Kako Tour de France vsako poletje napolni tudi naše ortopedske ambulante
Vsako poletje množice navdušene nad Tour de France znova sedejo na kolo, in v ortopedskih ambulantah pustijo marsikaj več kot le poškodovan ego, opozarja ortoped asist. dr. Domen Stropnik.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vsako poletje, ko se po francoskih cestah pelje pisana kolona kolesarjev, milijoni gledalcev po svetu sledijo dramatičnim vzponom in padcem na Touru, enem najlepših, a tudi najbolj nevarnih športnih prireditev na svetu. "Ljudje, ki se navdušeni nad dirko povzpnejo na kolo, pogosto po dolgem premoru, si pri tem poškodujejo marsikaj več kot le ego," pravi ortopedski kirurg dr.Domen Stropnik. Kot ortoped v ambulanti poudarja, da vsako leto vidi odmev tega dogajanja.
Zakaj je kolesarjenje lahko tvegano
Na prvi pogled deluje kolesarjenje kot blag šport, prijazen do sklepov, brez udarcev, kakršne poznamo pri teku ali nogometu. Dokler kolesar sedi na kolesu, so obremenitve sklepov res razmeroma majhne. Težava nastane, ko fizika reče svoje: kolesar se giblje s hitrostjo 30, 40 ali celo 80 kilometrov na uro na spustih, telo pa ob padcu nima nobene zaščite razen čelade, morda nekaj blazinic in tanke kolesarske obleke.
Padec s kolesa je zato pogosto bolj podoben prometni nesreči kot športni poškodbi. Telo absorbira veliko kinetično energijo na majhni površini, najpogosteje na rami, komolcu, kolku ali dlani, s katero se kolesar skuša ujeti, navaja Stropnik.
Najpogostejše poškodbe
- Zlomi ključnice so, kot pravi, klasika kolesarskega sveta. Ključnica je dokaj izpostavljena kost, ki pri padcu na bok ali iztegnjeno roko hitro poči, tudi na Touru vsako leto kakšen kolesar zaradi nje predčasno odstopi
- Poškodbe ramenskega obroča, predvsem izpah ramenskega sklepa in poškodbe akromioklavikularnega sklepa, so pogoste pri padcih na iztegnjeno roko ali neposredno na ramo.
- Odrgnine in globoke rane, znane kot "road rash", zvenijo banalno, a so lahko zelo boleče, počasi celijo in pri globljih primerih puščajo trajne brazgotine.
- Poškodbe zapestja in dlani, vključno z zlomom koželjnice, so pogoste, ker gre roka ob padcu vedno instinktivno naprej.
- Poškodbe kolen so manj pogoste pri akutnih padcih, a pogoste kot kronična, obremenitvena težava pri rekreativcih z nepravilno nastavljeno višino sedeža ali položajem stopalk.
- Pretres možganov in poškodbe glave so najresnejša skupina poškodb. Čelada znižuje tveganje za hude poškodbe glave, a ga ne odpravi povsem.
Kaj se lahko naučimo od profesionalcev
Ekipe na Touru imajo medicinske ekipe za vse, od akutne oskrbe ran do rehabilitacije po zlomih, a imajo tudi preventivne navade, ki jih lahko povzame vsak rekreativni kolesar:
Pravilna nastavitev kolesa je temelj. Previsoko ali prenizko nastavljen sedež in narobe nastavljen krmilni drog lahko dolgoročno obremenijo kolena, hrbtenico in zapestja – priporočljiv je obisk specializirane trgovine za osnovno nastavitev ("bike fitting"), zlasti če kolesarite redno.
Postopno povečevanje obremenitve. Po zimskem premoru se telo ne sme čez noč vrniti na lansko raven – mišice, kite in ligamenti potrebujejo čas za prilagoditev, sicer hitro pride do vnetij kit, predvsem v predelu kolena in Ahilove tetive.
Zaščitna oprema ni okrasek. Čelada je obvezna in mora biti nameščena vodoravno, tesno, a ne boleče zategnjena. Kolesarske rokavice ščitijo dlani pri padcu, oblačila z blazinicami pa zmanjšajo poškodbe kože.
Kaj storiti ob padcu
Pri manjših odrgninah je za preprečitev okužbe ključno temeljito čiščenje rane, pesek in delce asfalta je treba odstraniti, sicer se rana slabše celi. Pri sumu na zlom (huda bolečina, oteklina, nezmožnost gibanja sklepa) je bolje poiskati zdravniško pomoč, tudi če se poškodba na prvi pogled zdi blaga, saj se marsikateri zlom ključnice sprva zamenja za hujšo modrico.
Pri vsakem udarcu v glavo velja previdnost: omotica, slabost, zmedenost ali izguba zavesti, čeprav le za trenutek, zahtevajo takojšen pregled.
Navdih z mero
Tour de France je odlična priložnost, da se tudi sami povzpnemo na kolo in izkoristimo poletne dni. A Stropnik svari, naj navdušenje spremlja zdrava mera previdnosti. Pravilno nastavljeno kolo, ustrezna oprema in postopno vračanje v formo so najboljša zaščita pred tem, da bi po vzoru najljubšega kolesarja pristali ne na stopničkah, ampak v ortopedski ambulanti.
Kolesarjenje ostaja eden najbolj zdravih športov za srce, pljuča in sklepe, vse dokler ne pozabimo, da je tudi cesta lahko nepredvidljiv nasprotnik.

