Profimedia

Ljubljančani so v vseh teh letih postali povprečna ekipa lige ABA in evropskega pokala, včasih manj uspešna v spodnjem domu, včasih bolj uspešna tik pod vrhom. Na vrh pa ne more, kvalitete (beri: denarja) je pač premalo.

Tudi zdajšnji trener Zvezdan Mitrović, ki je v resnici v svoji karieri splezal že precej višje (v evropskem pokalu je Monaco, ki je danes dober evroligaš, denimo, pripeljal do naslova in postal najboljši trener sezone), vidno obupuje in v zadnjem letu pogodbe bržkone razmišlja o svoji prihodnosti. Nekje drugje, ne v Stožicah.

Profimedia

A ne gre prehitevati. Dejstvo je, da vodstvo Cedevite Olimpije v tole malho brez dna in brez realne možnosti, da bi bila samovzdržna (v košarki pač ne, drugače bi bilo v nogometu), zmeče premalo denarja, da bi bil proračun po okusu Mitrovića. Višji, kakopak. Takšen, da bi bilo kadrovanje učinkoviteje, da bi lahko skupaj s športnim direktorjem Chechujem Mulerom ribarila v imenitnejšem ribniku.

Na igralskem seznamu Cedevite Olimpije je pet staroselcev (Aleksej Nikolić, Jaka Blažič, Dewayne Stewart, Rok Radović in Žiga Daneu) in devet novincev (Umoja Gibson, Joseph Girard III, Miha Cerkvenik, Maks Ciperle, Nikos Chougkaz, David Škara, Luka Brajković, Thomas Kennedy, Cameron Houindo). Raznolika zasedba, predvsem pa spet preveč prenovljena ekipa, ki je, ne le poleti začela iz ničle, ampak zaradi več odsotnih v reperezentančnih terminih ostala brez kvalitetnih priprav.

Profimedia

Mitrović je popolno zasedbo dočakal zelo pozno, komaj neposredno pred uradnim začetkom sezone, ki pa je zmajem kar dobro uspel. Vsaj rezultatsko. Pričakovani zmagi v superpokalu proti Krki (78:76) je sledila še včerajšnja – prva evropska – proti španski Manresi (76:69). Vtis je pisan, kakor je pisana ekipa.

Čeprav je Mitrović pred dnevi dejal, da je letos ekipa bolj napadalno usmerjena, da bo lažje dosegala točke kot pa branila svoj koš, je na stoženskem debiju nekajkrat pokazala dovolj čvrstosti, voljnega momenta, skratka zagriženosti v obrambi, tudi dominirala v skoku. Pomagali so tudi Španci, ki so za predstavnika najmočnejše lige v Evropi kar izdatno grešili.

Od novincev so se nekateri ljubljanski košarkarji izkazali dovolj, nekateri bodo dobili drugo in tretjo priložnost, preden se bo začel širiti glas o mačku v žaklju. Dve tekmi sta premalo za sodbo, in to velja tako za ekipno predstavo kot tudi za igro posameznikov.

In kar je najpomembnejše: navijači več kot očitno zamujajo na začetek sezone. Tribune so na evropskem uvodu preveč samevale, krivca pa ne gre iskati, saj ima stranka pač vedno prav. Ljubljana je specifična, tu ne gre odkrivati tople vode. Iz spanca se bo prebujala premo sorazmerno z zmagami.

Cedevita Olimpija se je od trenutka, ko so se iz zeleno-belih spremenili v zeleno-oranžne, dvakrat prerinila med najboljših osem ekip evropskega pokala. V sezoni 2022/23 jo je v trenutku silovitega zagona evforije, v razprodanih Stožicah premagal turški Bursaspor, v minuli sezoni je bil zanjo usoden Bahčešehir.

Če kaj velja organska rast in napredek v pravem športnem pogledu, potem slovenski prvaki zdaj merijo vsaj na polfinale. Morali bi. To pa je že območje boja za naslov, ki prinaša evroligo. Evroliga pa v resnici za vodstvo kluba prinaša ogromno težav. Žal.