Klicala nas je bralka in potožila, da je zahtevala mnenje drugega zdravnika, a njegov izvid in mnenje nista končala v njeni kartoteki. Povprašali smo, kako je s tem, in predvsem, kdaj lahko pacient zahteva ali zaprosi, da še en zdravnik poda strokovno mnenje o diagnozi. Je taka zahteva torej nezaupnica prvemu zdravniku ali ne?
Na ministrstvu za zdravje pojasnjujejo, da pravico do drugega mnenja ureja zakon o pacientovih pravicah, ki predvideva, da ima pacient »pravico kadarkoli pridobiti drugo mnenje in ima v okviru mreže izvajalcev javne zdravstvene službe pri zdravljenju na sekundarni in terciarni ravni pravico v razumnem času pridobiti drugo mnenje«.
Le enkrat za isto stanje
Pacient lahko pravico uveljavi največ enkrat za oceno istega zdravstvenega stanja. Pred tem pa se morata pacient in zdravnik temeljito pogovoriti o vzrokih; na podlagi tega pogovora pacient presodi, ali bo pravico do drugega mnenja tudi uveljavil.
»Pacient uveljavi pravico do drugega mnenja pri izvajalcu zdravstvenih storitev, pri katerem se zdravi. Če izvajalec zdravstvenih storitev te pravice ne more zagotoviti, mora pacientu zagotoviti pridobitev drugega mnenja pri drugem izvajalcu zdravstvenih storitev v okviru javne mreže zdravstvene službe, kateremu posreduje potrebno zdravstveno dokumentacijo,« dodajajo na ministrstvu.
Ker mora, kot omenjeno, to pravico zagotoviti izvajalec, pri katerem se zavarovana oseba zdravi, in v okviru obravnave, za to pravico ni potrebna izdaja napotnice.
Kdo je podal drugo mnenje
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Varuh pacientovih pravic iz Nove Gorice Dušan Žorž pa na vprašanje, zakaj bi se sicer zdravnik odločil, da drugega menja ne bi vključil v kartoteko pacienta, odgovarja, da konkretnega primera sicer ne pozna, vendar v zdravstveni karton spadajo vsi zdravstveni dokumenti pacienta, ki so nastali v javnem zdravstvenem sistemu in se nanašajo nanj.
»Vprašanje, kje je to mnenje nastalo in ali gre za drugo mnenje po zakonu o pacientovih pravicah, je ključno. Drugo mnenje je mnenje enega ali več zdravnikov o oceni nekega zdravstvenega stanja oziroma predvidenem postopku zdravstvene obravnave pacienta, ki potrdi, ovrže ali spremeni oceno določenega zdravstvenega stanja oziroma predviden postopek zdravstvene obravnave, ki jo izvaja lečeči zdravnik. Po mojem pacienti poznajo ta instrument, a se v povezavi z njim pojavlja kar nekaj dodatnih vprašanj.«
A kakšno je trenutno stanje, je sploh mogoče pridobiti drugo mnenje, koliko časa pacienti čakajo? Žorž pravi, da je drugo mnenje na sekundarni in terciarni ravni mogoče pridobiti, a je to težko, ker ni urejeno financiranje stroškov. »Na primarni ravni te možnosti ni, ker manjka del zakonodaje, ki bi to omogočala. A da se pacienti sploh odločajo za to, ni vprašanje bolezni, prej gre za neko nezaupanje, ki se ustvarja zlasti z govoricami, elektronskimi vsebinami in podobno. Odnos pacienta in zdravnika zahteva medsebojno zaupanje, ki je v večini primerov vzorno. Drugo mnenje je v večini primerov zgolj normalno ravnanje pacienta, ki želi dodatno mnenje po pravilu 'več glav več ve',« še pravi Žorž.
Nihče ne ve natanko, koliko je zahtev
Praviloma to ni plačljiva pravica, stroški so vključeni v sredstva iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. »Izvajalec mora to pravico zagotoviti v okviru obravnave, pri kateri zavarovana oseba zahteva drugo mnenje in se ZZZS ne zaračunajo posebej,« pa poudarjajo na zavodu za zdravstveno zavarovanje.
Še bolj pa bode v oči dejstvo, da dejansko nihče ne zbira podatkov, koliko je primerov zahtev do drugega mnenja. Na ministrstvu za zdravje podatkov o drugem mnenju sistematično ne zbirajo, teh podatkov nimajo niti na ZZZS.
In kako dobro pacienti poznajo možnost izbire drugega mnenja? Kot je omenil Žorž, naj bi to pri nas dobro poznali, na NIJZ pa so pred časom opravili raziskavo o zdravstveni pismenosti Slovencev in ugotovili, da je skoraj polovica Slovencev delno zdravstveno pismena. Kar pomeni, da imajo Slovenci »več težav pri presojanju in uporabi informacij, medtem ko dostopanje do informacij in njihovo razumevanje zanje ne predstavljata večje težave«.
Se pravi, da poznajo možnost drugega mnenja, a tretjina vprašanih ne ve, kdaj naj bi ga zahtevali, preostalim 70 odstotkom vprašanih pa to ne predstavlja velike težave.
