»Šteje to, da ga opravljaš iskreno, strokovno, s srcem in predanostjo,« je prepričan igralec, ki ga gledamo v seriji V imenu ljudstva. Mu pa igra omogoča, da se za določen čas intenzivno potopi v različne svetove. »To mi zelo ustreza, je očiščujoče. Rad imam svoj poklic in sem hvaležen, da ga lahko opravljam.
Vaša vloga v seriji ves čas niha med pozitivno in negativno. So vam všeč takšni malce skrivnostni liki, ki jih ne moremo popredalčkati?
Pri Borutu Zalarju me ravno to zanima. S kreativno ekipo smo se pri drugi sezoni že v fazi pisanja scenarija pogovarjali, da bi nadaljevali njegovo ambivalentnost. Zanimiva mi je njegova definiranost od zgodnjega otroštva, določenost od okolja, s čimer se ves čas bori, včasih zmaga, drugič podleže. Zato do konca ne vemo, kam se bo obrnil.
V vsakem človeku je dobro in slabo?
Prvič to, njega pa zelo določa to, od kod prihaja. Zdi se mi, da imamo Slovenci s tem težave, hočemo pobegniti od tega, kar smo, po drugi strani pa nas to toliko bolj določa. Če pogledam skozi svoja leta – zdaj jih že nekaj imam –, se spomnim obdobja, ko smo bežali od vsega, kar je slovensko, po drugi strani pa imamo zelo močno potrebo po identifikaciji, kaj smo, kdo smo, od kod prihajamo. Zanimiva je ta protislovnost, že ves čas me zanima in moram priznati, da jo čutim tudi v sebi, to moč identifikacije in hkrati potrebo, da bi spoznaval čim več drugega – sveta, okolja, drugih narodnosti. S tem dojameš, kaj si v odnosu do sveta, ne le v odnosu do te male skupine ljudi; to pač smo in tega se moramo zavedati. To ni nujno slabo niti ni nujno dobro.
Je prav naša majhnost tista, ki nas determinira in identificira?
V nas ostaja ogromno skritega. O drugih narodih imamo neko predstavo in klišeje, o sebi pa zelo malo, in tudi drugi narodi se ne ukvarjajo kaj dosti z nami. Zdi se mi, da je v slovenski duši ogromno sile, moči, upora, zadrtosti … – to ni prava beseda, prej gre za neko trmo. Za katero pa se delamo, da ne obstaja. A je omogočila, da je dvomilijonski narod preživel toliko let na tem zelo prevetrenem prostoru.
Ste našli te slovenske lastnosti tudi pri sebi?
Absolutno, sem trmast, seveda, Slovenec sem. (smeh) Če se vrneva k seriji: ukvarja se prav s to določenostjo z okoljem, vpetostjo v majhnost našega sveta. Ta se mi zdi ključna za razumevanje tega, kar se dogaja med nami. Majhnost, prepletenost, dosegljivost skoraj vsakega od nas prek dveh ali treh telefonskih klicev, je nekaj, česar se moramo zavedati in o čemer moramo govoriti. Trapasto je, da se obnašamo, kot da nas je sto milijonov, kot da smo gromozanski narod – nismo, smo majhna entiteta, v petem kolenu praktično vsi v sorodu.
To bi lahko bila naša prednost, a smo ves čas razdvojeni, razklani na vseh možnih področjih in nivojih.
Na žalost … Politika ljudi razdvaja, umetnost pa združuje. Ko bomo vrnili medijski prostor umetnosti, se bomo šele lahko začeli pogovarjati o združevanju.
Boste zato šli na volitve?
To nima zveze s politiko, ampak s tem, kaj je družbi prioriteta. Družbeno življenje ni samo politika ali ekonomija, zelo močan element zdravja v družbi so kultura, umetnost, znanost, strokovnost. To so pomembne stvari, ki družbo delajo srečno in perspektivno, v kateri imajo ljudje občutek, da imajo prihodnost, oni in njihovi otroci.
Trenuten odnos politike do kulture je precej negativen?
Ne samo do kulture, do vsega. Ampak raje ne bi o politiki.
Vrniva se torej k seriji. Zanimivo, da so jo gledalci zelo vzljubili; zakaj jim je tako blizu?
Mogoče, ker se dotika esence časa, v katerem živimo. Svet doživljamo skozi dnevnoinformativne oddaje, ves čas nas bombardirajo z zgodbami o takih in takih ljudeh, dogodkih, mahinacijah … Predvsem smo, sploh zadnja leta, bombardirani z zlorabami medijskega prostora, s čimer se ta serija precej ukvarja. Nehvaležno se je radikalno opredeljevati do tega, kaj je dobro in kaj slabo. Kategorična polarizacija je manipulativna in škodljiva.
Imajo serija, televizija, umetnost moč, da spreminjajo družbo ali vsaj posameznika?
Umetnost ima moč, da spreminja na bolje. Politika (svetovna, ne le naša) je v zadnjih desetih letih tako močno polarizirala družbo, da sploh nima več moči, ne zagona, ne ideje, kako družbo obrniti na bolje. To moč ima trenutno umetnost, politika jo je izgubila. Pustimo, zakaj, vzrokov je ogromno in so široki, ne smemo gledati ozko, po posameznikih; ljudje, ki jih je naplavilo, so zgolj simptomi družbenega stanja. Edino premik fokusa k umetnosti oziroma kulturi bo pripeljal do možnosti, da družba najde ravnotežje. Trenutno se pritiska samo na strah, agresijo, sili se nas h kategoričnemu odločanju, da zavzemamo stališča: ti so dobri in ti slabi. To dosledno polarizira družbo. V ljudeh je toliko jeze in gneva, da ga morajo nekam dati, in tu je problem. Globoko sem prepričan, da je družbena rešitev v tem trenutku v umetnosti.
Ampak fokus se ne bo obrnil čez noč?
Ne, a filmi, nadaljevanke imajo še dovolj pozornosti znotraj družbe, da se mogoče lahko nekaj zaradi njih tudi zgodi. V teatru pa so vrata ves čas odprta – toplo vabljeni vsi!
Kaj ni pozornosti zdaj bolj prevzela moderna tehnologija, dostopnost vseh informacij in zabave kjerkoli in kadarkoli?
Hecno je, da ob takšni poplavi informacij človek potrebuje nekaj, kar omeji to maso, da jih sploh lahko razbere. Živimo v družbi, v kateri smo globoko manipulirani s strani računalniških algoritmov za prodajo oglasov. To bi morali ozavestiti. Leta nazaj smo veliko govorili o tem, da je treba otroke in mlade izobraziti o nevarnostih interneta, zdaj pa imamo starejšo generacijo, ki je padla v vse možne pasti interneta, a se o tem ne govori, čeprav bi se moralo.
Imate 20-letnega sina. Se on zaveda vsega tega?
Vse mu je jasno, on me opozarja na te stvari. Mlajši generaciji je kristalno jasno, kako je mogoče manipulirati z videom, fotografijo, informacijami …
Vas je strah, v kakšen svet je odrastel vaš sin?
Žalostno, res, v kakšen svet odrašča mlajša generacija, s čim so se prisiljeni soočati in v kakšno apatijo se jih sili. Srčno upam, da vzamejo usodo v svoje roke, saj je starejša generacija tako vpeta v svoje prepire, borbe, diskurze, da mlajšim ne bo preostalo drugega, kot da poskrbijo zase, sicer bodo ostali brez vsega.
Sin ne gre po vaših stopinjah?
Ne, ne vem, kam ga bo odneslo, se mi pa zdi nujno, da se sam odloči. Je zelo svoj človek, dosledno že od malega. Želim mu vse dobro in se mu predvsem trudim zaupati, ker je prav, da o svoji usodi odloča sam.
Ima človek izbiro?
Smo družbena bitja in v določeni situaciji nimamo možnosti izbire – čeprav se nam zdi, da jo imamo. Nismo samostojni, kot si želimo verjeti. Ljudje smo zgrajeni iz odnosov in ti nas določajo in usmerjajo. Ko udarijo nagoni, primarna čustva, se v trenutku lahko zgodijo grozne stvari. Problem je, da se včasih leta in leta gradijo stvari, da pride do določenega trenutka, zato moramo pravočasno stopiti na zavoro, ker ko se stvari enkrat prelijejo, se udejanjijo, je prepozno.
Absolutno zloben človek ne obstaja?
Nihče ni samo dober ali samo zloben. A zlo absolutno obstaja, velikokrat celo izhaja iz dobrih namenov. Vsak od nas je odslikava vsega sveta, ravno zato je polarizacija nesmiselna, namreč tudi najbolj dobri ljudje so lahko v določeni situaciji zlobni in tudi v najbolj zlobnih ljudeh se lahko pokaže velika ljubezen. Umetnost to naslavlja in kaže obstoj obojega znotraj istega človeka. Zato je kultura edina pot iz globoko polarizirane družbe, v kateri smo se znašli.
Kot igralec morate brskati po sebi. Se kdaj ustrašite tistega, kar najdete v sebi?
Ustrašim se, ker sebe čutim kot družbeno bitje, in ko začutim v sebi neke vzgibe, si ne delam utvar, da jih čutim le jaz. Če tako čutim jaz, tako čuti še ogromno ljudi. Tega me je strah. Možnost zla biva v vsakem od nas in v določenih okoliščinah lahko primezi na dan, ko pa je enkrat zunaj, je težko stopiti nazaj. Ključno je zavedanje: vsak bi si moral priznati, da je nečesa v določenih okoliščinah sposoben.
Gre torej za sprejemanje sebe v celoti?
Res je. Pa tudi to, da te kot člana družbe masa potegne in si ne moreš pomagati. Smo čredna bitja, to je v naši genski zasnovi. Moči vpliva družbe na posameznika se je treba zavedati.
Maja vas bo obiskal abraham. Bo to velika prelomnica?
Kaj pa vem. Z veseljem se staram. Pomembno je, da človek živi svoja leta. Super je, ker pri mojih letih vidiš, da kar si leta in leta nekam vlagal, obrodi sadove in je še mladostno v tebi, kar pa si leta zanemarjal, se že kaže kot neka zatohlost. O modrosti težko govorim, ne vem, ali jo prinesejo leta. Si pa želim čim več umirjenosti.
Imate kakšno posebno željo, morda motor, saj veste – kriza srednjih let?
To sem opravil že pred jubilejem. Med korono sem naredil vse, kar je bilo treba – nima smisla čakati in si lagati, ker veš, da te bo prej kot slej doletelo. Naredil sem izpit in si kupil motor. Evo.
