Novice Svet24

Že leta 2006 je takratni pravnik komercialne televizijske hiše Cene Grčar za Pravno prakso napisal, da popravek omogoča, da nekdo »popravlja resnične navedbe z neresničnimi«. Osemnajst let kasneje ni nič drugače. Pa je popravek samo en problem, s katerim želimo pokazati, kaj vse je narobe z zakonom. Kaj so torej počeli ministri za kulturo vsa ta leta na področju medijev? Vasko Simoniti, Majda Širca, Uroš Grilc, Julijana Bizjak Mlakar, Tone Peršak, Dejan Prešiček, Zoran Poznič in še enkrat Vasko Simoniti? Nič. Kot je napisal Grčar, je nedopustno, da je do leta 2006 ustaljena sodna praksa vprašanje (ne)resničnosti popravka pojasnjevala takole:

»Vprašanje resnice se v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča.«

zajem zaslona

Od tu dalje je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav. Ta konstrukt poenostavljeno pomeni, da se vprašanje resnice oziroma neresnice v postopkih pravd na objavo popravka preprosto ignorira oziroma ni pomembno. Gornje besedilo je tudi samo s seboj v nasprotju. Vprašanje resnice se namreč dejansko sploh ne obravnava (na kakšni »drugačni metodološki ravni«?). In ne nazadnje: vprašanje resničnosti se sploh ne more »na tej točki končati«, ker se ni še niti začelo.

Vnaprej predpostavljena neresničnost

Neresničnost navedb v novinarskem prispevku je po sodni praksi preprosto predpostavljena (že s samim besedilom popravka oziroma vložitvijo zahtevka), nasprotno zatrjevanje ali dokazovanje pa po tej sodni praksi ni dovoljeno. »Drugačna metodološka raven« vprašanja resnice, kot jo navaja Vrhovno sodišče RS v omenjeni sodbi, je le prijazen evfemizem za ugotovitev, da resnica v postopkih presoje tožb na objavo popravka ni pomembna. Ni pomembno, ali je novinarski članek (sploh) vseboval neresnične ali napačne trditve, in tudi ni pomembno, ali morda prizadeti s popravkom zahteva objavo očitne neresnice oziroma laži. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč pravica do popravka pravica prizadetega, da se o nekem novinarskem besedilu izjasni skladno z načelom »naj se sliši tudi druga stran« – od tu dalje pa je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani ima prav. Sodišča včasih omenjajo tudi pojme, kot so »enakost orožij«, »prikaz stališč prizadetega«, »druga plat« in podobno. Vse to vodi v sklep, da sodišča mogoče pravico do popravka včasih presojajo v duhu nekdanje ureditve, v kateri je bila pravica občana do dostopa do medija, poleg pravice do popravka, dejansko tudi zagotovljena. Menim, da tak koncept pravico do popravka, zlasti kadar prizadeti pravico do popravka očitno izvršuje v nasprotju z njenim namenom, neposredno spreminja v (sicer danes neobstoječo) pravico dostopa do medija.

In tudi zdajšnji predlog zakona laži v popravku ne omenja. Kot zapišejo pri ministrici Levice Asti Vrečko: »Ureditev popravka v novem Zakonu o medijih sledi ustaljeni sodni praksi, kot je povzeta že v priloženem članku. Pravica do popravka je ustavna kategorija, in sicer Ustava RS določa, da je zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.«

To pomeni, da moramo roza slona objaviti!

In kaj pravi stroka, katere beseda in znanje bi v tej državi morala kaj veljati? O zadnjem predlogu zakona smo vprašali enega najuglednejših slovenskih medijskih strokovnjakov, profesorja Marka Milosavljevića.
»Predlog Zakona o medijih, ki ga je pripravilo ministrstvo za kulturo, na nekaterih področjih predstavlja korak naprej. Toda če želimo v Sloveniji uveljaviti ustrezno vladavino prava, moramo tudi na področju medijev pripraviti in sprejeti zakon, ki ima ustrezne varovalke za preprečevanje zlorab, ima ustrezne in natančne definicije temeljnih pojmov ter odpravlja vse stare napake in zlorabe.

arhiv

Predlog zakona ne odpravlja temeljnih pomanjkljivosti obstoječega zakona, ko gre za preširoko definirano pravico do odgovora in popravka. Dosedanji zakon dobesedno sili urednike, da morajo kot popravke objavljati dopise, ki so (lahko) polni laži – lahko preverljivih laži, a uredniki v ta dopis in v te laži ne smejo posegati, temveč morajo popravek objaviti. V času, ko vsa Evropa in svet govorita o boju proti dezinformacijam in manipulacijam, jih pri nas omogoča in zahteva Zakon o medijih. In novi predlog tega praktično v ničemer ne odpravlja. Zakaj je tako, je vprašanje za ministrstvo, a zdi se, da jim je zmanjkalo odločnosti in poguma ter da je prevladal pragmatizem in strah pred drugimi političnimi strankami.

Za dobro delovanje kateregakoli zakona so ključna reč ustrezne in izredno natančne definicije. Ta naloga je v predlogu zakona zelo slabo izvedena. Ministrstvo je ves čas priprave in kasnejše borne razprave trdilo, da bo zakon relativno kratek ter da bo nato vse podrobnosti dodalo v podzakonskih aktih. To velja tudi recimo glede kriterijev za razne razpise za medije pa recimo za kriterije presojanja v različnih postopkih glede koncentracije, kjer zdaj v zakonu ni praktično nobenih meril, po katerih se bo moral regulator odločati.

Takšna logika – češ, zakon bo kratek, vse preostalo bomo napisali v podzakonskih aktih – je povsem napačna. Slovenija je razmeroma nova demokracija, ki še vedno doživlja tranzicijo, hkrati pa smo pred samo nekaj leti doživeli nevaren zasuk v napol avtoritarno smer po zgledu Viktorja Orbana ali Aleksandra Vučića. Tudi zato bi morali vedeti, da je – posebej na tako občutljivem področju, kot so mediji – pomembno pravila natančno napisati v sam zakon. Podzakonske akte namreč sprejema vlada kot izvršna veja oblasti. Zakone sprejema državni zbor kot zakonodajna veja oblasti. In ta državni zbor ter nato državni svet predstavljata vendarle neko obliko varovalke pred avtoritarnimi obnašanji vlade. Poglejte primer iz leta 2020, ko je tedanja vlada pripravila tri osnutke medijskih zakonov: zakon o medijih, zakon o RTVS in zakon o STA.

Če bi obveljala sedanja logika sedanjega ministrstva za kulturo, bi tedanja vlada enostavno spremenila podzakonske akte, in vse bi bilo spremenjeno – na slabše seveda. Tako pa je zadeva morala skozi parlament, in še preden so osnutki odšli v parlament, se je pokazalo, da je pritisk javnosti pomagal tudi pri koalicijskih partnerjih, da teh zakonov niso želeli podpreti. Osnutki zakonov so romali v predale in tam ostali do konca mandata prejšnje vlade – edino zasluženo. Če bomo sprejeli sedanji predlog zakona, ki kopice področij ne pokriva in ne vzpostavlja jasnih standardov ter ne premore praktično nobenih varovalk, takšnega načina preprečevanja zlorab in sprejemanja nedemokratičnih odločitev ali zlorab, na primer pri dodeljevanju državnih pomoči ali odločanju o prevzemih, ne bo. Rezultat bi lahko bil katastrofalen za svobodo medijev in demokratičnost Slovenije.

Težave pa so tudi pri (številnih) novih ponujenih 'rešitvah'. Tipičen primer je neizmerno razširjanje pooblastil Agencije za komunikacijska omrežja (AKOS). Tej so pooblastila razširili že na ministrstvu za digitalno preobrazbo, če bi bil sprejet tak Zakon o medijih, pa bi AKOS v tej državi odločala brez praktično kakršnegakoli nadzora – o čisto vsem na medijskem področju. AKOS že sicer regulira pošto, železnice, telekomunikacije in splet (med drugim), zdaj pa bi na področju celotnega medijskega delovanja prevzela praktično vsa možna pooblastila in moči: od ugotavljanja primernosti vsebin prek različnih kvot do izredno problematičnih pogojev za prevzemanje drugih medijev, preverjanja koncentracije, odvzemanja različnih dovoljenj in seveda kaznovanj. AKOS je formalno gledano neodvisna agencija, a kot kažejo nekateri aktualni primeri, na primer na Slovaškem, se Evropska komisija (več) ne oglaša in ne ukrepa, kadar neka vlada brez upravičenega razloga odstavi direktorja takšne agencije.

To bi pomenilo, da bi lahko kakšna bolj avtoritarna vlada ali vlada, ki bi imela svoj 'osebni' interes, odstavila direktorja, postavila svojega in prek tega vzpostavila popolno kontrolo in oblast nad vsemi mediji v državi. Tisti, ki bi bili všeč oblasti, bi dobivali državno pomoč in imeli razne privilegije. Tiste, ki bi bili kritični, bi sankcionirali, odvzeli bi jim lahko različna dovoljenja, izstavljali ogromne kazni, ki bi jih potisnile v propad.

Če k temu dodamo, da za cel kup situacij sploh niso vzpostavljena jasna pravila in kriteriji, je jasno, da gre za sanjski zakon za kateregakoli avtoritarnega politika – in Orban in Vučić bi tak zakon gotovo podprla.

In potem pridemo do novih in hkrati starih pomanjkljivosti zakona. Ta recimo v ničemer ne omejuje in ne regulira državnega lastništva medijev. Država ima v Sloveniji v lasti medije, kot so STA, RTVS, a tudi Siol. Za STA in RTVS imamo posebna zakona, ki naj bi ščitila ta medija pred neposrednim državnim vmešavanjem v uredniško avtonomijo. Pri Siolu tega ni in tudi nikoli ni bilo. Primerov vmešavanj in kadrovanj je zato ogromno. A ne gre zgolj za regulacijo obstoječega državnega lastništva medijev – izjemno pomembno je regulirati in pravzaprav preprečiti nadaljnje državne ekskurzije v ustanavljanje (novih, dodatnih) medijev.

Primer Planet TV

Oglejmo si primer Planet TV. Prek državnega Telekoma Slovenije je politika leta 2011 ustanovila unikaten primer, ko je nastala državna komercialna televizija – tipična komercialna televizija z resničnostnimi šovi in telenovelami ter informativnim programom, ki je bila sicer v državni lasti in seveda pod državnim političnim nadzorom (in kadrovanjem). Takšno državno lastništvo medijev brez ustreznih varovalk je leta 2024 nedopustno. In vendar v predlogu Zakona o medijih državno lastništvo ali državno ustanavljanje novih medijev ni omenjeno praktično niti z besedo. Zakon torej ne preprečuje vladi oziroma državi, da bi se morda čez leto ali čez tri leta arbitrarno spomnila in ustanovila še kakšen podoben državni televizijski (ali drug medijski) projekt. Recimo Mars TV ali Saturn TV. Nad katerim bo imela popoln nadzor – in ki bo lahko spet popolnoma neuspešen ter bo zanj Telekom moral pokriti nekaj deset milijonov izgub. To je nedopustno in predstavlja še eno veliko luknjo zakona ter grožnjo za medijsko svobodo v prihodnosti.«

V društvu novinarjev do predloga zakona prizanesljivejši 

V društvu novinarjev so komentar na predlog Zakona o medijih (ZMED-1) napisali na svoji strani. Kar se tiče popravka, je njihov komentar dostopen na spletu, sicer pa aktivno zagovarjajo rešitve, ki zagotavljajo ustrezno ravnotežje med ustavno pravico do popravka in pravico do svobode izražanja, in tudi rešitve, ki v praktičnem smislu ne povzročajo težav pri uveljavljanju pravice, kot so roki, mesto objave in podobno. Tudi zaradi opozarjanja novinarskih organizacij, medijskih odvetnikov in drugih strokovnjakov se je na področju uveljavljanja pravice do popravka sicer vzpostavila precej zdrava sodna praksa, a kljub temu je po njihovem mnenju nujna tudi sprememba zakona. Glede ureditve popravka so opozorili, da je 24-urni rok za objavo popravka v medijih, katerih vsebina se spreminja večkrat dnevno, vsekakor prekratek in da bi se moral podaljšati vsaj na 48 ur. Predlagali so tudi spremembo, ki se nanaša na laži, torej ali je medij dolžan objaviti popravek, tudi če vsebuje laži, če je sicer popravek zadostil preostalim »tehničnim« kriterijem po pravočasnosti in primernem obsegu.

Profimedia

To je po njihovem mnenju nedopustno z novinarskega vidika pa tudi z vidika javnega interesa in prizadevanj, da v javno sfero pride čim manj neresničnih navedb in lažnih novic. Ministrstvo za kulturo teh dveh predlogov glede popravka ni upoštevalo, so še zapisali in dodali, da je upoštevalo denimo pripombo na predlog besedila enega od pogojev za zavrnitev objave popravka, ki je bil po prvotnem besedilu omejen le na pisno objavo, popravki pa niso omejeni le na prispevke tiskanih ali spletnih medijev.

Pomembno je tudi, da je ministrstvo vrnilo določbo, da je zoper sodbo višjega sodišča dovoljena revizija. Kot so še zapisali, je v novem predlogu dodano besedilo glede mesta oziroma načina objave popravka, za katerega v DNS menijo, da prekomerno posega v uredniško avtonomijo medija. Kot korak naprej DNS ocenjuje tudi nov način financiranja, jih pa skrbi dejanska uveljavitev teh shem. Dodana so izhodišča in pravna podlaga za sheme pomoči za medije, ki smo jih zahtevali in omogočajo vzpostavitev novega načina financiranja produkcije medijskih vsebin; ovrednotene so s šestimi milijoni evrov, kar ocenjujejo kot korak naprej. Ob tem pa jih skrbi, da je dejanska uveljavitev shem z uredbo vlade premaknjena za 12 mesecev po sprejemu zakona, da je sistem še neizdelan ter da bo končno besedilo mehanizma za najpomembnejšo državno pomoč medijem sprejemala vlada. Rešitev, ki jo DNS zagovarja že več kot desetletje, je, da bi morala država produkcijo medijskih vsebin financirati prek mehanizma, zapisanega v zakon, ki bi deloval avtomatično, na v naprej znanih merljivih kriterijih, kar bi omogočilo politični vpliv in zagotavljalo stabilno, dolgoročno pomoč. Poudarili so še, da ministrstvo ni vztrajalo pri ustanovitvi za DNS spornega nacionalnega sveta za medije, da so definirali medije, uredili imenovanja odgovornih urednikov in spremenili pravila pri samostojnih novinarjih in nekatere druge pomembne pripombe.

Še ena prestrašena ministrica brez ključnih rešitev za medije?

V zadnjih 18 letih nobena vlada ni uredila financiranja RTV-prispevka, še najbližje dvigu RTV-naročnine je bil minister SD Prešiček, pa je potem odstopil. Drugi pa nič. Niso uspeli ali hoteli urediti financiranja RTV, so pa vsak po malo dopustili, da se je »kadrovalo, zaposlovalo naše in vaše, odkupovalo pravice in financiralo filme privilegiranim, pa obnavljalo scene našim, pa postavljalo negledane in manj gledane oddaje, pa pošiljalo v tujino točno te, odkupovalo slike, potovalo, nagrajevalo«.

Vmes je HTV naše prehitel po levi in desni. V informativnem, otroškem, glasbenem, kulturnem programu. Da o športnem ne govorimo. Naš športni program so hirali leta, niso zaposlovali, izgubili smo pravice za tekme, ni denarja za prenose, potovanja. In tako komentator sedi v majhni škatlasti sobi in iz Ljubljane komentira. Tekmo in Emo. Tudi v razvedrilnem programu je bilo namreč tako. Privilegirani glavni in odgovorni urednik razvedrilnega programa je hodil po prestolnicah Evrosonga, glavni komentator pa je iz Ljubljane poročal o utripu v ... recimo Dublinu. In leto je bilo naokoli. Potem pa smo spet malo določili, katere filme bomo financirali in kdo od naših bo vse izbran na Emi. Politika je medtem odločala, kdo bo voditelj Odmevov, pa čeprav nima nič izkušenj, in kdo bo kdaj gost v Odmevih. In ta ista politika, tudi pod Robertom Golobom, v tišini nepravično plačuje in financira medije. Tako Pop TV krivično prejema previsoke transmisije glede na svoje rezultate, RTV pa premalo. Da o raznih Sponkah in Goldijih ne pišemo. In vlada to mirno podpira ter razlike celo ustvarja. Ker ji preprosto ustreza, da imajo na komercialni televiziji Pop TV svoj zapik, ko to potrebujejo. Ko jim to ustreza. In ko novinarji ne poročajo, kot bi po njihovo morali, plačajo zavajajoč oglas.

Tako se je zgodilo v primeru dolgotrajne oskrbe in ministrstva za solidarno prihodnost Simona Maljevca. Ko smo vprašali na ministrstvu za kulturo, kako komentirajo plačan oglas njihovega ministra (prihaja prav tako iz stranke Levica), ki so ga objavili na Pop TV in je zavajajoč ter neresničen, so napisali:

»Po Zakonu o medijih je oglas plačano obvestilo. Objavo naroči pravna oseba, da bi s tem pospeševala pravni promet, pridobivala poslovne partnerje ali si v javnosti ustvarjala ugled in dobro ime. Z vidika naročnika oglasa je torej namen oglasa lahko zgolj promocijski.

V primeru, ki ga navajate, ni nobenega dvoma, da gre pri objavi ministrstva za solidarno prihodnost za oglas. Tako je to objavo označil tudi sam medij. Pravila takšnega oglaševanja določa Zakon o medijih. Ta ne prepoveduje ministrstvu, da naroči objavo oglasa v medijih. Temeljno pravilo pri oglaševanju je sicer, da je oglas označen kot tak oz. ločen od uredniško oblikovanih vsebin. V danem primeru je to bilo spoštovano.

Objava oglasa je odločitev medija in uredniške politike. V primeru, da se medij z oglasno vsebino ne strinja, ga lahko tudi zavrne. O vzgibih za odločitev objave sporočila vas pozivamo, da se obrnete na medij.«

zajem zaslona

S tem torej ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Asta Vrečko, uperi prst v Pop TV. Če se s tem oglasom ne bi strinjali, bi ga lahko zavrnili, napišejo. »Ali ministrstvo ne ve ali zamolči, da obstaja tudi Zakon o varstvu potrošnikov, ki seveda prepoveduje neresnične ali zavajajoče trditve (tudi v oglasih),« pa pripomni profesor Milosavljević. Vsebina oglasa je namreč zrela za prijavo na oglaševalsko zbornico, Milosavljević pa dodaja: »Odzvati bi se morali tudi na inšpektoratu za varstvo potrošnikov. Oglaševalci so namreč nenehno podvrženi temu, da plačujejo oglase in jih potem umikajo, če so v njih navedeni neresnični ali potvorjeni podatki.«

A številni mediji se prav zaradi neurejenega financiranja ne spuščajo v vsebino oglasov, temveč sprejemajo oglas, da preživijo. Pop TV živi od oglaševanja in tega je vsako leto manj, v času desnih vlad pa financiranja s strani državnih podjetij praktično ni. Morda so mediji tudi zato prizanesljivejši do levih vlad? Morda tudi zato zamižijo na eno oko in objavijo zavajajočo, celo neresnično vsebino. Če ne drugače, jo morajo tako ali tako v popravku! Roza slon mora biti namreč zakonsko objavljen! Takšna je pač sodna praksa. Boste zakon torej spremenili, ministrica?