Arhiv NTRC

»Življenje je v vsem, kar nas obdaja, ne nazadnje smo vsi iz iste snovi. Seveda nisem za to, da ušem pustimo, da uničijo drevo in da nato nimamo sadja. Prav tako nisem za pobijanje škodljivcev vsevprek.« Tako pravi sogovornica, ki jo spomini na otroška leta vežejo predvsem na okolico celjskega Otoka. Z mamo sta nato nekaj časa živeli na Švedskem in se kasneje preselili v Ljubljano. Ko si je ustvarila svojo družino, se je predavateljica, avtorica bloga Permakultura za telebane in podjetnica preselila na Zaplano.

Nad delom na zemlji torej niste bili navdušeni že od malih nog?

Sploh ne. Mama me je vrtnarjenja pred več kot 25 leti učila na nek splošno znan način. Svetovala mi je, naj na eno gredo sadim eno vrsto zelenjave, naj jo zalivam in odstranjujem plevel. Še eno njenih pravil je bilo, naj morebitne škodljivce uničim tako, da jih posipam s kakšnim strupom. Vrt je bil na zahodni strani hiše. Ko sem prišla domov, ga sploh nisem videla. Takrat sem največ časa posvečala otrokoma, študiju in službi. Na gredice sem pozabljala, rastline niso rasle, uspeval je plevel. Mama mi je semena posejala po svojem okusu, v zemljo ni dala tega, kar je imela rada moja družina. Zaradi vsega naštetega sem se odločila, da ne bom več vrtnarila. Ker neizmerno rada ustvarjam, raziskujem in se učim, sem se nad vrtnarjenjem ponovno navdušila, ko sem naletela na permakulturne ideje.

V času zaprtja države so tisti, ki so le imeli majhen kos zemlje ali vsaj balkon, sadili zelenjavo, rože. Veliko ljudi je v obdobju karantene množično urejalo svoje vrtove. Ste tudi vi opazili ta premik dela družbe v zeleno smer?

Vrtnarjenje ne pomeni le tega, da si človek pridela hrano. Ne prinaša le zadovoljstva, ko opazuje rastoče rastline in ko je ponosen na svoj pridelek. Vrtnarjenje je zelo dobra psihoterapija. Nekateri izpostavljajo celo njeno posebno vejo, in sicer hortikulturno terapijo, ki jo v nekaterih državah že uporabljajo pri zdravljenju duševnih motenj. Pri nas je takšna uporaba še v povojih.

Tisti, ki so se že pred zaprtjem države ukvarjali z vrtnarjenjem, so se lahko v obdobju karantene še bolj povezali z naravo. Pri tem ni vseeno, kako ljudje vrtnarimo. V zemlji je namreč posebna bakterija. Ko pridemo z njo v stik, jo vdihnemo ali zaužijemo, se nam poviša raven serotonina, hormona sreče. Najverjetneje je ta mehanizem v razvoju človeštva prispeval, da so se ljudje bolje počutili tudi v primitivnejših obdobjih zgodovine, v času lovstva, nabiralništva in začetka kmetijstva. Morda so se zaradi tega ljudje z večjim veseljem ukvarjali s predelavo hrane.

Preberite še ...

Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Konvencionalno vrtnarjenje ne vpliva dobro na človeka. Če je zemlja mrtva, če jo uničujemo s pesticidi, fungicidi in kemikalijami, je v njej porušeno ravnovesje in vprašanje je, ali človek še pride v stik z omenjeno koristno bakterijo. Kdor želi biti srečen vrtnar, naj zelenjavo prideluje na ekološki način.

Če je vrtnarjenje lahko dobrodošla terapija za dušo, zakaj ga v svoje življenje ne vključujemo bolj množično?

O pozitivnih učinkih vrtnarjenja v družbi veliko govorimo. A razlika je, če le poslušamo izkušnje drugih ali če se dejavnosti lotimo sami. Prste moramo zakopati v zemljo. Pri tem se moramo zavedati, kakšen pomen imajo opravila, ki jih opravljamo s svojimi rokami. Sodoben način življenja nam narekuje, da vedno več časa preživimo za računalnikom in za tipkovnico, a pri takšnem načinu dela se naši možgani ne razvijajo. Prav zato, ker so za razvoj možganov pomembne ročne spretnosti, ni dovolj, da bi se otroci pisanja učili na primer le s pomočjo sodobne tehnologije. Pomembno je, da pišejo z roko in da krepijo še druge ročne spretnosti. Najboljši način za uvajanje sprememb, tudi navduševanja za vrtnarjenje, sta dober zgled in podpora. Medtem ko prepovedi, grožnje in ukazi nimajo smisla.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku