Tako nam je razložil slovenski tenorist Ambrož Bajec Lapajne, ki so mu pred nekaj leti operativno odstranili sedem centimetrov velik tumor na desni strani možganov. Med operacijo je pel Schubertov samospev Lahko noč.
Novembra naj bi v Utrechtu na Nizozemskem živeči slovenski glasbenik nastopil v prostorih Slovenske matice, a je žal ostal brez glasu. Vendar smo se z njim kljub vsemu pogovorili v kavarni Union. Dobrovoljno je z nami delil svojo pevsko kariero, seveda pa med pogovorom nismo mogli izpustiti njegovih spominov na nenavadno operativno izkušnjo, katere posnetek je objavljen na Youtube. »V takšno operacijo sem privolil, ker se mi je pristop zdel zelo avanturističen. Nad tem, da bom prisostvoval lastni operaciji, sem bil celo navdušen. Vse dokler nisem zares ležal na operacijski mizi,« se je spominjal.
S petjem ste začeli razmeroma pozno. Zakaj sploh?
Študiral sem politologijo, in ko sem že proti koncu študija staršem najavil, da bom študiral solopetje, so bili šokirani. Od sedmega razreda naprej sem se namreč ukvarjal s tekmovalnim športnim plesom, bil sem kolega Katarine Venturini in Andreja Škufce, in nikoli nisem kazal interesa za petje. Morda prej za igro, za študij na AGRFT, nad čemer me je navduševala tudi sestrična Barbara Lapajne Predin, igralka. V srednji šoli sem nehal s plesom, potem pa me je prijateljica prosila, ali grem z njo na avdicijo pri APZ Tone Tomšič. In sva šla. Sprva nisem imel namena delati avdicije, a so me vseeno poklicali in mi rekli, da je moj glas sicer zelo neodziven, da se vidi, da nisem veliko pel, ampak za to je potrebna samo vaja ... Dodali so, da imam lep glas, iz katerega bi se dalo še veliko narediti.
Zelo glasbena družina
»Moja babi je bila 'Stritarca'. Bile so štiri sestre, še Nada (poročena) Vidmar, Bogdana Stritar, Zora (poročena) Konjajev in Zdenka Stritar (moja babi), ki so že pred vojno in po njej prepevale v tercetu in občasno tudi v kvartetu. Nada in Bogdana sta postali po vojni solistki v ljubljanski Operi, babi Zdenka pa je pela v zboru Slovenske filharmonije. Mimogrede, po Nadi sem podedoval vse note! Ded moje mame pa je slovenski skladatelj Andrej Vavken iz Cerkelj. Moj oče je pel v Partizanskem pevskem zboru, mama v APZ, sam pa sem glasbi prisluhnil na radijskih valovih.«
Ste bili dolgo z njimi?
Zelo malo sem pel, ker me dirigent ni hotel dati v zbor, češ da nisem dovolj dober. Spominjam se, da bi moral peti na letnem koncertu, a me je dirigent zavrnil, rekoč da fušam. Rekel sem si, kar te ne ubije, te dela močnejšega, in sem izstopil. Pa sem šel v najbližjo nižjo glasbeno šolo v Moste in čez nekaj let »pristal« na Srednji glasbeni in baletni šoli, to sem delal vzporedno s FDV.
Zakaj ste sploh vpisali politologijo? Kaj vas je zanimalo?
Ah, morda sem si želel službo na ambasadi, a snov so nam pri več predmetih podajali zelo suhoparno, tako da me je politologija vse manj zanimala, in ko sem zaključil srednjo glasbeno šolo, sem se v četrtem letniku politologije odločil, da študij petja nadaljujem v tujini. Najprej sem hotel v London, na znamenito glasbeno akademijo Guildhall (School of music and drama). Prišel sem na avdicijo, tam so hitro ugotovili, da imam mlad glas, kar je dobro in primerno za prijavo na sprejemne, vendar dodali: lmate denar za študij? Leta 2001 je to pomenilo deset tisoč funtov za eno leto študija! Nato sem pristal v Amsterdamu, saj sem že prej slišal, da je na Nizozemskem nekaj izvrstnih glasbenih akademij. No, sprejet sem bil tako na konservatorij v Haagu kot v Amsterdamu, a sem se odločil za slednjega, ker se mi je zdel tamkajšnji profesor bolj simpatičen.
Je bilo šolanje v Amsterdamu torej brezplačno?
Prvo leto študija je bilo 1600 evrov, vendar je bilo mogoče denar na različne načine dobiti nazaj. Na Nizozemskem gre lahko vsakdo na univerzo, šolnine niso visoke, študent plača eno tretjino študija, drugo starši, tretjo država. Študenti med študijem tudi delajo.
Ste tam spoznali svojega moža?
Ne, njega sem spoznal že na SGBŠ, kjer je tudi on študiral solopetje. Že takrat je med nama vzplamtela iskrica, bila sva par že leto in pol, preden sem šel na študij v tujino. Kasneje je prišel za mano.
In kaj je študiral on?
V Ljubljani je končal muzikologijo in potem sva iskala, kam bi šla skupaj. Njega je zanimal Cambridge, ki bi ga zmogel, saj je imel povprečje 9,8. Ugotovila sva, da imajo v Utrechtu magisterij v angleščini, še po nebolonjskem sistemu, in se tam ustalila. Tam sva že petnajst let.
Sta se poročila pred operacijo ali po njej?
Eno leto pred njo.
Največja ljubezen – Bach
»Zgodila se je renesansa baročne glasbe, pri kateri so bili še posebej dejavni prav Nizozemci, Flamci. Bacha se nenadoma ni več izvajalo na klavirju, ampak na čembalu. Vsako leto pojem v najmanj enem ali dveh izvedbah Bachovih pasijonov; to je v času pred veliko nočjo. Enkrat sem štel, da je bilo v tem času samo v Amsterdamu izvedenih 19 Matejevih in 11 Johannesovih pasijonov! Vse so tudi razprodali. V tistem času pevci dobro zaslužimo ... (smeh). Zakaj imam rad staro glasbo in njene skladatelje? Ko sem plesal, nisem poznal tovrstne klasične glasbe. Enkrat pa sem gledal film, v katerem je Julia Andrews igrala violinistko, nastopala sta s sinom. Igrala sta Bachov koncert za dve violini in ta glasba me je popolnoma osupnila, navdušila. Takoj sem šel v prodajalno plošč in si kupil Bacha ter ga poslušal do nezavesti, kot se reče. Torej Bach je moja prva in še vedno največja ljubezen, čeprav je njegova glasba za pevce zelo zahtevna.«
Operirali so vam tumor na desni strani glave. Kako ste sploh ugotovili, da ga imate?
Pravzaprav me ni presenetil. Začelo se je tako, da sem pel vlogo Chevalierja de la Force v Poulencovi operi Pogovori karmeličank in sem na odru nenadoma začutil, da lovim sapo in da se mi vrti. Ti občutki so se pozneje stopnjevali, potem sem čutil, da imam levo roko in levo nogo bolj mrzli ...
Potem se je vse skupaj odvilo zelo hitro – magnetna resonanca je pokazala tumor, takoj so se odločili, da bo potrebna operacija, a ker je tumor rastel zelo počasi, smo lahko operacijo opravili šele čez nekaj mesecev.
Predlagali so posebno operativno metodo – petje in pogovor med posegom. Zakaj?
Prof. dr. Robe, ki je skupaj z ekipo zdravnikov in nevropsihologinjo vodil operacijo, se je takoj odločil za t. i. budno kraniotomijo, ker sem bil psihično in fizično primeren za tovrstno obravnavo, poleg tega so s to metodo stranski učinki operacije bistveno manjši.
Od diagnoze do operacije je minilo več mesecev. Kako ste živeli z občutkom, da imate v glavi tumor?
Ko sva z možem izvedela za diagnozo in se vračala iz bolnice, sem razmišljal o tem, kako polno življenje sem živel, in naglas sem si rekel, da nočem biti bolnik. Saj na koncu, ko sem bil že na operacijski mizi, sem se malo zbal, ampak predvsem za Matjaža, saj me je zaskrbelo, kaj bo z njim, če se operacija ne posreči. No, bojazen je bila odveč. Seveda pa sem se po posegu temeljito poučil o delovanju možganov, tej in podobnih boleznih, kupila sva sobno kolo, da sem ohranjal fizično kondicijo ... Junija je bila operacija, konec avgusta sem že stal na odru.
Poseg ste tudi posneli in ga objavili na Youtube.
Ja, želel sem preprosto širši množici ljudi predstaviti postopek in jih ohrabriti, če se tudi njim dogaja kaj podobnega. Ogledov posnetka je zdaj že več kot milijon in pol.
Zakaj ste peli prav Schuberta?
Ne vem, ko sva se z Matjažem iz bolnice vozila s tramvajem, mi je prišel na misel Schubertov samospev Lahko noč in ni »zaspal«, tako sem se odločil zanj.
Ali so vam odstranili tumor v celoti?
Kirurg je rekel, da ga je odstranil 85-odstotno, preostalo pa so mi odstranjevali s kemoterapijo in obsevanjem, in tudi to sem kar dobro prenesel.
Zadnja leta se ukvarjate tudi s poučevanjem. Ponujate zasebne ure?
Trenutno poučujem doma, pevce vseh starosti, glasbenih slogov in zmožnosti. Želel bi si učiti na kakšni šoli, a pred tem želim še veliko peti. Usklajevanje učenja in nastopanja je težko.
Nastopate tako v operah kot na koncertih samospevov, recitalih, oratorijih. Je težko dobiti tenorsko vlogo v operi?
Ja, kar precej, sploh od leta 2008, ko se je nizozemska vlada odločila, da bodo samo na področju kulture privarčevali 200 milijonov evrov. Takrat je veliko manjših skupin, s katerimi sem pogosto sodeloval in z njimi gostoval po teatrih, ostalo brez subvencij in posledično brez dela.
