Arhiv Štajerskega Tednika

Brez elektrike si seveda že takrat nismo predstavljali življenja, je pa bilo omrežje, razumljivo, še skromno, zato je bilo treba paziti, da ni bilo nanj hkrati priklopljenih več naprav, saj je sicer takoj varovalko »ven vrglo«. Vsakič, ko je babica v hlevu zagnala molzni stroj, so luči v hiši valovale v različnih jakostih svetlobe, od najnižje brlivke do najvišje svetilnosti, kot to včasih še danes počno v nekaterih lokalih, kjer hočejo s takim valovanjem opozoriti goste, da se bliža »fajrund« in naj se torej počasi odpravijo domov.

Svet, tudi podeželje, je medtem naredil veliko korakov proti splošnemu napredku, več desetletij kasneje, ko tudi sama živim na nekdanji kmetiji svojih prednikov, pa se naše podeželje ponaša z urejeno infrastrukturo: asfaltiranimi cestami, kolesarskimi potmi, pitno vodo iz javnega vodovoda, javno razsvetljavo, optičnim omrežjem … Imamo skoraj vse, kar imajo tudi v mestih, le da smo poleg tega še v čudovitem objemu narave.

V moji vasi se lahko že leta ponašamo z električno napeljavo v zemlji, zato pogleda na zelenje ne ovirajo kabli na drogovih. Na strehe si postavljamo sončne panele in si v želji po znižanju stroškov elektrike in čimvečji energetski samooskrbi gradimo lastne sončne elektrarne. Če seveda pridemo na vrsto za soglasja in postavitev, če zmoremo vse višje stroške gradnje in pristanemo na vse manj ugodne pogoje, ki nam jih ponujajo distributerji. Jasno nam je, da moramo hkrati razmišljati o gradnji električnih polnilnic, da bomo ekološko zavedni in bomo pri delu okoli hiše uporabljali »zelene e-mašine«, take na polnilne baterije, in to od ročnih in traktorskih kosilnic do škarij in žag, skuterjev, koles in še česa.

Seveda ne smemo pozabiti na električne avtomobile, ki nam jih v bližnji prihodnosti zapoveduje Evropska unija, saj naj bi se že čez dobrih deset let odpovedali vsem vozilom na notranje zgorevanje. Ob tem se vrli evropski politiki najbrž sploh ne zavedajo, da je klasična avtomobilska industrija paradni konj Stare celine in si s tem žagamo vejo, na kateri sedimo, še manj pa očitno razmišljajo, da proizvodnja in razgradnja novih baterij povzročata okolju veliko večjo škodo kot vsi bencinarji ali dizlaši skupaj.

Kakorkoli, vrnimo se v domače loge, kjer bomo polnilnice za e-avtomobile potrebovali še prej kot ostali Evropejci, kajti Slovenija se je, bolj papeška od papeža, odločila z omenjeno prepovedjo pohiteti in prehiteti ostale članice, čeprav vse tarnajo, da obstoječa električna infrastruktura še zdaleč ni zrela za tako velike dodatne obremenitve.

V moji vasi smo že zdaj večkrat v temi, in to zaradi popravil na električnem omrežju, ki več kot očitno ni prav sanjsko vzdrževano. Ja ja, saj vem, ni denarja, kriza, covid, vojna v Ukrajini, podražitve … Zadnjih nekaj dni pa kot da smo se vrnili v pretekli čas, ko je bilo tisto valovanje hišne svetlobe na dnevnem redu. Luči pogosto utripajo in izgubljajo svojo moč, čeprav, verjemite mi na besedo, nimam molznega stroja. Me pa seveda skrbi, kako bo s takim omrežjem in električnimi polnilnicami videti naš vsakdan, naša e-realnost, in kako bom takrat razporedila priklop aparatov. Bom raje polnila avtomobilsko baterijo ali bom dala prednost turški telenoveli na televiziji? Kaj pa ko bo e-traktor polnil sosed, bom morala takrat počakati s pranjem perila? Si bomo v vasi torej naredili urnik opravil? Prav nič nostalgična dilema.