Ko jih obiščemo v ordinaciji, je mala asistentka, ki živahno maha z repkom, že pripravljena na delo. Njena lastnica Ksenija jo nežno položi v naročje deklice na zobozdravniškem stolu, ta pa roke hvaležno zakoplje v toplo psičkino dlako. Božanje deklico pomirja in zobozdravnica lahko opravi pregled.
Nekaj novega
Tina Lužnik je kar nekaj let delala v javnem zobozdravstvu, vendar je iz leta v leto bolj ugotavljala, da je ta sistem zanjo preveč tog in omejen. Bolj ko se je ob svojem poklicu dodatno izobraževala, bolj je ugotavljala, da mora na svoje. Naredila je namreč šolo za terapevta masaže tuina, akupunkturo, ima znanje tradicionalne kitajske medicine, zanimajo jo ajurveda, zeliščarstvo, tradicionalni pristopi k zdravljenju telesa in uma, hkrati pa prepletanje teh znanj s sodobnimi medicinskimi pristopi. Za vsakega pacienta si rada vzame čas, se z njim pogovori, vzpostavi medsebojno zaupanje in prilagodi zdravljenje vsakemu posamezniku glede na njegovo stanje, česar v javnem zdravstvu ni mogla, saj za to ni bilo časa. Na začetku julija je tako odprla svojo ambulanto Trinniti, v kateri bo lahko uporabila sva svoja znanja, odprta pa je tudi za vse ideje, ki bi ljudem zmanjšale strah pred zobozdravnikom. Tako ni dolgo pomišljala, ko se je nanjo obrnila Ksenija Božak z zamislijo, da bi njena terapevtska psička Tili pomagala otrokom do boljše izkušnje pri zobozdravniku. Da Tili nanje res dobro vpliva, bi znali povedati otroci iz osnovne šole Dob pri Domžalah, saj psička enkrat na teden preživlja čas z učenci prvega oziroma drugega razreda.
Kako je Tili postala terapevtski pes
»Svojim učencem sem pred leti zaupala, da bi rada imela psa,« začne svojo pripoved Ksenija, učiteljica matematike in fizike. Pomagali so ji ga iskati, in ko ga je končno dobila, so ga otroci seveda želeli videti. »Takratna ravnateljica Barbka Drobnič mi je dovolila, da Tili pripeljem v šolo. Ko je videla otroke cele šole pred mojo učilnico, mi je rekla, naj pridem pozneje v njeno pisarno.« Ksenija se je ustrašila, da je storila kaj narobe. A ravnateljica je bila nad psičko tako navdušena, da je učiteljici predlagala, naj bo to šolski terapevtski pes. Spodbudila jo je, da sta se s Tili prijavili na enoletno šolanje za psa terapevta pri društvu Ambasadorji nasmeha. Tili je vmes, pri šestih mesecih, sicer zelo zbolela, njeno življenje je viselo na nitki. Imela je zahtevno operacijo, potrebovala je transfuzijo krvi, a je preživela. Zato je bila Ksenija še bolj prepričana, da morata pomagati drugim, ker so tudi drugi njima. Enkrat na teden je torej Ksenija s Tili v prvem oziroma drugem razredu. »V dogovoru z učiteljico načrtujeva pouk s psom. Učenci novo snov spoznavajo preko psa. Tili tako vključiva v učni proces.« V drugem razredu pa je v veliko pomoč pri branju. »Otroci imajo poseben bralni kotiček, kamor se skrijejo in berejo Tili. Žival jih ne obsoja in popravlja, zato se njihovo branje izboljšuje iz tedna v teden.« Psička jim tudi pomaga izražati najrazličnejše stiske.
Tili pri zobozdravniku
»Vedno pa sem si želela, da bi s Tili lahko pomagali tudi ljudem v kakšni zdravstveni ustanovi, bolnišnici. Našla sem veliko videov, kako psi pomagajo ljudem pri zobozdravstvenih obravnavah, malo sem pobrskala in ugotovila, da tega pri nas še ni. Idejo sem predstavila društvu in podprli so me. Ne delamo na svojo roko. Preko društva namreč pse redno testiramo, so veterinarsko pregledani in naučijo nas opazovati, kdaj je pes v stresu, da mu omogočimo počitek.« Psičko je izobrazila in zamisel predstavila nekaj zdravstvenim domovom, slišala pa je tudi za odprtje Tinine zasebne zobozdravstvene ordinacije in pisala še njej. Tina je takoj videla prednosti obravnave malih pacientov s pomočjo terapevtske psičke, zato ji je nemudoma odpisala, da je zainteresirana za sodelovanje. In tako se je začelo. »Najprej sem Tili pripeljala, da je spoznala prostor, zobozdravnico, asistentko. Preskusili smo, kako se odziva na dvigovanje in spuščanje stola, zvoke naprav – vse je odlično prestala.« Potem so seveda pripeljali še male paciente. »Že samo božanje živali na človeka deluje sproščujoče, zato je otrok mirnejši in se osredotoči na počutje kužka, ne na zobozdravnika, obenem pa lažje sledi navodilom slednjega.« Tisti otroci, ki so bolj prestrašeni, bodo prvič prišli samo na obisk ordinacije, kjer se bodo igrali s psičko in se tako navadili na prostor. Tisti, ki so pregled s psičko v naročju že preskusili, pa pravijo, da je to čisto posebna izkušnja. »Moji hčerki bi bili zdaj kar naprej pri zobozdravniku,« se smeji Tina. Navdušili sta tudi sošolce in glas o Tili se hitro širi po Zrečah, kjer Tina z družino živi. »Tudi zame je delo ob Tili super izkušnja, saj Ksenija s psičko preusmeri otroku pozornost z mene in mu lahko v miru popravim zobke.« Tili bo v ordinaciji za zdaj enkrat na teden pri dveh ali treh otrocih. »Sprva smo mislili, da bi pomagala otrokom, po objavi na Facebooku, ki je na moje presenečenje dosegla ogromno ljudi, pa se oglašajo tudi starejši. Pravijo, da bi bil zanje obisk manj stresen, če bi bila zraven Tili.«
Biološko zobozdravstvo
Tina je usposobljena tudi za druge metode, s katerimi lahko pomaga človeku premagati strah pred zobozdravnikom. Recimo z akupunkturo. »Mi smo si s pacienti na stolu pravzaprav zelo blizu, čutim, kar on čuti, in težko mi je delati, ko vidim, da nekoga boli. Prav zato je s pacienti treba zgraditi zaupanje. Veliko odraslih se še vedno boji zobozdravnika. Večina ima slabe izkušnje iz otroštva. Biti otroški zobozdravnik je veliko poslanstvo, saj lahko vpliva na generacije. Starši namreč lahko svoj strah prenesejo na otroke. Zato sta pri otrocih veliko pomembnejša zdrav odnos in zaupanje do zobozdravnika, pa četudi zobje niso stoodstotni, kot delo na silo, ki na koncu prinese več slabega kot koristi.« Tina čuti, da bo v svoji ordinaciji uspela združiti holistični pogled na človeka z zobozdravstvom. Živi v naravi in vsa njena družina je povezana z njo, zato ji je bila po slogu življenja tudi najbližja biološka smer zobozdravstva, kjer človeka obravnavajo kot celoto in individualno, ukvarjajo se s povezavo ust in ustnega zdravja z zdravjem vsega telesa. »Usta so pogosto obremenjena z vnetji, živim srebrom in drugimi kovinami, kjer se sproščajo toksične snovi, v kri pa prehajajo bakterije, ki povzročajo škodo v drugih organih.« Zato pri svojem delu uporabljajo biokompatibilne materiale, ugotavljajo in odstranjujejo škodljive dejavnike, vnetna žarišča okoli zob, zdravijo vnetja obzobnih tkiv, poiščejo vzroke zanje in jih odstranjujejo. »S tem razbremenimo celo telo, predvsem pa imunski sistem. Uporabljam telesu prijazne materiale, metode in rešitve ter minimalno invazivne metode.« Najpomembnejši pa je seveda odnos s pacientom. Tina se vseskozi izobražuje. Pri tem ji je covid zelo pomagal, saj so spletna izobraževanja postala veliko dosegljivejša, ponudba pa se je povečala. »Sproti se bomo prilagajali in širili storitve,« pravi. Pri tem ji bodo seveda najbolj pomagali pacienti sami.
Zobna pasta, ki zdravi
Že zdaj pa ve, da bo v delu ordinacije tudi trgovinica. »Med drugim sem se povezala s Hiško zelišč. Skupaj razvijamo naše slovenske organske izdelke za ustno higieno. Razvijamo zobno pasto, za katero bo pravzaprav zaželeno, da ostane v ustih še petnajst minut po umivanju, saj bo imela zdravilen učinek – pospeševala bo mineralizacijo in zdravljenje obzobnih tkiv.« Pa še marsikaj zanimivega se bo našlo, zato verjamemo, da bomo o njih še slišali.
