Velja za enega najbolj priljubljenih pisateljev, komikov, igralcev in prevajalcev. Njegov ustvarjalni duh nima meja, zato njegovim uspešnicam ni videti konca.
Pižama, ujeli smo vas tik po predstavi Reformatorji na odru. Kam ste popeljali mlade, kaj jim sporočate?
Mlade smo popeljali v preteklost, v 16. stoletje. Glavnina predstave se dogaja v času Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina. Vmes skačemo v sedanjost, kjer mlade nagovarjava igralca kar osebno, kot Pižama in Nik Škrlec, spremljamo pa tudi animirane prizore, nastale po podobah Jake Vukotiča, ki je ilustriral strip. Odrska uprizoritev je namreč osnovana na knjižnem delu Reformatorji v stripu. Predstava nas torej pospremi v manj znana poglavja iz časa reformacije. Vsi poznamo Primoža Trubarja, malo manj pa Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina.
Odlično ste povezali našo – za slovenski narod – zelo pomembno zgodovino, hkrati pa jo začinili s sodobnim duhom. Obenem ste se dotaknili slovenskega jezika, za katerega radi poudarite, da ga moramo imeti radi, ga spoštovati in se z njim igrati.
Predvsem menim, da se svojega jezika ne smemo bati. To je lepo ubesedil dr. Kozma Ahačič. Jezik nas obdaja. Bolj ko ga uporabljamo, bolj se mojstrimo. Je pa bistveno, da ga uživamo v kakovostnih vsebinah, pa naj so to filmi, knjige, glasba, stripi ... Odgovornost je na nas, na tistih, ki se ukvarjamo s podajanjem vseh teh vsebin.
Z vlogo igralca se nerad hvalim. Če si napišem vlogo, si napišem takšno, za katero vem, da jo bom znal odigrati. (smeh) Me pa jezik zanima v smislu odkrivanja besed: kako besede nastajajo, od kod izvirajo ... Pri prevajanju mi je v navdih ustvarjanje besed, ki jih slovenščina »še nima«. Velik izziv mi je prevajanje krajev – (po)ustvarjanje imen iz fantazijskih vsebin (namreč tudi v slovenskem jeziku morajo zveneti naravno). Če se dotaknem Kapitana Gatnika in Pasjega moža – referenc, ki jih ima pisatelj iz ameriških popkulturnih vzorcev, ni preprosto preslikati v našo kulturo. Glede na to, da sem zadnje čase precej aktiven v pisanju, moram izpostaviti še izziv, kako s pravilno izbiro besed oziroma vsebine nasmejati otroke, hkrati pa jim ponuditi kakšen nauk, ki ni posredovan »na prvo žogo«, temveč je skrit v vsebini (na primer v značaju lika).
Od kod pa vsa ta ljubezen do igre z besedami?
To je dota iz otroških let. Kot otrok sem stanoval v središču tovarniškega kompleksa. V naši okolici ni bilo otrok, s katerimi bi se lahko igral. Babica mi je pogosto brala in hitro sem izrazil zanimanje za črke, besede in zgodbe. Sam sem se naučil brati in izjemno sem užival v prebiranju knjig in odkrivanju zgodb. Zgodbe so potovanje, ki si ga lahko privoščiš na mestu, hkrati pa tudi spoznavanje. Knjige so pomemben gradnik pri hranjenju empatije. Spoznavati raznolike zgodbe ljudi, razumeti drugačnost, se znati poistovetiti z različnimi liki ... to je bogastvo.
Vse se je začelo s stripi v Pilu, ki smo jih kasneje izdali tudi v knjigi. Z Matejem de Ceccom že 15. leto ustvarjava strip Šnofijeva druščina. Tukaj je še knjižna uspešnica Reformatorji v stripu – knjiga je bila pri Javni agenciji za knjigo izbrana za projekt Rastem s knjigo, dobili so jo vsi sedmošolci. Slikanice nastajajo v tandemu z Igorjem Šinkovcem. Ena izmed njih – Kaj se skriva očku v bradi – je bila izbrana na natečaju NIJZ, zato jo bodo v naslednjih dveh letih dobili vsi novorojenčki v Sloveniji. Naj izpostavim še slikanico Si že kdaj pokusil luno; ilustrator Igor Šinkovec je s svojimi ilustracijami lani prišel na častno listo IBBY. Si že kdaj jezdil morskega konjička pa je bila med nominiranimi za nagrado Kristine Brenkove za najlepšo slovensko slikanico. Pišem tudi rubriko Pižamova bradna značka za Ciciban, kjer mladim predstavljam sveže knjige.
Glede na to, da sodelujete pri zaključkih Bralnih značk, ste pripovedovalec pravljic ... imate verjetno najboljši uvid v to, kakšno mesto ima knjiga v družinah, v kolikšni meri otroci še berejo?
Če se osredotočim na Bralno značko: zdi se, da se skozi leta ni kaj dosti spremenilo (upoštevajoč izkušnje iz mojega otroštva). Prva štiri leta oziroma pet let (osnovne šole) je udeležba pri Bralni znački skoraj stoodstotna, potem pa pride do osipa. Ključno je, da otroci dobijo sporočilo, da obstaja različna literatura, prilagojena za različne okuse. Obisk knjižnice je zaželen, knjižničarji so namreč tisti, ki nas lahko najbolje usmerijo k literaturi, ki bi ustrezala našim željam – upoštevajoč področja, ki nas zanimajo.
Ne skrbi me za naš jezik. Je pa ključno, da zanj znamo skrbeti. Jezik je orodje komunikacije in nič ni narobe, če se med seboj kdaj sporazumevamo tudi v slengu ali pogovornih oblikah. Pomembno pa je, da otroke, mlade in tudi odrasle izobrazimo, da obstajajo različne ravni jezika. Bistveno je tudi razumeti, kdaj je kakšno raven primerno uporabiti. Ljudi je treba spodbujati, da odraščajo v jeziku, da bodo vse bolj krepki v rabi ter posledično tudi bolj samozavestni. Menim, da v Sloveniji ustvarimo veliko vrhunskih vsebin, ki so tudi jezikovno kakovostne, tako da se nam ni treba bati za prihodnost našega jezika.
