Redki so tedni, skorajda dnevi, da kdo izmed slovenskih športnikov, športnic ali športnih ekip, bodisi na reprezentančni bodisi na klubski ravni, ne bi poskrbel za (globalno) odmeven rezultat. Raznovrstnost, ki jo premorejo, se v zadnjem času odraža v svoji najsvetlejši različici, čemur pritrjuje tudi dejstvo, da na olimpijskih igrah še nikoli v zgodovini ni nastopilo toliko Slovencev in Slovenk, kot jih bo letos v Parizu. Pa zna država, ki ji prav športniki pogosto dvigujejo ugled v svetu, priti panožnim zvezam naproti, kot si želijo in zaslužijo? Jim nameni dovolj denarja za njihovo nemoteno delovanje?
Letošnji proračun slovenskemu športu namenja okoli 45 milijonov evrov (10 milijonov več kot lani), pri čemer sta dobri dve tretjini denarja namenjeni sofinanciranju športne infrastrukture. Sicer neumestna, a nekateri športni funkcionarji jo radi uporabijo, je primerjava s kulturo, ki ji slovenski proračun namenja petkrat več kot športu. »Proračun se je res povečal, a dodaten denar ni namenjen za programe. V tem je poanta. Predvsem je šlo v infrastrukturo, to je glavni problem. Tudi to, da razpisi ne upoštevajo specifik, ki jih imajo določeni športi. Mi imamo vsako leto svetovno prvenstvo za vse kategorije, za moške in ženske. Tega denimo ne upoštevajo,« je kritičen predsednik Hokejske zveze Slovenije Matjaž Rakovec, ki zdajšnji sistem označuje za preveč togega. »Najlažje je narediti pravilnik brez izjem in to je to. Morali bi bolj upoštevati specifike športov, predvsem pa urediti razmerje med kolektivnimi in individualnimi športi,« je jasen Rakovec.
Kolektivnim športom le dobra dva milijona od štirinajstih
Glede na rezultate letnega razpisa ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ) bo v tem letu šest zvez ekipnih športov (košarka, odbojka, nogomet, rokomet, hokej in vaterpolo) skupaj prejelo 2,4 milijona evrov od razpoložljivih 14,3 milijona za delovanje zvez in reprezentanc. Preostanek bodo prejele zveze individualnih športov, največ smučarska, 2,1 milijona evrov. »Če ne bi imeli pomoči mednarodne hokejske zveze, ker se tudi sponzorska sredstva vse bolj zapirajo, ne bi preživeli. Stanje je resnično naporno, pa imamo v pisarni zelo malo ljudi, samo tri,« pravi Rakovec.
Da je s sodelovanjem z državo razmeroma zadovoljen, a da se ne bi branil večjega kosa pogače, je jasen tudi Bor Rozman, predsednik rokometne zveze. »Vedno več je selekcij, ki zahtevajo vse večji vložek. Na koncu s tem, kar dobimo skozi financiranje prek državnih institucij, ne pokrijemo niti vseh reprezentančnih akcij. Naše ambicije in želje, ki jih vedno sporočamo, so takšne, da bi financiranje radi imeli urejeno kot nekatere sosednje države. Da bi vsaj reprezentančni rokomet pokrila država.« Preostanek denarja v največji meri (pri)dobijo s pomočjo sponzorjev in svojih aktivnosti, kot je organiziranje poslovnih dogodkov ob robu prvenstev.
»Sodelovanje je zelo dobro z vsemi od naštetih, pohvaliti je treba višanje sredstev za šport v zadnjih dveh letih, verjamemo tudi v iskren namen, da se v prihodnjih letih odpravijo določene anomalije iz preteklosti,« pa na vprašanje, kako sodelujejo z državo, pristojnim ministrstvom in fundacijo za šport, odgovarjajo v Košarkarski zvezi Slovenije, ki ji predseduje Matej Erjavec. »Pozitiven trend je treba nadaljevati tudi v prihodnjih letih, kjer pa je zelo pomembno, da se dodatna sredstva namenjajo predvsem športnim programom s poudarkom na programih športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovosten in vrhunski šport ter strokovnim kadrom v športu,« so jasni v KZS.
Nujna bo strategija
Tudi v njihovih pisarnah se strinjajo, da je stanje, kar zadeva delitev denarja med kolektivne in individualne športne panoge, že vrsto let nepravično, »kar lahko ponazorimo s konkretnimi razmerji analize rezultatov letošnjega razpisa letnega programa za šport na MGTŠ, kjer so individualne športne panoge prejele približno 80 odstotkov sredstev, kolektivne športne panoge pa zgolj 20 odstotkov. Ob tem je pomembno poudariti, da je omenjeno razmerje povsem nesprejemljivo, saj kolektivne športne panoge skrbijo za približno 54 odstotkov vseh registriranih športnikov in približno 46 odstotkov vseh kategoriziranih športnikov v Republiki Sloveniji.« Kljub vsemu pa si ne želijo umetnih delitev na individualne in kolektivne, bistveno bolj pomembno je po njihovem namreč, da se v večji meri podprejo uspešnejše ter globalno konkurenčnejše športne panoge ne glede na to, za katero vrsto gre.
Z njimi se strinja tudi Rakovec iz hokejske zveze. »Trenutno podpiramo sto in en šport. Treba se bo odločiti, kakšna bo strategija, katerih bo 10 ali 15 glavnih športov, ki se jih izplača podpirati, preostali pa naj delujejo na amaterski ravni. Jaz bi gotovo to naredil. Saj vidimo, kateri športi privlačijo največ ljudi, zato lahko začnemo na tem delati. To bi moral biti glavni izziv,« pravi prvi mož hokejske zveze, ki izpostavlja tudi težave, s katerimi se soočajo pri pridobivanju sponzorjev. »Ko slovensko podjetje prodajo tujcu, te to podjetje pogosto odreže, tujci nimajo pripadnosti, povrhu pa smo premajhni. Tuja podjetja gledajo svoja sponzorstva zelo globalno.« Da je težko biti konkurenčen največjim in športno najuspešnejšim trgom, so jasni tudi v košarkarski zvezi. »Zato je ključna podpora države, če želimo ostati uspešni na mednarodni ravni. Rezultati naših športnikov so vrhunski, trg je omejen, posledično tudi število podjetij, ki so pripravljena vlagati višje zneske.«
Da boljših sogovornikov, kot jih imajo na ravni države, trenutno še niso imeli, pa pravi Metod Ropret, predsednik odbojkarske zveze. »Imamo permanenten dostop do ministrstva, tudi do sogovornikov. Tako razumljeni, kot smo zdaj, še nismo bili. Jasno je, da vseh anomalij iz preteklosti ni mogoče odpraviti čez noč, lahko pa rečem, da je stanje bistveno boljše, kot je bilo, in da so tudi zgledi za prihodnost dobri.« Tako kot vsi drugi bi si tudi odbojkarji želeli več državnega denarja. Zdaj ta predstavlja približno tretjino proračuna. »Brez organizacije športnih tekmovanj na najvišji ravni nam našega proračuna ne bi uspelo spraviti na ustrezno raven. Ta tekmovanja imajo dvojni učinek, prvi je neposreden prihodek, na drugi strani pa postaneš bistveno bolj zanimiv za sponzorje. Na ta način je zapiranje finančne konstrukcije precej lažje.«
Kako izenačiti status?
Eden od načinov, ki bi vsaj približno izenačili status športnikov v kolektivnih športnih panogah s kolegi iz individualnih, bi bil tudi ta, da bi se vsi lahko zaposlili v državnih službah. »To je zagotovo za pozdraviti, je pa res težko zaposliti celotno ekipo, tudi sponzorsko so nekateri bolj zanimivi kot drug,« pravi Rozman iz rokometne zveze. Podobno menijo preostali sogovorniki. »Še vedno je sicer neka percepcija, da se morajo športniki v kolektivnih športnih zdefinirati, pozicionirati na trgu. Srečujemo se s športniki, ki si v času kariere ne uredijo statusa do te mere, da bi lahko prihodnost brezskrbno pričakovali. Nujno bi bilo športnike iz kolektivnih športov vključiti v ta sistem,« je nedvoumen tudi Ropret iz odbojkarske zveze. »Ključno bi bilo tudi, da bi država financirala reprezentančne programe, nastanitve, prevoze, kotizacije …, predvsem mlajših kategorij, ki na žalost medijsko niso dovolj podprte, posledično so tudi nezanimive za sponzorje. Navsezadnje na velikih tekmovanjih zastopajo Slovenijo. Druga ključna stvar bi bile davčne olajšave za podjetja, ki vlagajo v šport,« med drugim izpostavljajo v košarkarski zvezi. Področij, ki bi jih veljalo prevetriti, je sicer še več. Od razvrstitve športnih panog v razrede do klasificiranja športov in uspešnosti športov, manevrski prostor je tudi pri razpisih za financiranje športnih delavcev, pri registriranju in kategoriziranju športnikov v Sloveniji ...
