V zadnjem času se njegovo ime pojavlja v povezavi z vlaganji v 18 podjetij, gradnjo stanovanj v Ljubljani, Kolosejem, ki po prenovi ne bo več samo kino, in še z marsičim drugim. Več o vseh teh projektih, vključno z namero, da se bo lotil gojenja mesa v laboratoriju, smo se z njim pomenili podrobneje. Sploh slednje je javnost še posebej vznemirilo, kar komentira z naslednjimi besedami: »Ugotavljam, da Slovencev res ni težko razburiti. Karkoli naredim, so razburjeni. Že če malo drugače razmišljate o naši Sloveniji, so takoj vsi na nogah. Ne vem, morda bom moral postaviti še kakšno tovarno persena.«
Nazadnje sem zasledil podatek, da ste udeleženi v kar 18 podjetjih, in kot je videti, želite biti prisotni v še več podjetjih?
Zadaj jih je že 19. Odkar se ve, da smo postali »banka«, da vlagamo v zagonska podjetja, da bi radi pomagali slovenski industriji, imamo večji pregled nad dogajanjem na trgu. Vidimo ogromen potencial, ki ga imamo v Sloveniji. In če vidite, kakšne ideje, projekte, produkte in storitve imamo v Sloveniji, a ne pridejo do uresničitve, ker ekipam manjka bodisi sredstev bodisi določenih znanj in izkušenj, potem je logično pričakovati od človeka, kot sem jaz, ki je vse življenje ustvarjal, postavljal standarde, spreminjal svet, da ni ravnodušen do tega in bi rad pomagal. Pri zagonskih podjetjih, ki gredo v drugi ali tretji krog financiranja, je izredno pomembno, kdo so lastniki. Vlagatelje zanima, koliko je vaš produkt ali storitev kredibilna, in za tem stojijo ljudje, ki nekaj pomenijo. In v tem trenutku jaz, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini, predstavljam določeno kredibilnost. Zato zagonska podjetja pričakujejo, da vlagam kot oseba z imenom in priimkom, in ne prek podjetja ali kreditov.
Zakaj ste se odločili za sprožitev postopka pred ustavnim sodiščem?
Ker ne morem neposredno vlagati v podjetja. Vsaj ne toliko, kot bi želel, saj me pri tem omejuje Zakon o gospodarskih družbah, ki določa, da lahko v novo družbo vložim le vsake tri mesece. In zaradi tega sem šel na ustavno sodišče, ker mislim, da mi je kratena osebna svoboda vlaganja. In če bo treba, bom šel tudi na evropsko sodišče. Ta določila so bila sprejeta, ker so pred leti nekateri utajevali DDV pri uvozu avtomobilov. Ampak zaradi teh omejitev zdaj trpi slovensko gospodarstvo. Mogoče bi lahko tudi s pomočjo mojega vložka zraslo kakšno novo veliko podjetje, pa ne more, kar se mi ne zdi prav.
So se na ministrstvu za gospodarstvo že odzvali na vašo ustavno pobudo?
Ne. Nihče.
Pa ste v tej želji po bolj intenzivnem vlaganju v Sloveniji osamljeni ali tudi drugi podjetniki delijo ta občutek omejenosti?
Ne vem. Jaz sem pač ustanovil družbo, katere osnovna dejavnost je vlaganje v zagonska podjetja. Koliko drugi sistematično vlagajo v mlada podjetja, ne vem. Bolj se s tem ukvarjajo skladi ali pa se investira na drugačne načine. Da bi nekdo z imenom in priimkom želel tako intenzivno vlagati kot jaz, mi ni znano.
Kako pridejo mladi podjetniki do vas? Kako izberete ideje, ki potem dobijo vašo podporo?
Tega je ogromno. Prošnje in predstavitve dobivamo po klasični pošti, elektronski pošti, na naši spletni strani Boscarol.si, imamo celo obrazec, ki ga lahko izpolnijo podjetniki in vanj vpišejo, kaj imajo, kaj delajo, v kakšni fazi razvoja so ... Znotraj naše družbe imamo ekipo, ki prispelo gradivo pregleda in oceni. To ni preprosto, saj nismo strokovnjaki za vsa področja: od programske opreme do na primer bioloških zdravil. Ta del ni enostaven in zagotovo pri tem storimo kakšno napako. Žal je tako, da smo pri izbiri tistih štirih srečnežev, ki jih lahko podpremo v enem letu, verjetno storili tudi kakšno napako. Trenutno imamo v »čakalni vrsti« od 12 do 15 resnih startupov, v katere resnično verjamemo. Ampak zaradi zakona bomo morali na vlaganja čakati tri leta. Triletna čakalna doba v podjetništvu, veste, kaj je to? To je hujše kot v našem zdravstvu. Če se vrnem k izboru. Podjetja izbiramo tako, da razpršimo tveganje. Ne dajemo vseh jajc v eno košaro. Trenutno imamo v naboru podjetja s področja medicine, farmacije, tudi finančnih produktov, industrijske proizvodnje, električnih pogonov, kmetijstva in gostinstva ... Je pa res, da me mora projekt vsaj malo pritegniti. Če jaz ne verjamem v zgodbo, potem je ne podpremo. K nobenemu projektu nismo pristopili zgolj zaradi denarja. Čutiti moramo tudi »kemijo«. Ne nazadnje s startupi potem delamo, jim pomagamo z mojimi izkušnjami odpiranja trga zaposlovanja, notranje organizacije, kontrole kakovosti, z vsem tem, kar sem jaz v 30 letih počel in pri tem delal tudi napake. In zakaj bi zdaj nekdo delal iste napake, če jaz te izkušnje že imam.
Statistika pravi, da v prvih treh letih od 70 do 90 odstotkov startupov propade. Ste se s tem sprijaznili, ko ste se odločili za to zgodbo?
Mislim, da je ta statistika tako kruta predvsem zaradi tistega, kar sem že omenil: da je glavno vodilo vlagateljev v zagonska podjetja dobiček in denar. Pri meni ni tako. Če v podjetje ali produkt verjamem, in tudi če v nekaj letih rezultatov še ni, sem ga še vedno sposoben financirati, ker verjamem, da bo na dolgi rok uspel. Tako da imamo malo drugačen pristop. Prepričan sem, da bodo uspele prav vse družbe, v katere smo vložili. In nekatere so že.
Če pogledava vašo družbo Timtec Defence, ki je podpisala dve pogodbi z ministrstvom za obrambo. Ti se zdaj iztekata. Kako ste zadovoljni?
Ena od pogodb je bila zaključena decembra lani, druga se ravno izteka. Prvo letalo za nadzor iz zraka in posebne misije smo že dobavili. Gre za specialno letalo, narejeno na osnovi Pipistrelovega letala in nadgrajeno v Timtecu. To že leti. Ta svet postaja vsak dan bolj nor, vsi hočemo vse nadzirati in zrak je za nadzor ena najboljših možnosti. Oba produkta se testirata in sta pripravljena za nadaljnje faze industrializacije ter serijske proizvodnje. Naslednja faza bo popolnoma avtonomija letenja, pristajanje ter poletanje brez pilota v kabini in dalo se ga bo pilotirati tudi s tal. Imamo še nekaj manjših razvojnih projektov. Ministrstvo za obrambo se je namreč v zadnjih dveh letih odločilo, da bo zelo močno podprlo industrijo. In tu ne govorimo samo o našem podjetju Timtec Defence, tu so predvsem večja podjetja, kot so Valhala, Guardiaris in drugi. Slovenija je začela slediti trendu, ki je uveljavljen po svetu, torej da ministrstvo za obrambo skozi raznorazne razvojne razpise pomaga industriji, da se dvigne na višjo raven, in jo potem na neki način tudi združuje. Vojaška industrija po številu inovacij in razvoju zaostaja le za vesoljsko industrijo in večina inovacij se povsod ustvari najprej za vojsko. In to smo zdaj, k sreči, prepoznali tudi v Sloveniji. Imamo izredno veliko podjetij, ki bi lahko razvijala in delala za Mors, kar bi Slovenijo kot državo, ki nekaj pomeni, postavilo na obrambni zemljevid. Mislim, da na ministrstvu za obrambo pripravljajo 20 ali več razpisov z znatnimi sredstvi, kar bo imelo v prihodnjih letih zagotovo velik vpliv na krepitev slovenske industrije.
Vaše sodelovanje z ministrstvom za obrambo se bo še nadaljevalo?
Upam, da. Ne nazadnje je Timtec Defence zastavljen tako, da združuje slovensko industrijo. Pred kratkim sem kapitalsko vstopil tudi v C-Astral, ki proizvaja drone oziroma male brezpilotnike. Upam, da bom v bližnji prihodnosti še v dve drugi družbi, kar bo prineslo velike sinergijske učinke. In zakaj bi delali za ves svet, ne pa za Slovenijo? Pipistrel je začel prodajati Socomu (Ameriško poveljstvo specialnih operacij, op. p.) oziroma ameriški obrambni industriji brezpilotna letala že pred 12 leti, ko so se temu v Sloveniji še vsi smejali, danes pa smo glavni dobavitelj za velike 15-metrske brezpilotnike, ki lahko nadzirajo z velikih višin in ostajajo v zraku več dni. Američani za najzahtevnejše misije letala kupujejo prav v Sloveniji in zakaj ne bi bilo tako še na drugih področjih?
Ste zaradi sodelovanja z vojaško industrijo varnostno ogroženi?
Danes je vsaka industrija, ki je pomembna s stališča nacionalne varnosti ali ima tehnologijo, ki je za nekoga zanimiva, predmet takih in drugačnih groženj, od ogrožanja kibernetske varnosti do industrijskega vohunjena, lahko je tudi tarča fizičnih napadov. Tudi v naši osamosvojitveni vojni so bili najprej napadeni objekti, v katerih so karkoli delali za vojsko. Tako da določena izpostavljenost vsekakor obstaja. Upam pa, da se bo ta svet, ki še vedno ni dojel, da vojne nimajo smisla, da samo povzročajo ljudem trpljenje in da se vsaka vojna konča z mirovnim sporazumom, končno kaj naučil. Ampak tako kot zdaj kaže, nisem prav prepričan, da ne bomo imeli kakšnih neumnosti tudi na tem koncu sveta, in v takem primeru bo tudi slovenska obrambna industrija ogrožena – to je dejstvo in temu se ne moremo izogniti.
Ste pripravljeni na takšen scenarij?
Ko enkrat začnete delati za obrambno industrijo, se morate podrediti določenim standardom, tudi varnostnim. To je del tega. Tako kot če greste v zrak in morate vedeti, da v letalu obstajajo določene procedure, če gre kaj narobe. Tudi tukaj je tako.
No, če greva od vojne k zabavi. Kaj se dogaja v nekdanjem Koloseju oziroma prihajajoči Odiseji?
Odiseja je zelo zanimiv projekt. Verjetno nisem edini Slovenec, ki je hodil v Kolosej in mu je Kolosej nekaj pomenil, pa čeprav nisem Ljubljančan. Bil je slovenska blagovna znamka in v zadnjih letih, ko je propadal, mi je bilo žal, da se to dogaja. Ko je šel na licitacijo, skoraj sočasno pa se je prek ulice pojavila možnost nakupa zemljišča Žita, smo videli določene sinergije obeh priložnosti ter se odločili, da bomo na dražbi sodelovali, in k sreči smo uspeli. Zavedamo se, da je kino občutljiva industrija, kar se je pokazalo v času epidemije covida. Je industrija, ki se bori s konkurenco, kot so pretočni servisi in spletne vsebine, ki se izredno hitro razvijajo. Za objekt, ki ima 15 tisoč kvadratnih metrov površin, 12 dvoran in 3500 sedežev, je škoda, da živi le od petih popoldne do polnoči. Tako smo razvili nov koncept, in glede na to, da je 12 dvoran, da imamo 12 mesecev in da imamo 12 ur, da imamo polno stvari vezanih na število 12, bomo imeli tudi 12 različnih vsebin. Poleg kina bo obiskovalcem na voljo vse od koncertov do plesne šole, doživljajskih vsebin, »gaminga« in tudi resnih vsebin, kot so klasični koncerti, pogovorni večeri, kongresni turizem, ... Vse to seveda poleg gostinske ponudbe in tistega, kar bodo nudili najemniki manjših lokalov. Objekt bo živel od devetih zjutraj do poznih nočnih ur, McDonalds pa bo deloval 24 ur na dan. Objekt bo deležen znatnih sprememb tudi v notranjosti. Tisti, ki Kolosej poznajo, si bodo znali predstavljati: zapiramo veliko luknjo na sredini glavne avle, kjer so bile stopnice za prehod v spodnjo etažo. Te bodo zdaj ob straneh, luknja bo zaprta, na koncu pa bo velik prireditveni oder in za njim največje LED-platno v državi. Pri straneh, kjer je bil zdaj samo servisni prehod, se bosta odprli dve dvorani na način, da lahko postaneta galeriji in tribuni za osrednji prostor. Skupaj bo tako lahko na koncertih in prireditvah v tem novem osrednjem delu kar 3500 ljudi. Polno bo novosti tudi na tehničnem področju. Odiseja, kot se bo center po novem imenoval, bo na tem koncu Evrope edini objekt, opremljen s tremi LED-platni, torej s platni brez projektorjev, ki bodo nameščeni v treh dvoranah. LED-platno v veliki dvorani bo največje tovrstno platno oziroma zaslon v Evropi. Zunanje stopnice zapiramo z velikimi vogalnimi displeji, ki ustvarijo iluzijo oziroma tridimenzionalni učinek, kot da na primer živali izstopijo iz stene ... Torej bo ogromno čisto doživljajskih sprememb in mislim, da praktično ne bo dogodka, ki ga ne bi mogli gostiti.
Vse, kar ste opisali, je slišati kot velik poseg v stavbo. Nazadnje, ko sva se pogovarjala, ste rekli, da bo odprtje aprila. To še drži?
Ne, ne drži. Upamo, da bo junija. Dejansko gre za velik poseg, veliko bo novih vsebin ter opreme in radi bi vse izpeljali tako, kot je treba.
Kako je potekal odnos z nekdanjimi najemniki, kdo so vaši novi partnerji pri projektu Odiseje?
Za upravljanje kompleksa smo se dogovorili s partnerjem Karantanijo Cinemas, ki je distributer za številne velike filmske studie. Skupaj smo ustanovili družbo za upravljanje, ki se imenuje Odisejada. To je družba, kjer smo mi še vedno večinski lastnik, ampak njihovo znanje, ki ga mi nimamo, bo tisto, ki bo poskrbelo za kino vsebine. Da se ne bi učili vsega o delovanju kinematografov na novo, smo se za sodelovanje dogovorili z ekipo Kina Bežigrad. Ta se z odprtjem Odiseje zapira, ekipa prihaja k nam in bo prevzela vodenje Odiseje. Naj kot zanimivost povem, da bomo imeli tudi Baltazarjev kotiček. Licenca za Baltazarja se seli v Odisejo, tako da bo tudi za otroke ogromno vsebin.
Omenili ste že stanovanjski projekt, ki bo tik ob Koloseju. Kar veliko razburjenja ste povzročili pri Slovencih, ki vam očitajo, da jim želite vzeti kuhinje.
Ugotavljam, da Slovencev res ni težko razburiti. Karkoli naredim, so razburjeni. Že če malo drugače razmišljate o naši Sloveniji, so takoj vsi na nogah. Ne vem, morda bom moral postaviti še kakšno tovarno persena. (smeh) Veste, jaz pred spanjem, tako za sprostitev, malce pobrskam po slovenskih spletnih forumih in berem komentarje na svoj račun, da se malo nasmejim. In tako sem prebiral, kako bom zgradil mesto, ki ga bo obdajala petmetrska ograja, vsi bodo v copatih in nihče ga ne bo smel zapustiti. (smeh) Torej, mi nikogar ne bomo silili, da mora biti v tem mestu. Ograje ne bo in nihče ne bo nikogar silil, naj kupi stanovanje z manjšo kuhinjo. Tisti, ki bo hotel kupiti običajno stanovanje, z običajno kuhinjo, ga bo lahko kupil. Tudi takšna stanovanja bomo gradili. A razlika med našim in ostalimi nepremičninskimi projekti v Ljubljani je v tem, da bomo nudili tudi tisto, česar drugi še ne nudijo. Če bo torej nekdo želel živeti v Ljubljani in se nima namena ukvarjati s kulinariko ali pa niti nima tega znanja in si zjutraj zgolj naredi zajtrk, kosilo ali malico je zunaj in si zvečer hrano naroči, zakaj bi imel v stanovanju pet metrov kuhinjskega pulta? Da bo nanj odlagal čevlje? Mi bomo torej ponudili tisto, za kar menimo, da določen del trga potrebuje, pa čeprav ti interesenti predstavljajo le dva do tri odstotke. Drugo, česar v tem trenutku ni, so nepremičnine, ki omogočajo hkratno bivanje in opravljanje dejavnosti. Pol stanovanja bo namenjenega bivanju, druga polovica pa na primer zobni ordinaciji, grafičnemu studiu ali kakšni storitveni dejavnosti. Ker je slovenski zakon tako butasto napisan, da je namembnost stavbe lahko ali stanovanje ali pa poslovna dejavnost, ne pa oboje, smo morali biti pri načrtovanju iznajdljivi. Stolpnico bomo vertikalno pregradili tako, da bo na eni strani vhod v stanovanje, na drugi v poslovne prostore, vmes pa bo zid s povezovalnimi vrati.
Na nas se prek obrazca na spletni strani obračajo številni ljudje, ki se že zanimajo za nakup nepremične, in iz pogovorov z njimi smo dobili vpogled, česa si želijo ter kakšne ponudbe v Ljubljani primanjkuje. Danes denimo v Ljubljani ni ponudbe za ropotarnice, če lahko temu tako rečem. Če imate motor ali čoln, ki ga pol leta ne potrebujete, ali pa se ukvarjate s kakšnim hobijem, morate za to nekje najeti prostor, garažo, kjer ste s svojo dejavnostjo lahko nekomu trn v peti. Manjka torej objekt z boksi, ki bi bili namenjeni bodisi shranjevanju »krame«, za katero v stanovanju ni prostora, ali različnim hobijem. To so vsebine, ki jih želimo umestiti v naš nepremičninski projekt, seveda v kombinaciji z različnimi tipi stanovanj, tudi za starejše, poslovnimi prostori, z vsem servisom, ki ga ljudje potrebujejo: gostilnami, rekreacijo, ambulanto, vrtci, šolo, celo mehanično delavnico ... In vse to bo dosegljivo peš, po suhem »v copatih«. Temu se reče 15-minutno mesto.
Sestali ste se že z županom Zoranom Jankovićem. Znano je, da gospod Janković običajno investitorjem, ki prihajajo v Ljubljano, pove, da je treba Ljubljani nekaj dati. Kaj boste vi morali dati Ljubljani oziroma kako je ta pogovor potekal?
Naj povem, da ni bil sestanek, ampak kosilo. In tu sta bila dejansko izrečena tista dva stavka, ki ju je potem kot »samoovadbo« na tiskovni konferenci izpostavil župan Janković. Da če sem torej Ajdovščini dal 20 ali 30 milijonov, pričakuje, da bom dal nekaj tudi Ljubljani. Jaz bi to naredil, tudi če on tega ne bi rekel. Ne nazadnje bo obnova Odiseje stala 20 milijonov evrov, kar je tako velik prispevek k ljubljanski kulturi, da si ga verjetno v tem trenutku noben drug zasebnik ne more privoščiti. Nisem pa človek, ki bi podkupoval ali dajal sponzorska sredstva zgolj zaradi tega, da si odprem neka vrata. Finančno in drugače sem zadosti močan, da tega ne potrebujem. Kot veste, zelo veliko doniram in verjetno se bo prej ali slej zgodila tudi donacija v Ljubljani. Če in ko se bo, se bo zgodila v javno dobro, tako da bodo od tega nekaj imeli ljudje. Mislim, da imava z županom Jankovićem dobre odnose. Spoštujem institucijo župana, kar pa zadeva »samoovadbo«, sem mu razložil, da sem preveč kredibilna oseba, da bi se spuščal v stvari, zaradi katerih bi se on moral samoovaditi.
Za razburjenje ste poskrbeli tudi z objavo namere, da boste gojili meso iz izvornih celic.
Tudi ko sem začel govoriti o električnih letalih in jih razvijati pred več kot 20 leti, so se zgražali, da bo posadko elektrika ubila, če bodo letela v dežju. Spraševali so me, kako dolgi bodo kabli in kako daleč bomo lahko leteli. Danes je to nekaj povsem običajnega.
Na temo pridelave mesa iz izvornih celic se je oglasil celo rektor univerze dr. Majdič in izrazil mnenje, da je tehnologija pridelave mesa še relativno v povojih ter da mora nagovoriti še veliko izzivov.
Se popolnoma strinjam z njim. Veste, jaz sem bil 10 let fotograf. Ko so prišli prvi digitalni fotoaparati, smo bili vsi skeptični in prepričani, da iz tega ne bo nič, da je to strel v prazno. Pa poglejte, kaj digitalna fotografija pomeni danes. In tako je z vsako novo stvarjo. To, kar se ta trenutek dogaja v laboratorijih za pridelavo mesa, je razvojna faza. Seveda je razvoj drag in neznank je še ogromno. Ampak ko bo ta proces šel skozi naslednje faze in bo dosegel cilje, ki so zastavljeni, potem teh dilem ne bo več. Poglejte, koliko je bilo in je še odpora proti sevanju mobilnih telefonov ali električnim avtomobilom, ampak nezadržno prihajajo. Dejstvo je, da se ne more nobene stvari v fazi razvoja soditi po končnem produktu. Poglejte svoj telefon. Če bi želeli imeti vse to, kar ima v sebi, pred 30 leti, bi za tisto, kar imate danes v žepu, potrebovali celo sobo, stal pa bi več milijonov. In če bi se takrat izpostavljalo le, kako dragi in potratni so, jih danes ne bi imeli. In prepričan sem, da bo tako tudi pri mesu, pridelanem na drugačen način, kot ga poznamo danes. Dela je še ogromno, opraviti je treba še klinične študije in vse ostalo. Veste, nihče ne bo ljudem odpiral ust in jim ukazal, da morajo jesti tako meso. Vsak bo imel prosto izbiro, da še naprej je na primer piščančje meso, vzgojeno na živali, ki jo zaradi naše potrebe po hrani usmrtimo. In da bo z mesom zaužil na ducate antibiotikov, rasnih hormonov ter pomirjeval, ki jih uboge živali v farmah morajo zaužiti, ker ne smejo spati, pod lučjo so dan in noč, da lahko neprestano jedo in dosežejo čim prej želeno težo. Zaradi tega postajamo odporni na antibiotike, študije pravijo, da zaužite količine zlasti ženskih rasnih hormonov spreminjajo moško populacijo … Kaj pa na to porečejo nasprotniki gojenega mesa? Zakaj se o tem ne govori? Zakaj se na novico niso negativno odzvali kmetje? Ker so pametni in se edini zavedajo, da je tako pridelano meso, kot ga pridelujejo zdaj, zelo nezdravo in je treba najti alternative ... Američani in Singapurci so očitno že ugotovili, da je postopek pridelave mesa na takšni ravni, da ga lahko sprostijo v promet. V teh dveh državah lahko že kupite meso, pridelano iz izvornih celic, ki raste v inkubatorju oziroma bioreaktorju namesto na kravi, ki jo potem zaradi tega, ker nam je dala meso, v zahvalo, ubijemo. Res je to meso drago, a kupite in jeste ga lahko. Strinjam se, da če gledamo samo slabe stvari, jih lahko v tem trenutku najdemo veliko. A mi vidimo tudi veliko pozitivnih učinkov in prepričan sem, da se bo to sčasoma oblikovalo v industrijo, ki je nihče ne bo mogel ustaviti, saj bo razvila postopke, ki bodo do okolja prijazni in cenovno sprejemljivi. In mi bomo del te zgodbe.
Roki, do katerih naj bi dosegli zastavljene cilje, pri tem projektu so izredno kratki.
Veste, zakaj so kratki? Zaradi tega, ker se v zadnjih letih razvoj dogaja s svetlobno hitrostjo. Tako eksponentno, kot se krajšajo časi razvoja v zadnjih letih, se niso nikdar in tudi denar, ki je na voljo za razvoj, je bistveno večji, kot je bil v preteklosti. Komunikacija, sodelovanje med institucijami, laboratoriji in ostalimi deležniki je vsak dan večje. Vsi se zavedamo, da »prosti strelci«, kot sem jaz, lahko le malo naredimo in je za napredek treba sodelovati. Glede na to, da mi prihajamo v tem trenutku na trg kot zadnji, saj jih je vsaj 40 do 50, ki so z razvojem krepko pred nami, potem bomo marsikakšno fazo lahko preskočili, ker že vemo, kakšne napake so delali. Ocenili smo, da je čas od tri do pet let, da bomo s produktom, ki bo že narejen na bolj varnih, bolj ekoloških osnovah in z manj energije, prišli na trg, zelo realen.
Kakšen je končni cilj vseh teh vlaganj?
Pomagati, pospešiti in soustvarjati nove uspešne zgodbe ter osebno zadovoljstvo. Čisto nič drugega. Jaz v tem uživam, rad vidim srečne ljudi okoli sebe in rad vidim, da se nekaj dogaja. In rad vidim rezultat, to je to. In dokler bom imel energijo, bom delal, ker pač moram delati, saj država na takšen način, kot se vodi zdaj, zelo kmalu ne bo imela več denarja niti za pokojnine. (smeh)
***Citati: Trenutno imamo v »čakalni vrsti« od 12 do 15 resnih startupov, v katere resnično verjamemo. Ampak zaradi zakona bomo morali na vlaganja čakati tri leta. Če v podjetje ali produkt verjamem, in tudi če v nekaj letih rezultatov še ni, sem ga še vedno sposoben financirati, ker verjamem, da bo na dolgi rok uspel. Upam, da se bo ta svet, ki še vedno ni dojel, da vojne nimajo smisla, da samo povzročajo ljudem trpljenje in da se vsaka vojna konča z mirovnim sporazumom, končno kaj naučil. Ko sem začel govoriti o električnih letalih in jih razvijati pred več kot 20 leti, so se zgražali, da bo posadko elektrika ubila, če bodo letela v dežju. Nihče ne bo ljudem odpiral ust in jim ukazal, da morajo jesti tako meso. Vsak bo imel prosto izbiro. Dokler bom imel energijo, bom delal, ker pač moram delati, saj država na takšen način, kot se vodi zdaj, zelo kmalu ne bo imela več denarja niti za pokojnine. Tako eksponentno, kot se krajšajo časi razvoja v zadnjih letih, se niso nikdar in tudi denar, ki je na voljo za razvoj, je bistveno večji, kot je bil v preteklosti.***
