Zastrigla sem z ušesi, in Mihu poslala elektronsko pismo ter ga vprašala, če bi bil pripravljen dati intervju za Reporter. Brez pomislekov je pristal. Sestali smo se na bencinski črpalki v Guncljah, kjer imajo prav zares najboljšo črno kavo. Seževa si v roke, Miha ima močan stisk. Kot vedno. Iskren je. Vedno je bil tak. Najraje bi mu skočila v objem, a to se vendar ne spodobi. Ko povem, da se bova med snemanjem tikala, v časopisu pa iz olike vikala, me preseneti češ ah, pa kaj se bova vikala, dajva se tudi pred ljudstvom tikati, saj se že sto let poznava. Sto let sicer ne, več kot dvajset pa gotovo. Tako je nastal rahlo nenavaden pogovor, po katerem vam bo duhoviti in inteligentni Miha še bolj prirasel k srcu.
Dobro, dragi Miha, začniva z zgodbo o Robidišču. Kako si sploh odkril vas na koncu sveta in se odločil, da se z družino tja tudi preseliš?
Ana, saj veš, to je ena taka pogosta človeška hiba, ko iščeš svojo lastno utopijo in jo prej ali slej najdeš. Ko jo najdeš, pa utopija postane distopija. Takšno je življenje. Jaz sem to sprejel. Vse je v redu. Na srečo pa se tja v resnici nismo preselili, tam samo delujemo, tako da šola ni bila preveč trda.
Ja, ampak bralce zanima Robidišče! Tudi sama prihajam iz majhnega kraja in vem, da znajo biti na vasi še bolj zavistni in obrekljivi kot v mestih.
Ni prav tako. Večkrat, ko so ljudje skušali interpretirati, povzeti ali razlagati našo trapasto zgodbo tam gori v Robidišču, so se hitro zadovoljili s stereotipom češ ljudje, ki živijo odročno, v izolaciji, so slabi in zato tujcu z viteško dobrimi nameni tam ni uspelo. Ne, nobena zgodba ni črno-bela. Samo pravljice so takšne.
V redu, ampak kakšna je resnica o Robidišču?
Resnica je preprosta. Jaz sem dolga leta zagrizeni gorski kolesar in v nekem trenutku sem tudi jaz, kot najbrž vsak tip, dobil idejo, da moram v celem življenju vsaj en svoj biznis narediti, da ne delam vedno samo za druge. Nekje v podzavesti sem imel zapečen ta bedasti mačistični obrtniški arhetip. In sem si rekel, nič, gorsko kolesarjenje je moja strast, to znam dobro početi in razumem populacijo, ki je navdušena nad tem športom, zato bom naredil gorskokolesarski center v Posočju. Tam sem iskal ustrezno lokacijo, in tako sem naletel na to srečno nesrečno Robidišče, kjer se je cela zgodba začela. In ta zgodba je v resnici zelo preprosta.
Z ženo sva kupila staro kmečko hišo in jo s pomočjo družine preuredila v kolesarski mini hotel. Poleg hiške smo s partnerjem v podjetju postavili še center gorskega kolesarjenja, torej infrastrukturo za kolesarski park, za kar je bilo potrebno najeti oziroma pridobiti soglasje za uporabo teh zemljišč. To soglasje smo takrat brez težav dobili, enako kot vsa druga potrebna soglasja od občine, direktive za ceste, gozdarjev in tako dalje. Na začetku smo bi kar heroji, ko pa je začela stvar dobivati prijetne oblike uspešne zgodbe, so se pa stvari začele malo krhati. Ampak takrat so mediji vse skupaj presnovili v poenostavljeno zgodbo češ eden je bil, ki je nasprotoval temu centru …
Le kdo ne pozna glasu Mihe Šaleharja, ki je več let razveseljeval poslušalce Vala 202? Na svet je privekal v Trbovljah leta 1974, odraščal pa v Šentvidu pri Ljubljani. Diplomiral je na višješolskem programu Inštituta in akademije za multimedije v Ljubljani. Zelo dobro pozna stanje v medijih in žurnalizmu, na glasbo, s katero se je ukvarjal nekoč, pa je že pozabil. Sedaj je strastni gorski kolesar. Leta 2018 je pri Mladinski knjigi izšla zbirka njegovih kolumn Duh časa in leta 2021 še knjiga Pustolovec zmote.
Zakaj?
No, saj povedati hočem, da ta zgodba, ki se je razširila, ne drži povsem. Dobro, od daleč lahko na vse skupaj gledaš tudi tako, da je kriv eden, ampak vsako zgodbo, tudi to, se da pogledati iz več zornih kotov. V zgodbi z Robidiščem in kolesi ni nedolžnih. Tudi jaz sem bil površen in preveč zaupljiv: povezal sem se z ljudmi, ki so me, ko so se začele težave, zapustili; podpisal neke pogodbe in zaveze, ki na koncu niso držale vode, in nekdo z ostrim pravnim očesom me je zlahka ustavil. Torej, zgodba je suspenz moje naivnosti in ene take slovenske sosedske »ljubezni«, ki je prisotna povsod, ne samo v odmaknjenih krajih, ampak tudi v mestih. Sprejemam pa dejstvo, da nisem noben heroj, ker sem prišel v Robidišče v duhu obnavljanja in oživljanja stare hiše v kontekstu butičnega turizma. Vedno poskušam razumeti vse strani, in tako sem prisluhnil ta glavnemu akterju nasprotovanja kolesarskemu centru.
Hillbilly?
Pravzaprav gospod sploh ni hillbilly. Zelo razgledan je in tudi zelo izobražen. Njegovi očitki so bili v marsičem povsem na mestu, kljub temu da njegovih motivov še vedno ne razumem. Pravzaprav gospod nima ničesar proti kolesarjem. Če sem prav razumel, gre za nekakšne dedovane konflikte, ki segajo v sedemdeseta, ko se je v vasi bil znameniti potres. Takrat so bili nekateri bližje oblastem in so zato nekatere hiše obstale, druge pa niso. Hudo travmatične zgodbe. Verjetno pa so zamere še starejše. In zamere vedno rodijo frakcije, jaz kot popolni tujec pa teh zgodb ne poznam.
S svojo dejavnostjo sem omogočil le kvalitetno lokalno nevihto za sproščanje napetosti. Rekel bi, da je bil trail center kolateralna škoda pri poračunavnju starega. Vendar je to zdaj za menoj. Škodo sem pogoltnil in grem naprej. Odkrito, z odprtimi kartami in odprt za dialog z vsakim. Bomo videli, kako se bo končalo, verjamem pa, da bomo spomladi nadaljevali. Mogoče bodo kolesarske poti celo katalizator sprave. Na glasovanju so se lastniki gozdov izrekli močno v prid kolesarjenja. Ostajam optimist.
Čakaj, v Robidišču sedaj hočejo, da prideš tja in furaš posel?
Saj jaz sem že tam! Ko narediš tak neumen korak, kot je ta, da kupiš zemljo in nepremičnine v najbolj zahodni, kot bi marsikdo rekel, tudi v najbolj zahojeni slovenski vasi, je, kar pač je … Sprejeti moraš, da si tam in boš nekaj časa tam tudi ostal.
Hotela sem ti predlagati, da pojdi na drugo stran Slovenije. Na Goričkem boš zagotovo dobrodošel.
Ne boš verjela, ampak z najboljšim prijateljem že od vrtca, nikoli naju nič ni moglo razdvojiti, sva ugotovila, potem ko sem priselil v Robidišče, da je on iskal svojo utopijo na skrajnem vzhodu države, ja, na Goričkem. Ne bi moglo izpasti bolje. On na skrajnem vzhodu, jaz v najbolj zahodni slovenski vasi. A ni življenje zabavno?
Ampak v Robidišču so ti polulali vrata butičnega hotela, a meni se takšna nesramnost ne zdi zabavna?
Glej, kako zanimivo potujejo govorice, da iz osamljenega ekscesa dobimo predstavo, kot da so mi neprestano scali po vratih. Ne drži. Zgodilo se je enkrat. Zato tega ne smemo izrekati v množini, ker deluje, kot da je v kraju pomembna kritična masa ljudi, ki naj bi nasprotovala moji prisotnosti tam gori. No, to seveda ni res, kljub temu da gre na škodo senzacionalizmu in se množinska oblika bolje bere. Nekdo, ki ga je izzval pijanski delirij in nerafinirana jeza, mi je enkrat pomočil vrata, in to je bilo to. Pomembno se mi zdi, da se take stvari pusti in gre vse naprej.
Kaj pa glasba? Si jo povsem opustil ali ta žar še tli v tebi, da bi stal na odru s kitaro?
Joj, kje si zdaj našla glasbo? Na to sem že povsem pozabil. Pred 25 leti sem končal svojo veleslavno glasbeno kariero, odtistihmal me glasba sploh ni več zanimala. Kitare praktično nisem prijel v roke. Ne znam več ničesar. Ampak, pazi, letos sem se pa vpisal v 1. razred klasične kitare. Hodim lepo k pouku. V Pionirski dom k profesorju Andreju Pekaroviču, ki je mlajši od mene.
Bil si eden od voditeljev kultne oddaje Videospotnice, ki je pravzaprav popularizirala videospote slovenskih izvajalcev. Pred Videospotnicami domači bendi nekako niso veliko pozornosti posvečali snemanju videospotov. Zakaj so oddajo ukinili?
Saj je bila naravna pot vsake oddaje, da se konča. Vse oddaje z videospoti, tudi MTV, so se končale ali preoblikovale, recimo MTV je povsem drugačen, kot je bil na začetku zasnovan.
Mislim, da ima MTV samo še resničnostne šove. Zelo malo gledam televizijo. Nimam pojma, kaj se rola.
Takrat še ni bilo družbenih omrežij.
Tudi družbena omrežja se počasi premikajo proti koncu.
Če hočeš, ti lahko povem, zakaj so bile Videospotnice tako zelo popularne? Drugi časi so bili. Če si hotel gledati videospot, si moral čakati, da bo ura 19.00, potem si gledal Videospotnice.
Kako bi ocenil slovensko glasbeno sceno sedaj, ko jo več kot dve desetletji spremljaš od zunaj.
Moja ocena je zdaj amaterska, ampak mislim, da je slovenska glasbena scena zacvetela, ko je nehala zanimati medije in urednike. Ko so se Videospotnice končale, se je govorilo, da je to škandal, da bo vse skupaj propadlo, ker nacionalko zanima samo še harmonika in evrosongarske osladnosti. No, ni se zgodilo. Imamo boljšo in bolj robustno glasbeno sceno kot kadarkoli. In bolj neodvisno. Stari in mladi so danes sposobni napolniti Stožice. Kvaliteta glasbe in glasbenikov pa je na bistveno višjem nivoju, kot je bila v devetdesetih.
Kdo je po tvojem mnenju ta hip največji slovenski glasbeni virtuoz?
Pojma nimam, scene ne spremljam toliko in ne bi bilo fer, da bi izrekel kakšno sodbo.
Kaj pa poslušajo tam v Robidišču?
Kdo?
Ljudje.
Ah, ptiče. Resno. Na našem vrtu imamo za goste tiho prepoved bluetooth zvočnikov. Ti so korak nazaj v evoluciji. To je najbolj radikalna oblika atomizacije družbe. A veš, kaj tam opaziš? Vidiš, na primer, da so na travniku pred hišo tri družbe in vsaka družba ima svoj bluetooth zvočnik, in ko že misliš, da so ti ljudje tako izobraženi, da imajo tako pretanjen glasbeni okus, da potrebujejo vsak svoj vir muzike, ker bodo uskladili vibracijo glasbe s svojo notranjo vibracijo in vibracijo okolja, ugotoviš, da isti komad poslušajo vsi! Vsi poslušajo isti slab štikeljc s tremi minutami zamika. Priznam, tega ne štekam , očitno gre za neke sorte socialne kakofonije.
Zdaj si me že prepričal, da pridem pogledat to Robidišče.
Kar!
Kaj pa poslušaš v avtomobilu?
V avtu pa poslušam podkaste. A veš v čem je fora? Ogromno časa sem v avtu na relaciji Ljubljana–Robidišče, kar je dve uri in pol vožnje, in podkast je super, sploh če je dolgometražni. Peljem se in zbrano poslušam eno zgodbo za gor grede ter drugo za nazaj. Kadar poslušam radio, poslušam moj Val 202, pa tudi prvi in drugi program nacionalke, včasih pa tudi Študenta in RSI.
Študent je postal povsem zamorjen.
Jaz jim vseeno dam včasih priložnost in jim prisluhnem. Študent mora biti!
Kaj pa tišina? Je tudi tebi tako dragocena kot meni?
Včasih sploh nisem prenesel tišine.
Včasih?
Ja, včasih. V zadnjem času, pa sem ugotovil, da jo prenesem in morda počasi tudi jaz začenjam uživati v tišini.
Kaj počneš v tišini?
Ničesar ne počnem v tišini. Kje pa sploh najdeš tišino? Kaj pa sploh je tišina? Je v gozdu tišina? Ne, ni je.
Pri nas doma je tišina. Ne morem živeti, če ne dobim dnevno dozo tišine.
Vseeno se mi zdi tišina problematična, kajti v tišini slišiš samo še sebe, vprašanje je, kako se razumeš sam s sabo?
Zato sem ti pa prinesla knjigo, kako preživeti v okolju, kjer si obkrožen z idioti.
Ti si že tretja punca, ki mi je prinesla prav to knjigo! Imam jo doma, kaže, da jo res moram prebrati, če mi jo vsi tiščite. Se mi pa upira naslov. Kar precej let je, kar sem nehal verjeti, da so idioti drugi.
Doma jo imaš in je še vedno nisi prebral?
Ja, doma jo imam in je še nisem prebral. Oprosti, Maja je bila prva, ki mi jo je prinesla. Joj, ne! Ni bila Maja. Prva, ki mi je to knjigo prinesla, je bila Amanda, potem Maja, zdaj pa še ti.
Ti si od nekdaj en tak fajn načitan fant, zato lahko govoriva tudi o resnih stvareh, pa me zanima, če si zamišljaš življenje brez elektrike. To vprašanje mi je padlo na pamet, ker sem slišala tarnanje neke avstrijske ministrice, da zaradi vojne med Rusijo in Ukrajino lahko pride do izpada elektrike, in da je to katastrofa, kajti povprečen Avstrijec lahko preživi samo štiri dni brez elektrike. Meni se to zdi čudno, kako so potem kot narod stoletja preživeli brez elektrike; kako dolgo bi ti lahko živel brez elektrike?
Jaz bi – tako kot vsak – lahko brez elektrike živel do smrti.
Jaz tudi!
Ne vem pa, kdaj bi smrt nastopila. Mogoče že po štirih dnevih. Je pa tvoje vprašanje ogrožujoče, kajti doma imam vse na elektriko. No, ruski plin imamo za ogrevanje, vendar gorenje inicjira elektrika.
Ruski plin?
Jaz mu rečem ruski. Ne vem, kakšnega mi dobavljajo, priključeni smo na ljubljanski mestni plin, in to me frustrira. Ta grozd energetske netrasparentnosti, ki ruski plin dobavlja v mojo švedsko peč, ki jo zaganja francoska elektrika. Ob vsakem vklopu se zdrznem, ker vem, da me greje tista energija, katere biznis lahko požene tudi tretjo svetovno vojno.
Jaz imam kamin na elektriko.
Glasbenik Werner je imel celo tak LCD-kamin, imaš LCD-plazmo in si naštimaš, da ti na ekranu gori podoba ognja. Ampak ja, elektrika je civilizacijska dobrina. Te popolnoma radikalne ideje življenja z naravo in brez vsega mene ne navdušujejo. Rad imam elektriko, no. Elektrika mora biti.
Ko je Rusija napadla Ukrajino, je nemška vlada izdala celo smernice, kako ravnati, če pride tudi do napada na Nemčijo. Ena od smernic je vsebovala seznam užitnih domačih insektov. Kateri domači insekt bi ti lahko pojedel?
Ana, zakaj me zafrkavaš?
Saj te ne! Nemška vlada je čisto resno mislila s smernicami.
Lani, ko sem se umaknil iz medijev, sem nehal brati dnevno politiko in nisem dobro informiran. Očitno obstajajo stvari, ki bi jih moral vedeti, a jih ne vem. Za tole o insektih slišim prvič.
Še dobro, da sem prišla naokoli, da kaj izveš.
Ja. Za te stvari slišim prvič, sploh za insekte.
EU je sprejela direktivo, da je določene insekte poslej v državah EU dovoljeno gojiti in jih uporabljati za človeško prehrano. Čričke, recimo, ličinke hrošča mokarja in še nekatere. Ampak ljudje si napačno predstavljajo to hrano. Ne dobiš na krožnik celih insektov, ampak se jih vzgoji, nato se jih praži, potem pa zmelje v moko, ki je izjemno mastna in polna beljakovin, mešati pa jo je treba z žitno moko, da se dobi primerna in okusna zmes za morda pekovske izdelke.
Celo gojili naj bi te užitne insekte?
Ja, saj jih že gojijo, tudi v Sloveniji.
Verjetno dejanski namen takega obveščanja ni ozaveščanje javnosti o preživetju s kalorijami insektov, pač pa vzpostavljanje trajne slutnje apokalipse. Politično medijski inženiring našega počutja. Privilegij je, če ti ni treba poznati takega sranja.
Verjetno je res zaradi strahu pred apokalipso, kajti v primeru jedrskega napada bo težko kmetovati, iz zgodovine poznamo primere gladomorov, ko je prihajalo celo do kanibalizma, in EU je storila to, kar večina sveta že počne: določene insekte uvrstila na jedilnike. Da ne bi prišlo do obče panike, so vsi tiho glede razlogov za to odločitev EU.
Če bi se moral odločiti, a bom pojedel gosenico ali pajka, bi se definitivno odločil za gosenico. Zdi se mi, da ima pajek težko pregrizljive nogice in ne bi jih želel dati v usta. Ampak bolj kot z insekti bi se jaz raje ukvarjal s tem, katera moja svoboščina bo šla zaradi take vrste propagande naslednja v pozabo. Strašenje medijskega mainstreama običajno rezultira nekako tako: Miha, apokalipsa je pred durmi, če želiš, da bo tvoja švedska peč še naprej s francosko elektriko žgala ruski plin ugodja, boš moral zobe stisniti na ta in ta pa ta način. Nateg!
Že večkrat sem napisala, da so človekove pravice kot domine. Ko pade ena, bodo popadale tudi druge.
To lahko povem tudi tako, da če že ne bom jedel insektov, bom pa moral na račun insektov pojesti veliko dreka.
Odročni kraji bodo v morebitni apokalipsi manj prizadeti. Kar bodi frend s tistimi v Robidišču. Terorizem vedno cilja na koordinacije, kjer je veliko ljudi in jih veliko umre. S tem se ustvarja strah, strah pa uničuje demokracijo. Mi živimo v času, ko nas prepričujejo, da je tu svoboda, v resnici je čedalje več represije. Ne vem, kam to pelje. Morda res v hude čase. Zaupaj mi, kaj bi raje pojedel: goloba ali fazana?
Kdo pa je fazan? Je golob kaka aluzija na predsednika vlade?
Ptič iz gozda?
V redu. Ne bom kompliciral. Goloba bom pojedel raje kot fazana.
Brez česa bi lažje preživel: brez bicikla ali brez seksa?
Sem v letih, ko sem s svojo reprodukcijo bržkone večidel že opravil, tako da bi se lažje odrekel seksu.
Bravo, tudi jaz sem aseksualna.
Seks je precenjen.
Se absolutno strinjam, pa vse tiste telesne tekočine so gravž.
Nekako tako, ja.
Nekje sem prebrala, da je bil tvoj najtežji trenutek v življenju, ko ti je razpadla družina. Enako je bilo pri meni. Zelo težko sem šla čez dejstvo, da nismo več družina.
Nekaj časa boli, in to zelo, a na srečo mine. Meni se je to zgodilo že pred 18 leti, zdaj pa se je stvar lepo nazaj sestavila, vmes sem imel nekaj turbulentnih let, in če bi tedaj šel h komu ležat na kavč, bi lahko marsikaj povedal.
Ravno zdaj, pred intervjujem, sem bila pri svojem psihiatru. Zelo pomembno se mi zdi govoriti o teh tabujih – na glas. Če človek gre k psihiatru, ga številni imajo za norega. Včasih me je to grozno prizadelo, danes pa se tem tepcem smejem. Seveda sem lahko nora. Če hočem. Kot poje Josipa Lisac, Danas sam luda …
Se kar strinjam, tabuje je treba razbijati.
Se kdaj pogovarjaš sam s sabo?
Mogoče bi me morala vprašati, kdaj se ne pogovarjam sam s sabo? Jaz se skoz pogovarjam sam s sabo.
Kako sva si podobna! Jaz se pogovarjam s sabo, z mački, s kuščarjem, rožicami …
Misliš, da je s tem kaj narobe? Obstaja kdo, ki se ne pogovarja sam s sabo?
Nekateri menijo, da je to čudno.
Zadnje čase sem opazil, da o sebi razmišljam v dvojini. En je Miha, drug pa nekdo drug. Nisem pa še ugotovil, kdo je kdo.
Jaz razmišljam v množini, potem je življenje kot na gledališkem odru. Z vsako figuro sem drugačna. Zelo zabavno, poskusi!
Ne vem. Morda.
Vračaš se na RTV Slovenija?
V bistvu se ne vračam tja v službo. Imam zasebno podjetje, kar se tiče medijev, pa ostajam svobodnjak. Vračam se samo kot zunanji sodelavec. Pripravljam novi podkast Mihilizem. Oddelal bom dvajseto sezono Toplovoda, da zaključimo z okroglim. Potem bomo pa videli.
Kdaj te bomo lahko občudovali?
Oktobra. Letos.
Kaj lahko reši slovenske medije? Če vprašam drugače: kaj lahko reši slovensko novinarstvo?
Slovenske medije in novinarstvo lahko reši predvsem to, da se odrečemo jokavi in pokroviteljski drži, da je s tem ves čas nekaj narobe, da je to ceh, ki je v konstantni krizi. Nič ni narobe. Le drugače je. Novi časi, novi mediji, novi izzivi. Ogromno je kvalitetnih ljudi in dobrih vsebin. Morda več kot kadarkoli v zgodovini. Le poiskati jih treba. To pa je pač stvar medijske pismenosti, ki pa ni zgolj v domeni našega ceha. Če hočeš danes, v času neštetih novih medijev, informacijo pametno uporabiti, moraš poznati kontekst, za kar pa potrebuješ več napora kot za branje samega članka. Kdor zmore in zna brati poezijo, bo razumel tudi sodobne medije.
