Arhiv Štajerskega Tednika

Skupina raziskovalcev pod vodstvom prof. dr. Petre Došenović Bonča z Ekonomske fakultete v Ljubljani je za obdobje med avgustom 2019 in 2022 po sedmih skupinah bolezni zbrala podatke iz baze ZZZS, jih razvrstila in jih analizirala. Dobili smo prve celovite in poglobljene podatke o tem, koliko sredstev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja z doplačili gre v povprečju na leto za zdravljenje sladkorne bolezni.

Sladkorna bolezen je zelo pogosta, saj jo ima po zadnjih podatkih mednarodne zveze za diabetes (IDF) že 10 odstotkov svetovnega prebivalstva med 20. in 79. letom. Prav zato kot taka, predvsem pa njeni zapleti, predstavlja veliko ekonomsko breme za posameznike, zdravstvene sisteme in družbe.

Povprečna letna stopnja rasti neposrednih izdatkov za sladkorno bolezen in njene zaplete je v opazovanem obdobju znašala 12,5 odstotka. »Če gledamo demografske spremembe in upoštevamo projekcije, te kažejo, da bo 7,5 odstotka prirasta stroškov v Sloveniji prispevala sladkorna bolezen, če ne spremenimo načina obravnave in njenega preprečevanja,« je jasna Došenović Bonča.

Zapleti neusmiljeno povečujejo izdatke

Povprečni letni izdatek na osebo s sladkorno boleznijo, ki nima zapletov, znaša 520 evrov, za osebo, ki ima zaplet, nekajkrat več. V opazovanem obdobju je bilo denimo izračunano, da za zaplet sladkorne bolezni na ledvicah porabimo letno 4.385 evrov povprečno na bolnika. Zapletov pa je še več. Dr. Karmen Janša je pojasnila, da so raziskovalci skupni neposredni izdatek izračunali tako, da so poleg neposrednih izdatkov za obravnavo same sladkorne bolezni prišteli še izdatke za obravnavo po skupinah znanih zapletov sladkorne bolezni: zapleti na srcu, ledvicah, očeh, nogah, živcih ter tudi akutne zaplete sladkorne bolezni (kjer so pogoste hospitalizacije zaradi posebnih akutnih stanj, kot je hipoglikemija). V razrezu po izdatkih je tako jasno vidno, da je več kot polovico neposrednih izdatkov za sladkorno bolezen povezanih z zapleti. Na drage zaplete kaže tudi podatek o izdatkih za hospitalizacije, ki znaša kar 33 % vseh neposrednih stroškov za sladkorno bolezen. »Sladkorna bolezen ni le povišana glukoza v krvi, to je kronična metabolična bolezen, ki ima številne kasne zaplete, ne le akutne.« pojasnjuje dr. Janša.

Malo manj kot četrtino neposrednih izdatkov (24 %) gre za zdravila za sladkorno bolezen, kjer je Slovenija v dostopnosti med državami EU ena najboljših. Dostopne so vse najnaprednejše terapije. »Pred desetimi leti je bil ta delež za skoraj polovico nižji in upam, da ne bo tako zelo naraščal še naprej,« je pokomentiral izdatke za zdravila Jurij Furst, vodja oddelka za zdravila na ZZZS. Izpostavil je problem, da osebe s sladkorno boleznijo jemljejo tri ali štiri zdravila na dan. »Bolje bi bilo predpisati manj zdravil, a ukinjanje zdravil je umetnost, veliko lažje jih je dodajati.« Zato je Došenović Bonča tudi poudarila, da so v opazovanem obdobju stroški za obravnavo rasli, in sicer za približno 12 odstotkov letno, kar je povezano z naraščanjem števila pacientov, kar seveda vpliva na večjo porabo zdravil. »Podatki so pomembni, a vsi se zavedamo pomena zdravega življenjskega sloga, torej smo izobraženi, dosegati spremembe v načinu življenja pa je nekaj povsem drugega kot edukacija,« še pristavlja profesorica z Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Več pozornosti na človeške vire in bolnika

Kot je dejala diabetologinja in predstojnica Oddelka za endokrinologijo in sladkorno bolezen v UKC Maribor Urška Kšela, moderna zdravila in druga orodja za obvladovanje bolezni, do katerih imamo odličen dostop, niso dovolj, potrebujemo strategijo, kako uskladiti time, ki delajo z osebami s sladkorno boleznijo in zagotoviti bolj enakomerno dostopnost po Sloveniji. »Za celostno obravnavo oseb s sladkorno boleznijo je odgovoren razširjen zdravstveni tim, ki je na različnih ravneh zdravstvenega sistema definiran in organiziran različno. V tem pogledu pa Slovenija na žalost sodi na dno lestvice razvitih držav,« meni dr. Kšela. »Zaradi pomanjkanja zdravnikov in zdravstvenih delavcev na vseh ravneh zdravstvenega sistema, tako na primarni, sekundarni in terciarni ravni, so osebe s sladkorno boleznijo zato obravnavane manj kakovostno. Zdravstveni timi so regijsko izrazito neenakomerno razporejeni in na nacionalnem nivoju nimamo strategije, da bi te težave naslovili in jih začeli konstruktivno reševati.«

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Da bi bili bolniki bolj opolnomočeni, se trudi Zveza društev diabetikov Slovenije, katere podpredsednik je Samo Fakin. »Ključni problem je motivacija osebe s sladkorno boleznijo. Diabetiki tip 1 so zelo motivirani, da se naučijo pravilnega prehranjevanja, ker kazen pride takoj. Diabetike tipa 2, zlasti starejše od 75 let, je težje spraviti k vsakodnevni fizični aktivnosti in da se začnejo zdravo prehranjevati,« je o problematiki še dodal Fakin.

Ključni izziv-motivacija bolnika

Samo v treh opazovanih letih je povprečna letna stopnja rasti izdatkov za sladkorno bolezen dosegla 12,5 %. Po uradnih podatkih samo 15 % oseb s sladkorno boleznijo svojo bolezen uspe obvladovati z nefarmakološkimi ukrepi in zdravim življenjskim slogom. Starajoče se prebivalstvo, številni dejavniki tveganja ter sedeča družba z nezdravimi prehranjevalnimi navadami bodo glavni pogon za rast izdatkov v prihodnjih letih. Rezultati so za slovenski prostor zelo pomembni, ker na podlagí številk in dokazov lahko mnogo trdneje ocenjujemo stanje in načrtujemo za naprej, meni tudi Mojca Gobec z Ministrstva za zdravje.

Raziskovalci so odločevalcem v zaključku predlagali nekaj usmeritev, s katerimi bi lahko zmanjšali breme sladkorne bolezni. Na številne dejavnike tveganja, ki pomembno prispevajo k razvoju sladkorne bolezni lahko vplivamo, zato je po njihovem treba okrepiti primarno preventivo in programe za spodbujanje zdravega načina življenja. »Na Zvezi društev diabetikov Slovenije se veselimo takšnih raziskav, kajti to potrjuje naše prepričanje, da preventiva zelo pomembna v samem zdravljenju sladkorne bolezni, pa tudi drugih nenalezljivih kroničnih bolezni. Tu je pomembno tudi opolnomočenje bolnika, ki mora sodelovati pri samem zdravljenju sladkorne bolezni in se ne zanašati na samo zdravstveno osebje,« meni Robert Gratton, predsednik Zveze društev diabetikov Slovenije: Za zaključek je Došenovič Bonča še dodala, da lahko »bolnik s svojim ravnanjem in samoobvladovanjem razbremeni zdravstveni sistem.