##IMAGE-4026569##

Spoštovani predsednik vlade RS Robert Golob! Z odstavitvijo ministra za zdravstvo in s prevzemom te funkcije ste prevzeli veliko odgovornost do državljanov RS. Kot razlog ste navedli, da ste se z ministrom niste strinjali glede reforme zdravstva.  To bi morali vedeti že ob imenovanju ministra, ki je vseskozi dvoživka, da bo podpiral obstoječi koncesijski sistem, ki je glavni razlog za anarhijo v zdravstvenem sistemu. Kot prvo in najnujnejše v zdravstvu je potrebno ukiniti koncesijski sistem, ki se napaja iz javnih sredstev, v resnici pa deluje kot privatni sektor. V koncesijskem sistemu je veliko prostora za korupcijo in druge manipulacije. Potrebno se je vprašati, komu koristi in kdo zagovarja  koncesijski sistem? Zagotovo to niso pacienti. Da je pacientom vseeno, kdo opravi obravnavo, kot to zagovarjajo nekateri politiki, je čista demagogija in sprevrženost. Nikakor se ne more enačiti koncesijski sistem z javnim zdravstvom, niti mu ne more biti podpora, temveč je le parazit, ki ustreza dobršnemu delu zdravniškega lobija, da lahko črpa denar iz ZZZS. Tako se javna sredstva prelivajo v zasebne žepe. Prepričan sem, da bi se z ukinitvijo koncesijskega sistema rešilo večino organizacijskih in kadrovskih težav. Tudi kadrovska podhranjenost v javnem zdravstvu bi se izboljšala, saj ne bilo "dvoživk" in popoldanskega "šušmarjenja".    

Skrajni čas je, da se ustavi anarhija nedopustno predolgih čakalnih dob v zdravstvu.

Primer: Po naročilu osebne zdravnice sem 03.09.2020 imel predviden pregled pri okulistu. Dva dni pred rokom sem dobil obvestilo, da je moja obravnava prestavljena na 11. 12. 2020 zaradi odsotnosti zdravnice. 03.09. sem osebno šel preverit, ali je zdravnica res odsotna. Zdravnice je opravljala svoje delo. Ker so se mi zlagali, sem ob pomoči Varuhinje pacientovih pravic obravnavo opravil 03.09.2020. Primer navajam zaradi tega, da boste lažje razumeli, da so nedopustno dolge čakalne dobe izmišljeno orodje (paradigma), s katerim izvajalci zdravstvenih storitev izsiljujejo državo za več denarja in zdravniki za višje plače. Nedopustno in neetično je, da izvajalci zdravstvenih storitev to počno na račun uporabnikov zdravstvenih storitev. Dopuščam možnost, da je čakalna doba daljša od predpisane le v primeru, ko je prvi pregled opravljen v predpisanem roku glede na predpisano stopnjo nujnosti obravnave (najdaljši tri mesece) in se nato spremlja potek zdravljenja po oceni nujnosti zdravstvenega strokovnjaka. Da se pa prvi pregled ne opravi v predpisani stopnji obravnave, ko zdravnik še ni videl pacienta, v kakšnem stanju je njegova bolezen, je skrajno neetično, brezbrižno, nehumano in sprevrženo dejanje s strani izvajalcev zdravstvenih storitev. Predpisane stopnje nujnosti obravnave nismo določili in izmislili uporabniki zdravstvenih storitev, temveč Ministrstvo za zdravstvo z zdravstveno stroko, zato je nujno, da jo izvajalci zdravstvenih storitev brezpogojno spoštujejo.

Skrajno nedopustno in nehumano je, da se to rešuje z izsiljevanjem v zdravstveno škodo uporabnikov zdravstvenih storitev.

Rešitve za nevzdržne razmere glede nedopustno predolgih čakalnih dob so lahko zelo komplicirane ali pa tudi ne! Najprej je z nekim prehodnim obdobjem (recimo pol leta) potrebno takoj uzakoniti zamudne "penale" za predolge čakalne dobe, s čimer bi se izvajalci zdravstvenih storitev sami bolje organizirali in odpravili svoje pomanjkljivosti. Pri izvajalcih zdravstvenih storitev se skriva še dosti rezerv, da bi lahko skrajšali nedopustno dolge čakalne dobe. Skrajšali bi  lahko pripravo na delo. Delovni čas zdravstva se začne ob 7. uri, obravnave se začno ob 8. uri, pri čemer je izgubljenega 12,5% delovnega časa. Delo je možno organizirati v dveh izmenah, ob treh zdravnikih in pri petih zdravnikih neprekinjeno delo. Tudi s štirimi zdravniki je možno organizirati neprekinjeno delo, le da pri tem nastane nekaj nadur. Minimalno pa je za enoizmensko delo potrebno imeti dva zdravnika. Ukiniti bi bilo potrebno sivo ekonomijo v zdravstvu. Veliko zdravnikov ima popoldansko delo, bodisi v svoji ambulanti z dovoljenjem zdravstvene ustanove, v kateri so zaposleni, ali pri koncesionarjih,  pa tudi v pri drugi javni zdravstveni ustanovi po pogodbi in tako niso dosegljivi v urgentnih centrih svoje ustanove, kjer so uradno zaposleni. V moji aktivni delovni dobi sem bil 24 ur na dan, 33 let na razpolago in dosegljiv tovarni. In ko sem nekoč malo potarnal direktorju za nadomestilo, mi je odgovoril, ''da sem si jaz sam izbral tak polic". Tega bi se morali zavedati vsi zaposleni v zdravstvu. Sprašujem se, zakaj se ne organizira obvezno delo v nadurnem delovnem času, tako kot je to v drugih gospodarskih dejavnostih, ko tržišče potrebuje več izdelkov ali uslug. Pri tem bi odpadlo veliko sive ekonomije.      

Preberite še ...

Trendi

Presenetite jo drugače kot običajno

Dolgoročno pa je potrebno spremeniti način financiranja izvajalcev zdravstvenih storitev in iz planiranega (socialističnega) sistema preiti v sistem financiranja po opravljenih storitvah. To je v zadnjem obdobju letošnjega leta že potekalo, pa ste šli korak nazaj in to ukinili ter ponovno uvedli planirani socialistični sistem. Ukinili ste dopolnilno zdravstveno zavarovanje in to prenesli v ZZZS kot obvezen prispevek. S tem je zdravstvenemu sistemu narejena velika administrativna usluga, saj za eno zdravstveno storitev ne bo potrebno izstavljati dveh računov. S tem ste tudi preprečili napovedano podražitev za zavarovance. Ni pa to končna rešitev. Ob tem bi morali uvesti solidarnostni sistem tako, da bi se ta prispevek za zavarovanje spremenil v solidarnostnega glede na višino dohodka posameznika. To je glede na socialno stanje v naši družbi nujno potrebno narediti. Zdravstveni sistem je socialna kategorija, zato bi tudi financiranje sistema moralo potekati  tako. Ministrstvo za zdravstvo je kot lisica, ki lovi svoj rep. Dobra stran izvajalcev zdravstvenih storitev je, da ko pride do obravnave, da ta poteka v večini primerov na visoko strokovni ravni, le pot do obravnave je nedopustno in neopravičeno (pre)dolga.

Velik problem v zdravstvu je nastal, da mnogi ljudje nimajo dostopa do zdravstvenih uslug, ker nimajo osebnega zdravnika. Vprašati se moramo, zakaj je temu tako in od kdaj se to kopiči? Če se spomnimo, je to nastalo ob uvedbi standarda števila pacientov pri osebnem zdravniku (1350 pacientov?) z odlokom vlade RS. Zakaj vlada ne odpravi tega odloka in zdravnike, ki bi obravnavali večje število pacientov, dodatno stimulirali? Zagotovo bi bila to cenejša in bolj sistemska rešitev kot je sedanja, ki jo je organiziralo Ministrstvo za zdravje.      

Obstoječe razmere so nevzdržne, ko izvajalec zdravstvenih storitev s podaljševanjem čakalnih dob v zdravstveno škodo uporabnikov zdravstvenih storitev izsiljuje svojega ustanovitelja (Ministrstvo za zdravje) za finančne in druge rešitve. Prosim vas za takojšnje ukrepanje in povratne informacije.