Mir na Bližnjem vzhodu se zdi vse bolj oddaljen, namesto da bi bilo obratno. Končanje vojne med Hamasom in Izraelom, v kateri visok krvni davek plačujejo predvsem palestinski civilisti, kar sproža val ogorčenja v svetu in se kaj lahko razširi na celotno regijo, je razumljivo postalo prvorazredno zunanjepolitično vprašanje.
Pa tudi notranjepolitično v vrsti držav, tudi pri nas. Razprava je vse bolj razgreta. Vrstijo se takšne ali drugačne zahteve in predlogi, pa tudi odločitve, za katere pa je večinoma težko reči, da vodijo k želenemu cilju, prej nasprotno. Poleg nekoherentnosti tega delovanja je očitna tudi odsotnost, sedaj že lahko rečemo, enostavnega zgodovinskega spoznanja: da bo za dosego ustavitve trenutne vojne med Hamasom in Izraelom in odpravo začaranih krogov nasilja med Izraelci in Palestinci in za zagotovitev trajnega miru na Bližnjem vzhodu potrebno zagotoviti Izraelcem varnost v njihovi državi in Palestincem zagotoviti njihovo lastno. Vsi tega kot da še ne razumejo, in čeprav mogoče v dobri veri, da prispevajo k doseganju miru, vlečejo poteze, ki pot k njemu pravzaprav otežujejo. Nekateri pa tega enostavno nočejo razumeti. Odločno, navijaško se postavljajo bodisi na stran trenutne izraelske vlade in njenega prikritega cilja Velikega Izraela (ki bi obsegal tudi okupirana palestinska ozemlja) bodisi na stran terorističnega Hamasa in njegovega odkritega cilja Palestine od reke Jordan do Sredozemskega morja. Veliki Izrael Judom pomiritve s Palestinci in arabskimi državami in s tem miru ne bo prinesel. Enako ali še večjo utvaro pomeni namera Hamasa, ki ima trenutno med palestinskimi organizacijami največjo podporo, da bo judovsko državo uničil oziroma Izraelce utopil v Sredozemskem morju. Če bodo potonili, bo z njimi potonil še marsikdo oziroma še marsikaj.
Pritisk na obe strani
Naloga svetovne diplomacije je, da s premišljenim delovanjem obe sprti strani pripelje do omenjenega cilja dveh držav. Pritiska in prepričevanja morata biti deležni obe strani. Popustiti bo morala tako ena kot druga. Trenutno pa marsikdaj obstaja občutek in pri Izraelcih prepričanje, da so mednarodnemu pritisku, osamitvi in žigosanju izpostavljeni le oni. Da se vsa krivda, vsa odgovornost za gorje na Bližnjem vzhodu v zadnjih sto let vali samo na njihova ramena, da se Hamasu kot teroristični organizaciji gleda skozi prste in posredno krepi antisemitizem v svetu. To pri Izraelcih, še posebej po pokolu Judov in zajetju talcev 7. oktobra lani, krepi prepričanje, da drugim ni mar za njihovo varnost, da bodo zanjo morali poskrbeti sami. Kar jih utrjuje v vztrajanju pri nadaljevanju vojaških operacij in nepristajanju na rešitev dveh držav, zlasti če bo Palestina v rokah Hamasa in drugih palestinskih skrajnežev.
V zvezi s tem velja konkretno omeniti simbolična mednarodna priznanja Palestine s strani nekaterih članic EU (Irska, Norveška, Španija in v kratkem Slovenija), ki smo priča te dni. Nedvomno so jih spodbudila poročila o neznosnem trpljenju in številnih ubitih in ranjenih palestinskih civilistih v Gazi te mesece in želja, da se temu naredi konec. Enako celotni izraelsko-palestinski sagi, materi vseh kriz, po številnih brezplodnih poskusih v preteklosti. Priznanja so vsekakor prispevala k dobremu občutku njihovih vlad in zadovoljila dele njihovih javnosti, da so pač v zvezi z omenjenim nekaj storile. Naletela so seveda na zadovoljstvo palestinske strani in še posebej Hamasa. Pozitiven je bil tudi odmev v arabskih državah in nekaterih državah globalnega juga.
Vprašanje pa je, kako učinkovite so bile države s priznanjem v danem trenutku. Koliko so torej dejansko prispevale k ustavitvi bojev in doseganju miru oziroma okrepile pot k rešitvi dveh držav, za katero se formalno zavzemajo. Še posebej zato, ker te priložnosti niso izkoristile za pridobitev jasnega odgovora palestinske strani, da to rešitev tudi sama podpira. Hamas ob neomajni podpori Irana tudi po teh zadnjih priznanjih Palestine še naprej vztraja pri uničenju Izraela. To je bilo jasno razvidno tudi ob srečanju Hamasovega političnega voditelja Ismaila Hanijeha z iranskim verskim voditeljem ajatolo Ali Hamenejem ob pogrebu iranskega predsednika Raisija. Odgovor na to vprašanje je moč razbrati tudi iz odločitev Belgije, Danske in Luksemburga, ki so svoja priznanja prestavile na čas, ko bi bila dejansko učinkovita in del ponovno zagnanega mirovnega procesa.
Izraelska stran v teh priznanjih vidi predvsem podporo Hamasu. Podobno je z obtožbami na zborovanjih po svetu in tudi iz ust vladnih predstavnikov o izraelskem genocidu. Mimogrede, teh obtožb v nedavni zahtevi tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS) Karima Khana za izdajo zapornega naloga za izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja ni zaslediti. Tudi sodbe Meddržavnega sodišča o tem še ni. Indicev, da Izrael svojo obrambno vojno zoper Hamas vodi na vprašljiv način, da gre po vsej verjetnosti za vojne zločine in zločine zoper človečnost, je precej. Vendar to ne more, ne sme biti razlog, da se spregledajo zločini Hamasa nad Judi 7. oktobra lani in njegovo vztrajno zatekanje k živemu ščitu in potiskanju v smrt lastnih civilistov.
V napore za končanje vojne so se z opotekajočo srečo vključila tudi mednarodna sodna telesa. Načeloma je prav, da so se. Povzročitelje zločinov je potrebno kaznovati in s tem delovati dolgoročno odvračalno. Dokaze o zločinih je treba zbirati takoj oziroma pravočasno. Vpliv začetih sodnih postopkov na zaustavitev bojev v Gazi pa je omejen in ne nujno pozitiven. Tožilec MKS je, kot že omenjeno, pred dnevi vložil zahtevo za izdajo zapornih nalogov zaradi suma storitve vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost za Benjamina Netanjahuja, predsednika izraelske vlade ,in Joava Gallanta, obrambnega ministra ter za voditeljski trio Hamasa (Ismail Haniyeh, Jahia Sinvar in Mohamed Deif). Glede slednjega je čakal osem mesecev, čeprav je bilo dokazov za Hamasova grozodejstva oktobra lani od vsega začetka na pretek. Odveč je omeniti grenkobo med Izraelci, ker se je zganil šele po žrtvah na palestinski strani. Zanimivo, da tožilec ni bil pripravljen kaj dolgo čakati glede Netanjahuja. Vedel je seveda, da je pristojnost MKS subsidiarne narave, da bo Netanjahujevo vlado lahko kaj kmalu nadomestila nova in da Izrael kot demokratična država lahko sam uvede postopek zoper njega. Položaj Netanjahuja, ki mu mnogi, kot rečeno, res lahko veliko očitajo, podpora pa mu je tudi med samimi Izraelci močno upaala, se je s tem samo okrepil. Razdeljena izraelska družba se je ob vtisu, da je kaznovan, ker brani Izrael, da je sodišče Izrael izenačilo s Hamasom, teroristično organizacijo, vsaj začasno zgrnila okrog njega. Pot k miru, ki vodi prek nove izraelske vlade, se je podaljšala.
Meddržavno sodišče je s svoje strani pred dnevi (v postopku, ki ga vodi na zahtevo Južne Afrike, ki meni, da Izrael v Gazi izvaja genocid) izdalo zahtevo, da Izrael takoj ustavi vojaške operacije v Rafi. Besedilo je sicer precej nejasno in je deležno različnih tolmačenj, tudi s strani članov samega sodnega senata. Nekateri v njej vidijo zahtevo za ustavitev operacij le v Rafi, drugi v celotni Gazi. Eni menijo, da se zahteva nanaša na ustavitev vseh operacij, zopet drugi pa, da le na tiste, ki bi vodile h genocidu in da izraelska pravica do samoobrambe ostaja. Skratka, zmeda, h kateri pogosto prispevajo podporniki enih ali drugih oziroma njihovi mediji, je precejšnja.
Hamas je opogumljen
V Rafo ob meji z Egiptom na jugu Gaze se je v minulih mesecih zateklo na sto tisoče palestinskih beguncev. Na njihovo nesrečo pa so se med to množico zatekli in utrdili preostali Hamasovi bataljoni skupaj s svojimi voditelji pa tudi izraelskimi talci, kolikor jih je še ostalo pri življenju. Rafa je tako zadnje večje Hamasovo oporišče v Gazi. Pričakovano je izraelska stran ukaz preslišala, saj ga vidi kot nekakšno potuho Hamasu ali celo reševanje pred končnim porazom. Kratko bodo spet potegnili nedolžni civilisti, saj vsem beg iz Rafe ne bo uspel. Hamas, ki mu je usoda palestinskih civilistov malo mar, je takoj jasno pokazal, kaj si misli o mednarodnih priznanjih in sodnih odločitvah, kjer se ne omenja ali bežno ali bolj dodatno. Ima jih za podporo svojemu terorističnemu delovanju. Ni se mu bilo treba odpovedati svojemu cilju – uničenju Izraela in ni izpustil izraelskih talcev. Opogumljen in upravičeno prepričan, da je dobil bitko za svetovno javno mnenje, je obnovil raketne napade na Tel Aviv, izraelsko glavno mesto. To pa je izraelsko stran spet le še vzpodbudilo v napadih na Hamasove pripadnike, utrjene v Rafi. Pri tem izraelski predstavniki pravijo, da so po nesreči (tovrstnih nesreč je veliko preveč), izraelske sile zadele del šotorskega begunskega taborišča in povzročile smrt še dodatne desetine civilistov. Zadeve so dosegle vrelišče.
Poraja se vtis, da bilo bolj kot takšni ali drugačni koraki raznih mednarodnih sodnih instanc in simbolična mednarodna priznanja Palestine v PR-namene, ki vodijo v dodatno osamitev in pribijanje na križ Izrael, na mestu preudarno diplomatsko delovanje. Delovanje, ki v njunih pričakovanjih enakopravno obravnava tako eno kot drugo stran in ju vodi h kompromisu. Še najbolje ne na očeh javnosti in seveda z vključitvijo vseh glavnih akterjev. Cilj je premirje in rešitev dveh držav. Vprašanje pa je, kdo je tisti, ki bi ta proces vodil oziroma bolje, kdo so tisti. Za zagotovitev izraelske varnosti in postavitev na noge palestinske države jih bo potrebno kar precej. Signali, ki prihajajo s strani nekaterih arabskih držav, so obetajoči. Njihov prispevek k oblikovanju legitimnih palestinskih organov, k izolaciji Hamasa in k obnovi porušene Gaze, je velikega pomena. Vendar bodo morali svoje prispevati tudi drugi. ZDA so pred volitvami, Kitajska še čaka, Iranu in Rusiji nadaljevanje vojne ustreza, slednja v njenem zavetrju nadaljuje osvajanje Ukrajine, razklana EU se je onemogočila sama …
