njegov prvi nemški ovčar je bil Rolf, najverjetneje kupljen v sosednji vasi, ki je svojo »nemškost« dokazoval s svojim videzom, ne pa tudi z rodovnikom. O njem je pozneje govoril le v presežnikih: bil je bister, stabilen, dober čuvaj in pastirski pes – vse zahvaljujoč prirojenim nagonom. Rolfu sta sledili psici Exi in Hute. Njunega vpliva se v rodovnikih ne čuti več, pove Blaž Golob, »je pa vsekakor lep občutek imeti tako staro krvno linijo, za katero veš, da se trudiš, in jo gradiš neprekinjeno že skoraj 50 let«. V zvezi s prvo pove zabavno anekdoto: Exi je oče kupil že kot odraslo samico; preden je prišel domov, je zavil v vaško gostilno, njo pa pustil na zadnjih sedežih svojega avtomobila. Psica je pritegnila dobršno mero pozornosti, ki jo je vračala z renčanjem – le na Cveta ne, pa čeprav sta se spoznala praktično na tisti dan.
Prva psica iz Cvetove vzreje je bila Alfa. Bila je najlepša v prvem leglu, se spominja mlajši Golob, ki meni, da so samice pri vzreji pomembnejše od samcev, četudi oba prispevata 50 odstotkov genov. »Za dobro vzrejo je zelo pomembno, da samica prihaja iz dobrih, stabilnih linij, ki omogočajo neko kontinuiteto,« pove, saj njegove izkušnje v splošnem kažejo, da imajo psice močnejši vpliv na potomstvo – razen če je samec res dober plemenjak.
Potrebna je tudi sreča
Umetnost in znanost, torej. »Danes vemo ogromno stvari, za katere včasih niso vedeli, in si lahko izjemno pomagamo z raznimi študijami dedovanja, DNK-testi in tako naprej, a kljub temu, da naredimo vse prav, ni nujno, da se izide po naših željah. Zato pravim, da je treba imeti tudi nos za pravilne kombinacije, nekakšen šesti čut, ki te pri tem vodi. In najboljši vzreditelji, ki redno vzdržujejo določen nivo kvalitete, ta čut zagotovo imajo, to lahko začutiš že ob pogovoru z njimi. Moj oče je bil eden takšnih, on se pravzaprav nikoli ni preveč ukvarjal s teorijo in ni kompliciral – če mu je bil pes všeč, se je odločil za paritev, sicer ne. Imel je izredno oko za pse, en pogled je bil dovolj, da ga je 'seciral' in videl njegove odlike in napake. Jaz se trudim obuti njegove čevlje, pomagam si z vsem, kar imam. Predvsem moraš biti konstantno 'v igri', s tem spoznaš linije, rodovnike, določene težave, ki se pojavljajo, slediš rezultatom psov, potomstvu, če ga je že mogoče kje videti, in seveda si pomagam z določenimi nasveti očeta. Nekateri so malo zastareli, nekateri pa še vedno pridejo precej prav. Na koncu človek v vzreji potrebuje malo sreče, da se kri 'ulovi' in je kombinacija prava. To je vedno loterija.«
Kdo bi morda mislil nasprotno, a dober pes ni nujno dober plemenjak. »Ogromno je dobrih samcev, ki so lepi, uspešni, a ne uspejo pustiti vidnejšega odtisa v vzreji, čeprav se jih v določenem obdobju intenzivno uporablja. Potem pa pride nek povprečen plemenjak, ki skoraj v vsakem leglu zaplodi kakšnega vrhunskega psa.«
Če bi potegnil črto, bi Golob zagovarjal naslednje: »Ko pogledaš rodovnik, vidiš, kaj bi pes moral biti. Ko pogledaš psa, vidiš, kakšen je pes v resnici. Ko pa pogledaš potomce, vidiš, koliko je pes 'vreden'.« Ob tem pripomni, da na tak način ocenjujejo predvsem samce, kajti samec lahko v svojem življenju zaplodi veliko več potomcev kot samica, »torej je njegov odtis v vzreji lahko veliko, veliko močnejši«.
Nemški ovčar mora ostati vsestransko uporaben pes, poudarja Golob, ki je prepričan, da je v današnji družbi zanj še vedno prostor.
Kontinuiteta in stabilnost linij
Ko se je rodil Blaž, je bil Cveto že v tretjem desetletju vzreje psov. V to se je diplomirani inženir strojništva aktivno vključil leta 2008. »Kot otroku mi je bilo izjemno naporno, marsičesa nisem razumel, potem je prišla še šola … Pa sem se malo oddaljil. Ko pa me je spet zagrabilo … Takrat je oče že malce popuščal pri delu v vzreji in se tega ni več šel 'zares'. Tako da – ravno pravi čas, bi rekel.«
V vzreji se dogaja tudi, da vzreditelji določena parjenja ponovijo, če se jim še posebej dobro izidejo. Tudi Golob ga je. »Enkrat ali dvakrat sem ponovil tudi kombinacijo, s katero prvič nisem dobil, kar sem želel, in v drugo uspel, ampak je to dvorezen meč, tako da je tu treba biti previden.«
A uspeh je relativen. Če mladič iz legla odraste v svetovnega prvaka, je to uspeh, četudi so bili vsi njegovi sorojenci podpovprečni. Golob kot uspeh izpostavi kontinuiteto, stabilnost v liniji in splošno sliko. Izpostavi kombinacijo samca Maxa vom Team Arlett in Exi Golobove, saj je »dobil« popolnoma zdrave pse super temperamentov in nagonov. Ter »mojega Odaxa, ki je izjemen delovni pes in prototip tega, kar si pri psu želim – ima ravno prav vsega«.
Odax sicer na razstavah ni bil prav uspešen, nadaljuje Golob, zmanjkovalo jima je časa tudi za tekmovanja šolanih psov. Omeni še Geo, ki je osvojila pokal za najboljšo obrambo na vzrejni razstavi leta 2019 v Mariboru in naslov viceprvakinje Bavarske od Donave navzdol, torej njenega južnega dela, kar je precejšen dosežek med vzreditelji. Če gremo še malce v preteklost, pridemo do najuspešnejšega psa njihove vzreje, to je Niki Golobov. Še pred njim je bil Gundo Golobov, ki so ga v vzreji veliko uporabljali, saj je bil eden od najboljših sinov takratnega svetovnega prvaka Urana vom Wildsteiger Land, ki te dni uživa status legende.
Standard je jasen
Lep nemški ovčar je, tako Golob, »pes korektne anatomije, brez ekstremov, ki se pojavljajo danes. Je tudi v pravih telesnih razmerjih. Korektna anatomija pomeni, da mu »telo dovoljuje brez napora opravljati funkcijo delovnega psa, pa naj bo to paša ovac, delo službenega psa ali zgolj družinskega psa oziroma spremljevalca.« Trenutno so priljubljeni predstavniki, ki že rahlo spominjajo na molose, torej težki, masivni psi, a so to že »deviacije od standarda in namena pasme«. Tu je še temperament. Pes mora biti »nevtralen in stabilen, torej miren, razen ko je izzvan«. Dobro morajo biti izraženi tudi nagoni, Golob prav tako izpostavi željo po sodelovanju z vodnikom.
Črna je ena od izvornih barv nemškega ovčarja, a se je zaradi selekcije v 70., 80. in 90. letih prejšnjega stoletja skoraj izgubila. V zadnjih letih sta v Nemčiji priljubljena dva povsem črna samca, ki dobivata veliko paritev. Ker imata oba korenine tudi v Rusiji in ker imata dominanten gen za črno barvo, kar se v starih nemških linijah načeloma ne pojavlja, se ugiba, da so Rusi z nemškimi ovčarju parili tudi druge pasme, kjer ta dominantni gen obstaja. Možno je tudi, da je prišlo do mutacije.
Podobno usodo so doživljali »sivci«, a je marsikaj spremenil Timo vom Berrekeasten, ki se je pojavil pred omenjenima črnima psoma. Golob na tem mestu kot zanimivost omeni, da je bila odločitev takratnega predsednika nemškega kluba za nemške ovčarje SV Petra Messlerja, da izpostavi Tima, saj je želel v vzrejo »vnesti genetsko raznolikost preko različnih linij in širšo paleto barv. Do neke mere mu je to uspelo, a ne v celoti«. Golob ima poleg nemških ovčarjev značilne barve tudi popolnoma črno samico, s katero ima namen vzrejati, njegova partnerka Nina pa samico sive barve.
A nazaj k anatomiji. Za nemške ovčarje značilni kas je »oblika gibanja, pri kateri sta poraba energije in napor najmanjša. Ker je bil prvotni nemški ovčar pastirski pes, ki je vse dneve pomagal pri paši ovac, je moralo telo to dinamiko podpirati. Ob tem je pomembna optimalna okotenost, da je tak tudi izkoristek energije. Pes mora biti grajen tako, da ima ravno prav vsega. Sem spada rahlo padajoča, ravna, 'čista' zgornja linija – takrat lahko doseže optimum gibanja prek močnega izkoraka zadnjih nog in nekih fizikalnih osnov prenosa sil na sprednji del telesa, ki so dokazani v več knjigah in študijah. Vendar ljudje to pogosto povezujejo z boleznimi in težavami, čeprav to v splošnem ni res. Res pa je, da noben ekstrem ni dober.«
Ko smo že pri ekstremih: bi razblinil mite o »podrtih« nemških ovčarjih? Kot pojasni Golob, gre zgolj za pozo. Dotakne pa se še enega mita, in sicer tistega o pregovornih težavah s kolki. Že od 70. let prejšnjega stoletja sta za vzrejo obvezna slikanje kolkov in vzrejni pregled, od preloma tisočletja pa tudi slikanje komolcev. Izpostavi še, da za težave z zadnjimi okončinami pogostokrat niso krivi kolki, ampak degenerativna mielopatija – bolezen hrbtenjače, ki lahko prizadene vse večje pasme psov. Golob za vse svoje pse opravi genetski test zanjo, slike kolkov in komolcev pa na ocenjevanje pošilja v Nemčijo; opravi tudi karakterni test psa, pridobi nemška vzrejna dovoljenja ter z vsemi psi opravi vsaj izpit IGP1.
Nemški ovčar mora pri 12 mesecih opraviti slikanje kolkov in komolcev ter DNK-analizo, ki potrdi, da sta starša res psa, ki sta navedena v rodovniku. Pes mora opraviti tudi izpit BBH, samci pozneje IGP1. Šele po tem sledi vzrejni pregled, kjer sodniki psa ocenijo, in če zadosti standardom, podelijo vzrejno dovoljenje.
Sklepati gre torej, da je naredil vse, da bi bili njegovi psi karseda dobri ... Življenje je nepredvidljivo in brez jamstev, odgovori, »a vseeno si možnosti s pravim pristopom znatno povečamo«. Tako je nekoč za paritev psa prepotoval 2600 kilometrov, kar mu je vzelo 32 ur. »Iz tiste paritve sem dobil samo enega mladička, samca, ki je imel le en testis in zato ni bil primeren za vzrejo. Takšno je pač življenje. Nimaš kaj, greš naprej in se trudiš dalje.«
Von Stephanitz je lepoto nemškega ovčarja videl v njegovi funkcionalnosti. Kaj pa pritegne Golobovo oko? »Za moje pojme je lepota nemca predvsem v njegovem karakterju, zvestobi, navezavi, ki se splete z vodnikom; v temperamentu, da lahko z njim res počnemo prav vse. Zvečer lahko leži na kavču 'kot klada' in se crklja, lahko pa da vse od sebe na poligonu ali v policiji, vojski. A sem mogoče tudi malo pristranski.«
