Arhiv Štajerskega Tednika

Tako je lani na višku pandemije zapisala Eleni Theodoropoulos, ugledna novinarka mednarodnega spletnega literarnega kluba CrimeReads, pod njene besede pa bi se najbrž z lahkoto podpisal tudi marsikdo od nas. Nekatere je bilo seveda že pred izbruhom novega koronavirusa strah umazanije in okužb z bakterijami, pandemija pa je to stanje le še poslabšala. Močno je narasla potrošnja detergentov, mil, dezinfekcijskih sredstev, na straniščih gostinskih lokalov, bencinskih servisov in nakupovalnih središč vidimo vse več ljudi, ki se kljuk na vratih ne dotikajo z golimi rokami, ampak s papirnatimi brisačami ali celo osvežilnimi robčki, pred uporabo pa si razkužijo ročaje nakupovalnih vozičkov in košaric.

Bolezen patoloških dvomljivcev

Takšne razmere so naravnost idealne za razvoj obsesivno kompulzivne motnje (OKM), ki ji strokovnjaki pravijo tudi »bolezen dvoma«, posameznikom z OKM pa »patološki dvomljivci«, ker ne morejo razlikovati med tem, kar je mogoče, kaj je verjetno in kaj je malo verjetno, da se zgodi. Kot pravi Nuša Gašparac, psihologinja Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, je OKM bolezen, motnja, za katero so značilne obsesije, torej depresivne misli, in kompulzije, ponavljajoči obredi kot odgovor na te misli. »Oseba z OKM se ustraši lastnih neprijetnih misli, ki se pojavljajo kot slike, impulzi ali besede, in ji povzročajo hudo tesnobo, čeprav se zaveda, da so obsesije le njene. Skuša jih ignorirati, a bolj kot se trudi, da bi jih odpodila, več jih je. Več kot jih je, bolj se krepi prepričanje, da je z njo nekaj narobe, posledično se povečuje tesnoba in tako se pravzaprav vrti v začaranem krogu.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku