Arhiv NTRC

Kot sodelavec v celjski ljudski univerzi je bil med drugim zadolžen za razvoj središča za samostojno učenje. V prvem desetletju tega stoletja je večkrat obiskal Skandinavijo, kjer je spoznal tamkajšnjo kulturo in se navdušil nad načinom neformalnega izobraževanja v centrih za vseživljenjsko učenje. Omenil je, da na Finskem že dvesto let gojijo kulturo učenja v celotnem človekovem življenju. Znanje je med ljudmi v preteklosti krožilo tudi tako, da so se različne generacije pozimi zbirale ob ognju, si pripovedovale zgodbe in brale. »Vseživljenjsko učenje je pri Skandinavcih neverjetno razširjeno. Pomaga jim pri uspehu v življenju,« je pojasnil sogovornik.

Zanimivo je, da je Franci, odkar se zaveda, želel biti učitelj. »Ko sem kot otrok pasel živino, sem se igral tako, da sem okrog sebe razporedil drva in si predstavljal, da so moji poslušalci. Pripovedoval sem jim zgodbe, ki sem jih povzel po pripovedovanju babice.« Obiskoval je celjsko učiteljišče, manjši del njegove poklicne poti je bil povezan s poučevanjem, nato ga je življenje peljalo v drugo smer. Med drugim je bil predsednik celjske komunistične mladine, v komiteju komunistične partije je bil s kolegi zadolžen za politični sistem po Titovi smrti, v 80. letih so se ukvarjali s tako imenovanim sestopom z oblasti oz. z razvojem civilne družbe.

Od nemščine do slikanja

Sodeluje v najrazličnejših študijskih krožkih, ki so eden od načinov izobraževanja odraslih. Nedavno je posnel kratek film o tem, kako se v eni od družin znanje o zdravilnih rastlinah prenaša skozi štiri generacije. O pripravi in obdelavi videoposnetkov se je naučil v okviru tečaja digitalne pismenosti v Ljudski univerzi Celje. »To znanje je vstopnica za vse, ki želijo razumeti mladino. Tovrstna pismenost bo pomagala oblikovati popolnoma nov tip ljudi,« je prepričan.

Odkar je v pokoju, se uči vse tisto, za kar prej v življenju ni imel časa. Po novo znanje se iz Laškega štirikrat tedensko odpravi v Celje. Med drugim se je odločil za tečaj nemščine. »Moja starša sta med drugo svetovno vojno obiskovala nemško šolo, pri nas doma pa je bila uporaba nemškega jezika skoraj prepovedana. Starša sta pokojna, jaz pa sem se zaobljubil, da se bom naučil govoriti nemško,« je dejal vedoželjni upokojenec. V prejšnjih obdobjih življenja ni imel priložnosti, da bi se posvečal slikanju in risanju, zdaj se o teh veščinah uči pri akademski slikarki Severini Trošt Šprogar. Tako je skoraj ves njegov teden zapolnjen z zanimivi vsebinami. Ko je doma, zelo rad vrtnari na svojem vrtu. Tja se vsako jutro odpravi bos, da z vsemi čutili še bolj začuti, da je živ. Z novimi znanji in druženji so zaznamovane še njegove sobote. Ob teh dnevih se namreč že 25 let srečuje z geodeti, s katerimi modrujejo o Zemlji in naravoslovju. Po druženju ob čaju se Pusar odpravi nazaj proti svojemu domu.

Pomen aktivnega državljanstva

V sklopu programa Erasmus je odšel na izmenjavo v Dansko, kjer država vseživljenjsko učenje dojema kot sestavni del nacionalne kulture. Zanimivo se mu je zdelo, da ta evropska država vsem svojim državljanom, starejšim od 60. let, med drugim omogoča izobraževanja o državljanski vzgoji in pomenu unije. Kot je povedal, je razumevanje državljanstva politična, ekonomska in duhovna potreba tamkajšnjih prebivalcev. Država jih spodbuja, da so do konca svojega življenja aktivni državljani in volivci.

Danska ima z Norveško, Islandijo, s Švedsko in Finsko osnovano posebno združenje za vseživljenjsko učenje, na vsakih sto tisoč prebivalcev je urejen center, ki deluje podobno, kot pri nas delujejo ljudske univerze. »V Sloveniji so se omenjene univerze razvile po nemškem modelu, naše izobraževanje je večinoma namenjeno razvoju industrije in gospodarstva. Skandinavsko izobraževanje je namenjeno osebnemu razvoju. Gre za velike razlike v načinu in metodah izobraževanja,« je razložil Pusar.

Iz trpljenja v novo življenje

Za seboj ima več težkih preizkušenj. Premagal je zasvojenost z alkoholizmom in se takrat zaobljubil, da bo iz svoje nesreče naredil srečo. Pridobil je znanje s področja nevropsihologije, več kot dvajset let deluje kot terapevt. Pod okriljem društva za življenje brez odvisnosti Lipa je več kot sto ljudem pomagal premagati zasvojenost z alkoholom, igrami na srečo, drogami ali s tabletami. Udeležencem srečanj v Večgeneracijskem centru Socio v Celju pomaga s svojim vzorom. »Povem jim, da če sem jaz lahko naredil spremembo, jo lahko tudi oni. Seveda imam veliko znanja o tem, kaj je odvisnost, zakaj nastane, zakaj je to bolezen. Pri zdravljenju odvisnosti gre predvsem za šolo spremembe lastnih prepričanj in navad. Treba je prepoznati, katera od njih je škodljiva, nato narediti načrt sprememb in osvajanja novega načina življenja.«

Preberite še ...

Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Optimizem in neverjetno močna želja, da bi še živel, sta mu pomagala pri boju z rakom na debelem črevesu. Prepričan je, da je njegov življenjski nazor vplival na njegov imunski sistem. »Povsem sem zaupal v zdravstvo, medicino in strokovnjake. Prepričan sem, da so zdravljenje zasnovali v najboljši veri, da rešijo moje življenje. Prav o ničemer nisem dvomil.« Dodal je, da je njegov um dovzeten tudi za alternativne metode zdravljenja. Po prekinitvi kemoterapije se je odločil za infuzije kurkume. Prepričan je, da je prav ta metoda vplivala na to, da je CT-slikanje na koncu pokazalo popolno odsotnost rakavih celic. Čeprav živi brez debelega črevesa in danke, je njegovo življenje polno in bogato. »O svojem zdravljenju ne želim pridigati nikomur, a če me kdo vpraša, mu z veseljem povem o svoji izkušnji.«

Skok v novo šolsko leto

Kot za številne osnovnošolce in dijake se bo tudi za 68-letnega Francija Pusarja kmalu začelo novo šolsko leto. Ponovno se je odločil za vse tečaje, ki jih je že doslej obiskoval na LU Celje. Sodelavci te organizacije so ga opisali kot bumerang, ki se vrača. In to namerava početi, dokler bo le lahko. »Poslanstvo takšnih univerz je prav to – ljudem pomagati zelo kakovostno živeti do svojega konca,« je prepričan.

Zelo ga zanima, kako se bomo Slovenci pripravili na podnebne spremembe in ali bomo, kot je povedal, znali premagati svoj egoizem na najrazličnejših področjih. »Na primer tudi glede tega, da postavljamo svoje domove tam, kjer nam narava tega ne dovoli. Zanima me, kako bomo ravnali s svojo duhovno energijo. Poplave vidim kot dobroplave. Čeprav so nekateri materialno veliko izgubili, je naš narod po duhovni plati veliko pridobil.«

Foto: Andraž Purg