Profimedia

Cilji, ki so nam bili še včeraj dosegljivi, postanejo breme. Telo začne opozarjati – z nespečnostjo, prebavnimi težavami, pritiskom v prsih, padcem odpornosti.

In če vse to prepoznamo – zakaj potem pandemija izgorelosti še vedno narašča? Zakaj je ne znamo zaustaviti? In kakšno zdravilo v resnici iščemo?

Izgorelost ne pride čez noč

Izgorelost ne nastane v enem dnevu. Pot nanjo se pogosto začne že v otroštvu – v tem, kako smo bili vzgojeni in kako smo se naučili potrjevati svojo vrednost. Če smo ljubezen, pozornost ali priznanje prejemali predvsem takrat, ko smo bili »pridni«, ko smo ustregli, se bomo kot odrasli pogosto trudili na enak način – samo da tokrat v službi, partnerstvu, starševstvu.

Dokler imamo dovolj energije, se tega niti ne zavedamo. A telo in psiha kmalu pokažeta, da nekaj ni v redu. Kazati se začnejo znaki kot so: kronična utrujenost, ponavljajoča se obolenja, raztresenost, občutljivost, negativizem. Vse to so opozorila, da nekaj ne deluje. A jih pogosto ignoriramo, ker bi iskren pogled vase od nas zahteval spremembo. In to bi morda bolelo.

Zunanji znaki torej niso naš sovražnik. So zaveznik. Če jih ne vidimo, nas bo slej kot prej ustavilo telo.

Delovno mesto ni sovražnik – je le oder

Radi rečemo, da nas v izgorelost potiska služba. Pa nas res?

Sistemi številnih podjetij so res nastavljeni tako, da iz ljudi potegnejo največ. Koliko daš, je pogosto odvisno od tebe. Lahko delaš zavedno in odgovorno – ali pa se izčrpavaš do roba. Ključna razlika ni v podjetju, temveč v tvoji sposobnosti reči ne.

Če si bil v otroštvu pohvaljen le takrat, ko si ustregel, boš enak vzorec prenesel v službo. Potrditev boš iskal pri drugih. In dokazoval, da zmoreš – tudi takrat, ko v resnici ne zmoreš več.

Ko nisi viden, se začneš dokazovati

Kot otrok sem bila pogosto označena za »leno«. Ta oznaka je izhajala iz tega, da so me zanimale povsem druge stvari kot tiste, zaradi katerih bi veljala za pridno. Ta nalepka je z  mano ostala tudi v odraslih letih. Še najbolj v službi, kjer sem dokazovala sebi in svetu, da nisem lena – tako da sem se razdajala v službi. Nikoli nisem priznala, da sem utrujena ali da česa ne zmorem.

To ni bila zavestna odločitev. Bila je posledica notranje potrebe: biti videna. Biti potrjena. Biti cenjena.

Arhiv naročnika

Služba kot maska in prizorišče

V službi pogosto igramo drugačne vloge kot doma. Tam nas nihče ne pozna od prej, zato si upamo stopiti v drugačen lik. Pogosto v lik »neutrudnega delavca«, ki vse zmore. A če se v službi iztrošiš, doma ne boš imel več moči. In tam te ljudje potrebujejo še bolj – ne zaradi tvojih rezultatov, ampak zaradi tvoje prisotnosti.

Vodje igrajo pomembno vlogo – a niso edini dejavnik

Vodje imajo velik vpliv. Oblikujejo kulturo tima, postavljajo meje, določajo, kaj se ceni in kaj ne. Če so nedosledni, če ne znajo jasno komunicirati, če sami ne znajo postavljati mej – bo to vplivalo na ekipo. Še posebej na tiste, ki iščejo zunanjo potrditev.

A če si v sebi trdno postavljen, če veš, kdo si in koliko si vreden, potem tudi slab sistem ne omaje tvoje notranje stabilnosti. Tudi vodje so ljudje. Ko jih vidimo kot take – ne kot vrhovne avtoritete – si povrnemo svojo moč.

Tudi sama pogosto opazim, da službi pripisujem preveč pomena. Da jemljem stvari, ki so »samo posel«, preveč osebno. Takrat potrebujem stik s sabo. Sprehod. Tišino. Iskren pogovor in odgovor na vprašanja: Kaj me resnično boli? Zakaj se dokazujem? Kaj si želim, da bi mi služba dala – pa mi tega ne more dati?

Izgorelost ni konec – je začetek

Izgorelost ni modna muha. In ni nujno tragedija. Lahko je darilo. Opozorilo. Priložnost, da nekaj spremenimo. Če se ustavimo pravočasno, ko škoda še ni nepopravljiva, lahko naredimo pomembne korake. Če pa nas izgorelost že popolnoma ustavi, nas bo telo samo potisnilo na pot spremembe. Ko pride trenutek, ko izbiraš med življenjem in pregorelostjo, prioritete postanejo kristalno jasne.

A tja nam ni treba priti. Lahko se ustavimo prej. V kateremkoli trenutku. Zadihamo. Pogledamo vase. In si priznamo: Kaj zares potrebujem? Kaj me žene? In ali obstaja druga pot?

Vedno obstaja. Samo upati si moramo vprašati. In slišati odgovor.

Zakaj izgorelosti še vedno ne znamo zaustaviti?

Ker izgorelost od nas zahteva nekaj, kar smo skoraj pozabili: stik s sabo. Iskrenost. Intuicijo. Pogum, da vidimo resnico – brez filtrov.

Živimo v svetu, kjer potrebujemo pametne ure, da nam povedo, kako se počutimo. V svetu, kjer zunanja validacija postaja življenjski slog: všečki, filtri, popolne podobe. V takem okolju je malo prostora za surovost, ranljivost in iskreno priznanje: ne zmorem več.

Ljudje danes pogosto nimamo več varnega prostora, kjer bi lahko zares govorili o svojih občutkih. Vse je hitrejše, bolj površno, zavezano politični korektnosti. Težave se skrivajo, ker niso »v trendu« – in ker za ranljivost pogosto ni prostora.

A dokler bomo težave pometali pod preprogo in jih olepševali, izgorelost ne bo izginila. Pojavljala se bo znova in znova – na različnih področjih, v različnih oblikah. In vsakič nas bo opomnila, kje kot posamezniki in kot družba zamujamo priložnost za iskrenost. Za stik. In za rast.