Arhiv NTRC

Odkrito govori o tem, kaj je doživljal v komi, kam so ga ta doživljanja popeljala in kako so mu spremenila življenje. Za medicino je fenomen ne le zaradi preživetja po hudem zapletu zaradi bolezni, ampak tudi zato, ker je v umetni komi doživljal neverjetne stvari, ki so mu spremenile življenje.

Kaj se je zgodilo, da ste ugotovili, da imate tako zelo redko in hudo bolezen?

Počutil sem se zelo slabo, težko sem dihal, a sem mislil, da je samo prehlad. Bilo je decembra, torej v zimskem času, zato sem menil, da sem se samo malo nahladil. Toda bilo je vedno huje. Spomnim se, da so minevali dnevi. Bilo je že v začetku januarja in odšel sem k osebni zdravnici, da bi mi predpisala zdravila. Dobil sem antibiotik in navodilo, naj pridem nazaj, če ne bo bolje. Tisti dan zvečer sem legel in dobil hudo dihalno stisko. Že preprost premik telesa me je popolnoma utrudil. Mama, ki je bila medicinska sestra in je učila tudi v zdravstveni šoli, je zaznala, da gre za nujno stanje, in poklicala rešilca. Takrat se je zgodba šele začela. Ključne so bile minute.

So vas odpeljali v ljubljanski klinični center ali v celjsko bolnišnico?

V Splošno bolnišnico Celje, kjer sem imel srečo, da me je obravnaval izjemen zdravnik, specialist infektologije, ki je zelo dober diagnostik, saj je – ne glede na to, da je šlo za zelo redko bolezen – takoj prepoznal to obolenje in postavil pravilno diagnozo. Če se infektolog ne bi takoj odzval na pravilen način, je vprašanje, kaj bi se zgodilo z menoj. Zdravnik je namreč takoj poklical v ljubljanski klinični center in tamkajšnje specialiste prepričal, da so me takoj sprejeli.

Bili ste priključeni na ECMO, napravo, s pomočjo katere zunajtelesne črpalke črpajo kri iz telesa in jo nasičeno s kisikom vračajo v telo. Takšno zdravljenje je namenjeno bolnikom z najtežjo obliko odpovedovanja srca ali pljuč.

Da. Do takrat, ko se je meni to zgodilo, je bila ta naprava v Sloveniji samo štiri mesece. Zato so bili ljubljanski zdravniki, ko so me priključili nanjo, ves čas na zvezi s kolegi iz tujine, ki so jih izobraževali. Bil sem nekakšen študijski primer … Zdravnik v Celju je bil zame pomemben, ker me je s pravo diagnozo poslal pravim ljudem. V Ljubljani so me najprej intubirali in priključili na ventilator, nato na ECMO, ki je mojim pljučem zagotavljal dovolj kisika.

Pred tem nikoli niste imeli podobnih zdravstvenih težav?

Ne. Bil sem nekajkrat prehlajen, a je šlo za navadne prehlade. Tudi kot otrok sem bil zdrav, ne spomnim se, da bi kdaj imel težje bolezni. V času zdravljenja goodpasturovega sindroma sem bil star 22 let.

Kako dolgo ste bili v umetni komi?

Približno mesec. Bolj kot koma mi je težave povzročal odtegnitveni sindrom, ko so me zbudili. V času kome je bilo, kot da sem živel v svojem svetu, v sanjah. V času zdravljenja so mi namreč dajali močna zdravila in ko so me prebudili iz kome, je to vplivalo name. Imel sem pravo odtegnitveno krizo, a se je stanje kasneje izboljšalo. Nato je sledila rehabilitacija v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča. Čeprav moram povedati, da so me na oddelku kliničnega centra dobro rehabilitirali po komi. Veliko so mi pomagali tamkajšnji fizioterapevti, ki so me motivirali, da sem shodil že tam. Morate vedeti, da so mi vse mišice dobesedno odpovedale, nisem mogel prijeti ne kozarca ne odpreti plastenke, da bi lahko pil vodo.

Danes ste dobro?

Da. Zdravljenje sicer še traja, in sicer spremljajo moje stanje. Nekatera zdravila še vedno uživam zaradi preventive in podpore, ampak vedno manj. Enkrat letno imam zdravniški pregled, da vidijo, kakšno je stanje, da bodo, če bi se kaj ponovilo, spet pravočasno ukrepali.

Bolezen torej miruje?

Zdravniki so mi dejali, da je bolezen ozdravljena. Vendar morajo stanje ves čas spremljati, predvsem posamezne organe. Po zdravljenju sem imel sicer pljučnico, ampak ni bilo zapletov. Spremenil sem prehrano, kar pomaga. Tudi v času epidemije sem prebolel covid brez zapletov. Bolj kot fizična rehabilitacija je bila zame pomembna po vseh dogodkih mentalno-psihična rehabilitacija ...

… po komi? Rekli ste, da ste v njej živeli, kot da bi bili v sanjah. O tem, kaj ljudje doživljajo v času kome, v javnosti ni veliko govora. Vi ste do doživljali na poseben način, saj se marsičesa spominjate.

Bilo je tako, kot da sem stopil v drug svet, v sanje, ki so predstavljale mojo resničnost. V času kome sem doživljal marsikaj, dobival informacije, ki jih prej nisem imel. Videl sem prednike, za katere se je po prebujanju iz kome izkazalo, da so res moji predniki. Komo sem doživljal, kot da se moja duša želi naučiti še zadnjih stvari, preden odide … Odpustil sem mnogo zadev, dogajale so se mi stvari, ki so povzročile, da sem postal umirjen. Posege, zunanje dogajanje sem zaznaval drugače, kot nekakšne turbolence ali nekaj lepega. Nekako sem bil povezan z resničnostjo, ampak sem jo doživljal na svoj način.

Nekateri, ki so bili v komi, pravijo, da so v njej doživljali dejanske boje za življenje.

Res je. Tudi jaz. Velikokrat. To se je dogajalo v epizodah. Skoznje sem se marsičesa naučil. Spominjam se, da sem v enem primeru moral voziti helikopter. Prišel je trenutek, ko nisem mogel čakati, moral sem ga – kot v sanjah – upravljati, sicer bi umrl. Kasneje, po komi, sem se pogovarjal s piloti helikopterjev. Ko sem jim to razlagal in povedal, kako sem ravnal v situaciji, ki sem jo doživel v komi, so mi potrdili, da sem dejansko storil tako, kot to počnejo oni med vožnjo helikopterja. Toda helikopterja v resničnosti nisem nikoli vozil.

Ste med komo doživeli tudi pojav, da ste videli, kaj se dogaja okoli vas?

Da. Kot bi izstopil iz telesa, gledal sem svoje telo in zdravnike in se spraševal, kaj počnejo. Ko sem se prebudil, sem v to resničnost prišel z ogromno informacijami. Če karikiram, bilo je videti, kot da bi ves čas med komo potoval z vesoljsko ladjo in nato prišel nazaj. Ves čas sem se spraševal, zakaj sem dobil še eno priložnost. Koma je spremenila marsikaj, nisem mogel študirati, tudi nekaterih prijateljev ni bilo več. Očitno niso bili na pravem mestu v mojem življenju.

Po komi in zdravljenju se vam je duhovno življenje zelo spremenilo?

Da. Začel sem raziskovati tako imenovano filozofijo IFA oriše energije narave. Gre za nigerijski šamanizem. In to je bila moja duhovna rehabilitacija, ki mi je pomagala pri iskanju odgovorov na ogromno vprašanj. Študija sem se lotil profesionalno, bil sem tudi v Nigeriji in Braziliji, kjer sem prejel iniciacijo. Skozi vse izobraževanje, izkušnje sem izvedel, zakaj »prideš nazaj in zakaj se ti neka stvar zgodi«.

Ste pri tem ugotovili, zakaj vam je bila dana nova priložnost, kaj je vaše poslanstvo?

Da. Vsak ima poslanstvo, ki ga mora opraviti v tem življenju, vsak je pomemben za ta svet, vsak da nekaj naprej. Moje poslanstvo je, da sem v pomoč ljudem, tudi s svojim zgledom, z mirnostjo, prisotnostjo. Ljudem moram pomagati tako, da govorim o stvareh, da jih znam motivirati. In res opažam, da ljudje potrebujejo nekoga, da jih motivira. Včasih je dovolj ena beseda, ki ne le da spremeni neko situacijo v življenju nekoga, ampak zadeve res spremeni na bolje. In tako sem začel živeti. Pri tem so mi pomagali izkušnje, festivali, rituali, iniciacije v IFA-filozofiji. Gre za močne in globoke situacije, v katerih ugotoviš, kaj se dogaja in zakaj. V enem primeru sem v tujini srečal človeka, ki mi je povedal mojo zgodbo, a me nikoli prej ni srečal, nikoli prej me ni spoznal. Ko doživiš nekaj takšnega, je takšna izkušnja resnično fascinantna.

Ste kdaj prej, pred zdravljenjem in komo, verjeli v te stvari?

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Vedno so me zanimale podobne stvari, vendar vanje nisem verjel. Hodil sem kdaj na meditacije, ampak sem na vse to gledal drugače. Zdaj sem to doživel na drug, svojevrstno oseben način. Zdaj me marsikaj zanima, tudi reiki in majanski čas.

Ali v tem trenutku na svojo bolezen gledate drugače? Razmišljate kdaj, kaj vam je izkušnja te redke bolezni dala?

Največje spoznanje, ki ti ga da bolezen, je, da moraš, karkoli se ti v življenju zgodi, preprosto sprejeti. Zakaj? Zato, da lahko živiš naprej, da lahko počneš stvari, da najdeš svoj pravi jaz. Pomembno se mi zdi, da človek ne sme nikoli v življenju obupati, ne glede na to, kaj se mu zgodi. Vse ima svoj pomen in svoj namen ter vedno prinese dobre stvari, četudi človek teh dobrih stvari ne zazna takoj. Premalo se zavedamo, da je prihodnost vedno dobra.

Ste se kdaj pogovorili z zdravniki, kaj se vam je dogajalo med komo in po njej?

Ne, nisem imel te priložnosti. Ko se pogovarjam z njimi, so teme bolj medicinske. O tem psihološkem stanju, ki sem ga doživljal, se res nismo imeli priložnosti pogovarjati. Morda pa bi se morali. Prepričan sem, da bi jih zanimalo, kaj se s človekom dogaja v tem stanju in kaj doživlja. Meni je koma odprla pot, kako priti do vzrokov. Pogosto zdravimo samo simptome, kar je zdravljenje na kratek rok, kar ni dovolj. Ko zdravimo vzroke, lahko vsak na dolgi rok uredi marsikaj v življenju.

Ste ugotovili vzrok za svojo bolezen?

Da. Vzrok moje bolezni je bil, da sem zelo »neživel svoje življenje«. Preden sem zbolel, sem se vedno raje prilagajal ali jezo potlačil v sebi. Takrat nisem bil človek, ki bi povedal svoje stališče. Raje sem bil tiho in se umaknil ter stvari potlačil v sebi ...

… ste zdaj drugačni?

Da. Človek mora dati tisto, kar ga teži, iz sebe. Mora dati karte na mizo, dati vedeti, kdo je, hkrati pa druge postaviti na njihovo mesto. To upoštevam. Človeka ne sme biti strah tega, strah je odveč. Tako je veliko lažje urediti zadeve in reševati probleme. Pomembna stvar je, da mora človek ohraniti svojo individualnost, mora biti »svoj človek«. Ta svet potrebuje individuume, da lahko deluje kot celota. Če bi bili vsi enaki, bi stvari propadle.

Glede na bolezen in znanje, ki ste ga prejeli med zdravljenjem in po njem, kaj sporočate ljudem?

Naj poslušajo svoje telo in sebe nasploh. Če se jim kaj zgodi, naj ukrepajo hitro, kajti če človek na kateremkoli področju življenja ukrepa prepozno, se domine podrejo, ponovno sestavljati pa jih je težko. A hkrati se ljudje ne smejo bati razkroja, ker včasih moraš stvari podreti, da jih sploh lahko sestaviš nazaj. Red nastane iz kaosa. To je enako kot pri gradnji hiše. Najprej je kaos, da lahko na gradbišču postavijo temelje in dom.

Marsikdo pravi, da je to lahko povedati, težje pa je v skladu s tem živeti ...

Ker se ljudje bojijo, kaj se bo zgodilo. Navajeni so nekega reda in cone udobja. Človek v svojem bistvu ni narejen sistemsko, ljudje smo precej prilagodljiva bitja. Res pa je, da potrebujemo neke standarde, ker smo bili dani v sistem, da bi delovali.

Glede na povedano verjamete v reinkarnacijo.

Da. Tudi v IFA-filozofiji je tako, da se duša vrne oziroma se vrne v drugi obliki. V tej filozofiji velja, da obstaja vzporeden svet, ki je vedno z nami, in resničen svet, ki je tukaj. Kar se dogaja tu, se dogaja tudi v vzporednem svetu. In človek lahko prosi, da sta ta dva svetova usklajena, da se stvari zložijo in uredijo dobro, ne pa, da se nekdo trudi in trudi, vendar mu neka stvar ne uspe. Zavedati se moramo tudi genetike. Vsi imamo prednike, podedujemo značaj, fizično podobo, mentalno podobo, duhovno. Pozabljamo, da obstaja tudi genetika prostora. Ljudje so bili v preteklosti na različnih področjih zatrti in ta zatrtost se danes še vedno kaže v nekaterih segmentih družbe. To je kot kvantna fizika. Vsak delček nekaj rodi, lahko pa tudi nekaj uniči. Dobro je biti tu in zdaj, v sedanjosti, a ne smemo pozabiti na preteklost in prednike, ki so vplivali na to, kar smo danes.