Nagon, ko ljudje ne kupujejo vrednostnih papirjev ali se ne odločajo za določene naložbe zaradi dobre seznanjenosti o naložbi, pač pa zato, ker so slišali od drugih, da kupujejo in z njimi dobro služijo, ali so mimogrede ujeli v medijih, da neka delnica ali naložba zelo raste in ob tem prezrli, da za to morda ni nobene realne podlage, je nevarna praksa. Ljudje začnejo verjeti, da je takšna tehnika investiranja preprosta, še posebej, če na kratek rok deluje. Verjamejo, da imajo prav le v tistih primerih, ko borzo premagujejo, ne glede na to, kako nevarna je takšna taktika. Vendar pa modremu vlagatelju ni cilj, da bi imel le občasno prav, ampak da bi dosegal dolgoročne finančne cilje. Tudi Oscar Wilde se je rad šalil, da cinik «pozna ceno vsega in vrednost ničesar«.
Če izhajam iz vprašanja Alice v čudežni deželi, ki vpraša: »Mi lahko poveste katero pot moram izbrati?« Mačka Režalka pa ji odgovori: »To je precej odvisno od tega, kam hočeš priti. Če boš hodila dovolj dolgo, boš prav gotovo nekam prišla.« Torej, če se vlagatelj poleg špekuliranja odloči še za lovljenje t. i. optimalne točke vstopa na trg, in že od vsega začetka nima ne dolgoročnega finančnega cilja in ne dolgoročnega horizonta, ampak le »brezglavo« špekulira in taktizira z namenom čim hitrejšega in čim večjega zaslužka, bo lahko kar dvojno kaznovan.
Zakaj se vam torej borzno časovno taktiziranje (ang. Market timing) na dolgi rok ne obrestuje? Gre za premikanje investicije v in s trga ali prehajanje med različnimi naložbenimi razredi (osnovne so delnice, obveznice in denar), na podlagi uporabe metod napovedovanja, kot so tehnični kazalniki ali gospodarski podatki. Ker je izredno težko napovedati prihodnje gibanje kapitalskega trga, vlagatelji, ki poskušajo loviti optimalno točko vstopa ali izstopa s trga, zlasti investitorji vzajemnih skladov, so največkrat manj uspešni od vlagateljev, ki se držijo dolgoročne strateške alokacije portfelja in jih imenujemo tudi pasivni vlagatelji.
Nekateri svetovni investitorji, predvsem pa akademiki verjamejo, da je nemogoče »premagati« trg, kar pomeni, da se vam borzno časovno taktiziranje na dolgi rok najverjetneje ne bo obrestovalo. Kakorkoli že, ali je mogoče premagati trg ali ne, je bolj ali manj stvar mnenja. Za povprečnega vlagatelja, ki nima ne časa ne želje, da dnevno spremlja dogajanje trga, obstajajo dobri razlogi, da se izogne takšnemu taktiziranju in se predvsem osredotoči na dolgoročno vlaganje – torej, če boste investirali in varčevali preudarno in dovolj dolgo, boste prav gotovo nekam prišli.
Res pa da optimalna točka vstopa in izstopa s trga ni nemogoča za izvedbo, je pa le malo vlagateljev takšnih, ki jim je uspelo napovedati premike na trgu in njegovo gibanje s takšno doslednostjo, da so pridobili pomembno prednost pred vlagatelji z dolgoročno strateško strategijo, torej strategijo kupi in drži. Po oceni Morningstarja (gre za v Ameriki ustanovljeno neodvisno in mednarodno najbolj priznano agencijo za ocenjevanje uspešnosti upravljanja skladov) so aktivno vodeni portfelji, ki so prehajali na in s trga med letoma 2004 in 2014, ustvarili za 1,5 odstotkov nižji donos, kot pasivni portfelji. Mnenje Morningstarja je, da investitorji lahko pridobijo vse prednosti ampak morajo biti t. i. aktivni vlagatelji v napovedovanju trga pravilni 70 odstotkov časa, kar pa je praktično nemogoče.
Če ob tem še pogledamo na vlagateljev strošek takšnega taktiziranja in iskanja najbolj optimalnega vstopa ali izstopa s trga, je dejanski strošek izgubljenega časa in dane priložnosti, ki je skoraj vedno večja od potencialne koristi prehajanja na in s trga. Kot prvo je tukaj oportunitetni strošek: Raziskave kažejo, da bi vlagatelji, če bi v celoti investirali v indeks S&P 500 od leta 1995 do leta 2014, imeli 9,85-odstotni letni donos. Če pa je v istem časovnem obdobju vlagatelj zamudil le 10 najboljših dni na trgu, bi bil njegov donos 6,1-odstoten. Nekateri največji vzponi na trgu se pojavijo prav v volatilnem oziroma nihajnem obdobju, ko mnogi vlagatelji pobegnejo s trga. Nešteto študij je tudi pokazalo, da vlagatelji vzajemnih skladov, ki prehajajo v in iz skladov in vlagatelji, ki skušajo premagati trg, ali vlagatelji, ki »lovijo« donose in investirajo izključno v sklad, ki je imel v preteklem obdobju najvišji donos, dosežejo za skoraj 3 odstotke slabši donos, kot ga v istem časovnem obdobju ustvarijo indeksi.
Torej, premišljen pristop k investiranju, ki temelji na principu donos – varnost, lahko prinese lepe nagrade. Pa vendar se moramo, preden se odločimo dati prednost koristim pred sigurnimi sadeži investiranja, pošteno zazreti vase.
Avtorica članka: Katja Bogataj Kopriva / finančna svetovalka, Generali Investments
