L. M.

Vsako jutro malce čez šesto uro Kristina Hrastar s težkim srcem zbudi šestletnega sina Martina in ga še vsega zaspanega po zajtrku odpelje z avtom iz Novega mesta v več kot 50 kilometrov oddaljeno Osnovno šolo Globoko v brežiški občini. Tam obiskuje 1. razred inkluzivnega oddelka, program enakovrednega izobrazbenega standarda redne osnovne šole, a prilagojenega tudi otrokom z avtističnimi motnjami. Mali Martin je namreč otrok s posebnimi potrebami, avtizem so mu odkrili pri treh letih in pol.

##IMAGE-3668432##

Kje bližje, na Dolenjskem, v Beli krajini ali na kočevskem koncu, take možnosti žal ni, čeprav je otrok z avtizmom veliko. Martinovi starši so se tako odločili za dobro otroka, čeprav gre za nemalo odrekanja, truda, napora in ne nazadnje tudi stroškov.

»Res je naporno, za nas in za Martina, ki ima poleg mnogih težav tudi motnje spanja. Zvečer težko zaspi, potem pa ga zjutraj, ko bi najbolj spal, budimo in je čez dan zelo utrujen. Ne vem, kako bo to vplivalo nanj. A v OŠ Globoko se dobro počuti in vem, da je tam v pravih rokah, da zanj skrbijo strokovnjaki. Če bi hodil v redno šolo, bi me skrbelo še mnogo bolj,« pripoveduje mamica Kristina Hrastar, ki v nasprotju z mnogimi starši, ki imajo otroka z avtistično motnjo, o vsem tem odkrito in tudi javno govori, saj želi, da se na tem področju kaj premakne na boljše.

Celoten članek lahko preberete v elektronski obliki Dolenjskega lista.