Novice Svet24

Oseli je ljubezen do kuharstva začutil že v zgodnjem otroštvu. Iz njegovega pripovedovanja je zaznati, da je imela pri tem izjemno vlogo njegova mama, za katero pravi, da je bila izjemen človek. »Oče je zaradi službe veliko potoval, tako da nas je pretežno vzgajala mama, ki sva ji v kuhinji največkrat pomagala sestra in jaz,« razloži in omeni svojo veliko družino, saj je bilo v njej več otrok.

V njegovi mladosti je moral vsak otrok poprijeti za delo. »Toda ob pomoči v kuhinji mi je kuharski poklic prirasel k srcu. Čeprav smo imeli redkokdaj toliko jajčk doma, da sem lahko naredil palačinke. Še več, če smo otroci za rojstni dan dobili jajce na oko, je bilo to za nas izjemno veliko darilo,« pripoveduje. Spominja se, da so ga ob koncu osnove šole pogosto spraševali, kaj bo, ko bo odrasel. Vedno je s ponosom odgovoril: »Kuhar.«

Ko je prišel čas poklicnega šolanja, sta z mamo odšla v Ljubljano v gostinsko šolo, kjer ju je ravnatelj nekoliko razočaral, saj sta bila razreda, namenjena učenju kuhanja, že zapolnjena, zaradi česar se je nato vpisal v program strežbe. A ljubezen do kuhanja ni splahnela, prav nasprotno, kljub šolanju za strežbo ga je »odneslo« v kuhinjo.

osebni arhiv

Pri petdesetih letih v najprestižnejšo šolo

Zaradi svoje strokovnosti in profesionalnega dela je bil leta 1973 v rezidenci jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita na Gradu Brdo pri Kranju zadolžen za organizacijo in strežbo. Z ženo Metko sta bila v času njegovega bivanja v rezidenci, enako tudi ob obiskih vseh tujih državnikov v Slovenji, zadolžena za protokolarne dogodke in organizacijo. Občasno sta na zahtevo in željo Tita in njegove žene Jovanke pomagala pri protokolarnih dogodkih tudi na otočju Brioni, kjer je bila Titova poletna rezidenca. Za svoje profesionalno delo sta bila odlikovana z jugoslovanskim odlikovanjem.

osebni arhiv

Iz njegovih besed je mogoče jasno razbrati, da je njegova ljubezen do kuhinje še danes zelo močna. Pravi, da se je pri petdesetih letih odločil in odšel v Francijo, kjer se je vpisal v profesionalno kuharsko šolo, da bi svoje znanje še dopolnil. To ni bil katerikoli kuharski tečaj. Šlo je za najprestižnejšo kuharsko šolo na svetu – E. A. C. H., Escole des Arts Culinares et de’ Hotellerie v Lyonu, danes Institut Paul Bocuse. Kot pravi, je bila to zanj prava življenjska prelomnica, saj je tako začel svojo drugo poklicno pot, tisto, ki jo je vse do takrat nosil v duši. Od takrat se je njegova pot le še stopnjevala.

Med najbolj zanimivimi knjigami je zagotovo tista, ki opisuje Oselijeve izkušnje, ko je kuhal za jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita.

Leta 1999 je kot kuharski mojster v Parizu v knjigi Febiena Ballasena predstavil Slovenijo kot eno izmed 40 držav, ki so predstavile deset tradicionalnih receptov. Od leta 2002 do 2008 je v slovenskih revijah in časopisih objavil več kot tristo različnih receptov iz Slovenije in vsega sveta. Dejaven je tudi kot predavatelj na Hrvaški kulinarični akademiji. Prvič kot vodja kuhinje in drugič kot vodja slovenske kuharske ekipe je asistiral na slavnostnih prireditvah za izbor najlepše Zemljanke na otočju Sejšeli, v letih 1997 in 1998. Leta 2011 je bil vodja slovenske odprave na svetovnem dogodku Kuharji brez meja za lačne otroke v Južni Afriki. Je član komiteja Svetovni šefi brez meja ter Svetovne kuharske zveze. Opravlja tudi naloge mednarodnega sodnika v kuharstvu.

Šovi mlade odbijajo od kuharskega poklica?

»Resničnostni kuharski šovi ne približujejo kuharskega poklica mladim, pravzaprav so odbijajoči. V njih gre za tekmovanje za denar, scenariji so natančno določeni. To je boj za denar, ne za promoviranje kuharskega poklica. Oglaševati oziroma reklamirati bi morali gostinske šole.«

Vsi, ki jih javnost spremlja v oddajah, kjer tekmujejo v kuhanju, Oselija dobro poznajo. Trenutno najbolj znanemu slovenskemu kuharju Binetu Volčiču je bil Oseli vzor. »Spominjam se, da je Bine prišel k meni, ko sem delal v ljubljanskem hotelu. Ker sem videl, kakšno znanje že ima, sem mu rekel, da ga mora nujno oplemenititi v tujini. V bistvu sem ga podil, da mora v Francijo, saj je bila pridobitev takšnega mednarodnega znanja zanj ključnega pomena. Mesec dni pozneje je prišel k meni in dejal, da se je vpisal v šolo v Franciji. Menim, da brez evropske šole v svetu kuhanja nisi nič. Kuhanje je umetniško ustvarjanje, in da osvojiš njegovo najvišjo raven, potrebuješ priznano evropsko šolanje. Včasih je bil poklic kuharja spoštovan, dobro plačan in tudi cenjen, danes ni nič od tega,« pravi Oseli.

Pri tem mnenju vztraja, čeprav se navzven zdi, da so številna tekmovanja v kuhanju, ki jih javnost spremlja tudi na televizijskih zaslonih, mladim vzbudila željo, da bi postali kuharji. »To so samo sanje, nič od tega ni res. Pred tednom so me povabili v eno od slovenskih gostinskih šol. Stanje je popolnoma drugačno, zanimanja za ta poklic ni toliko, kot mislite, da ga je na podlagi domnevne priljubljenosti teh kuharskih oddaj,« dodaja. Ob tem še enkrat omeni, da ta poklic danes preprosto ni dovolj cenjen.

»Kuharski resničnostni šovi ne približujejo kuharskega poklica mladim, pravzaprav so odbijajoči. V njih gre za tekmovanje za denar, scenariji so natančno določeni. To je boj za denar, ne za promoviranje kuharskega poklica. Oglaševati oziroma reklamirati bi morali gostinske šole. Pred časom me je novinarka vprašala, ali gledam oddaje Gordona Ramsayja. Rekel sem, da sem gledal natančno pet minut. Kaj sem videl? Da je vpil na mlada dekleta, ki so nato jokala. Ampak povejte mi – ali bi neki vodja kuhinje resnično tako vpil na mlade, bi si upal to storiti? Kajti če bi to storil, bi mu mladi takoj povedali: ‘Stari, spelji se, kdo pa si ti, da boš vpil name.’ Želim povedati, da so te oddaje dogovorjene, pripravljene, kaj in kako kdo komu pove. In to je daleč od načina, kako resnično kuharski poklic približati mladim,« je jasen Oseli. Hkrati doda, da so edine, ki so morda izboljšale ugled kuhanja, Michelinove zvezdice.

Japonska je lahko zgled

Na vprašanje, koliko držav je že prepotoval zaradi kuhanja, predavanj in učenja, odgovori, da šestindvajset. V vse te države je potoval na lastne stroške in v času dopustov. »V vseh teh letih sem za letalske karte odštel približno sto tisoč evrov,« doda.

Vse države, kjer je bil, imajo dober odnos do kuhanja, a kljub temu izpostavi Japonsko: »Tam je popolnoma drugače. Na Japonskem obstajajo posebni televizijski kanali, kjer kuhajo z ljubeznijo, ne z namenom tekmovanja. Prav vidi se, da v kuhanju uživajo, se med seboj pohvalijo, spodbujajo. In to je tisto, kar k temu poklicu privlači mlade. Pred časom sem ravnateljici ene od slovenskih gostinskih šol dejal, naj gre na Japonsko pogledat, kako tam vabijo mlade k vpisu v gostinske šole. V Tokiu lahko namreč na glavnih reklamnih panojih vabijo otroke v kuhinjo, strežbo. Nikoli nimajo težav z vpisi v gostinske šole. Hkrati se Japonci zavedajo, da je ta poklic treba ceniti in zaposlene tudi dobro plačati. Tudi ljudje se zavedajo, da bodo dobro hrano dražje plačali. Pri nas je na žalost tako, da bi vsi dobro jedli in malo plačali. Ampak ne gre tako. Tudi Francija je že v 90. letih imela zelo spoštljiv odnos do kuharstva. Že takrat so tam organizirali dneve restavracij in družine so v prestižne restavracije vodile otroke tudi zato, da so spoznali ta spoštljiv odnos do hrane, kuhanja in prehranjevanja.«

osebni arhiv

»Tito je bil velik človek«

Oseli je napisal že več knjig. Mnogi ljubitelji kuhanja in priznani šefi imajo na svojih knjižnih policah njegove knjige Moja življenjska izkušnja, Recepti, Potovanja s šefom Jožefom oziroma komplet knjig Uresničil sem sanje. »Pogosto so mi govorili, naj napišem avtobiografijo, a sem vedno govoril, da jo bom, ko bom imel dovolj izkušenj. In sem začel pisati,« se nasmeji.

Med najbolj zanimivimi knjigami je zagotovo tista, ki opisuje Oselijeve izkušnje, ko je kuhal za jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita. Ko Oselija vprašamo, kakšen je bil Tito, jasno in kratko odgovori: »Bil je velik človek. Do vseh, ki so delali zanj. Nekateri so pričakovali, da bom napisal kaj slabega, vendar z Metko nikoli, ko sva delala zanj, nisva doživela ničesar slabega. Tudi Jovanka je bila spoštljiva do vseh in praviloma je imela prav, če je kdaj koga morda na kaj opozorila, s čimer se ni strinjala.«

Oseli je za Tita kuhal na Brdu in tudi na Brionih. »Ko sva z Metko prišla na Brione, so me tam kuharji spraševali, kaj vendar na Brdu delamo drugače od njih, saj da jim Jovanka vedno reče: ‘Samo tako naj bo kot na Brdu,’« se nasmeji sogovornik. »Na Brdu smo vedno delali z odnosom in ljubeznijo, in to se je čutilo. Ko sem bil na Brionih, se je na primer zgodilo, da sem videl kuharja, ko je po kosilu odšel počivat. Vprašal sem, kako je to mogoče, glede na to, da moramo pripraviti večerjo za več državnikov, a mi je rekel, da se pač mora malo spočiti. Jaz tega nisem storil nikoli. In ves ta odnos se nato pozna in čuti,« še doda.

Od kralja do Sofie Loren in Elizabeth Taylor

Od svetovno znanih osebnosti sta se mu v spomin vtisnila tudi švedski kralj Gustav in kraljica Silvija, ki sta prišla v Slovenijo ter večerjala v ljubljanskem hotelu Lev, kjer je delal. »Pripravljali smo večerjo za 88 gostov. Direktor hotela je pred večerjo prišel s kraljem in kraljico pogledat prostor, ki je bil pripravljen za večerjo. Kraljica je takrat dejala, da na švedskem dvoru že tako ali tako vedo vse o meni. Dogovarjanje o hrani, jedilniku je namreč med menoj in dvorom trajalo že dva meseca in na švedskem dvoru je kraljica vedno rekla, naj naredijo tako, kot jaz pravim. Zato je točno vedela, kdo sem. Takrat smo se pogovarjali, kot da bi bil zaposlen pri njima, tudi na dvor sta me nato povabila, a nisem nikoli uspel tega uresničiti, za kar mi je še danes žal,« pripoveduje Oseli.

V svoji karieri je kuhal tudi za Sofio Loren, Elizabeth Taylor in Richarda Burtona. Z njimi se je srečal na Brionih: »Bili so tako preprosti, nezahtevni. Zato me prav boli včasih, ko kdo reče, kako so bili znani ljudje vzvišeni. Včasih je na primer krožila informacija, kakšen da je bil Tito in kako se je kopal v mleku, medtem ko ga otroci niso imeli. To je takšna laž, da je neverjetno. Tito namreč nikoli ni pil mleka. To so grde in izmišljene zgodbe, in če vem, da ne držijo, potem me to moti in boli.«

Kaj pa on rad je?

osebni arhiv

Ne moremo mimo vprašanja, kaj največji slovenski kuhar rad je. »Vse. Karkoli je, nisem izbirčen in nisem kritik,« odgovori. Zanimivo, da doma ne kuha vsak dan. »V naši družini nas je bilo pet otrok, ki smo vedno imeli nekaj za početi. Če sem kot otrok kaj sovražil, je bilo to nedeljsko kosilo točno ob 12. uri,« pove z nasmehom in doda, da standardnega nedeljskega kosila opoldne pri njima z ženo ni.

»Nimava ure prehranjevanja. Jeva tisto, kar imava, in takrat, ko se nama zazdi. Če pripravljam nove jedi, včasih pokličem sorodnike, prijatelje ali sosede,« doda. Zaupa nam, da če ga kdo povabi na kosilo, absolutno ne ocenjuje hrane in nikoli ne kritizira. »Vedno pa pohvalim. Zavedam se, da nekateri znajo narediti dobro tisto, kar poznajo. Zato pravim, da je treba mlade učiti, jih poslati tudi na izobraževanje v tujino. Samo enkrat se mi je zgodilo, da sem bil v restavraciji – vanje sicer z ženo ne zahajava –, natakar pa me je petkrat vprašal, ali je bila hrana dobra. Takrat sem mu samo odvrnil, da sem tudi že jedel boljše stvari, samo ne pri njih. Veste, nisem gospod ali šef, da bi iskal napake ali prestižnost.«

»Mama, hvala!«

In če smo pogovor z največjim slovenskih kuharskih strokovnjakom začeli z njegovo vezjo z mamo, ki mu je vsadila spoštljiv odnos do kuhanja, z njo tudi končajmo ta pogovor. »Mama bi bila danes name predvsem ponosna. Ob rojstvu sem bil tako slaboten, da sem se šest mesecev boril za življenje. Mama je bila zaslužna, da mi je uspelo preživeti. Bila je veličina od človeka. Ne glede na hude čase, ko nismo imeli veliko, nas je otroke razumela, želela nam je pomagati, čeprav včasih ni zmogla. A naredila je vse za nas. In za to ji bom vedno hvaležen,« zaključi Oseli.