»Ali človeku pomagaš od srca ali ne. Ljudje to začutijo.«
Zdenka Golub, upokojena učiteljica, pripovednica, zapisovalka zgodb, žena, mama, babica zna prepoznati dobro v ljudeh, sliši stisko in nemoč ljudi ter skuša spremeniti svet. Zaveda se, da slednjega ne more doseči. »Morda pa mi uspe spremeniti tok življenja komu na bolje.« In to ji je že uspelo. Pomagala je ženskam, da so se osvobodile spon nasilja in da so stopile na samostojno pot, nudila pomoč otrokom in starejšim. Je dobrotnica v največjem pomenu besede, saj se brez zahtevanega plačila razdaja za druge.

»Socialni čut je prirojen, ne moreš ga privzgojiti,« meni Golubova, ki je zrasla na obrobju Haloz v Tržcu pri Vidmu. Družina, ki je zanjo osnovna celica, gradnik družbe, ji je dala popotnico življenjskih vrednot, s katerimi skuša pomagati skupnosti, družbi. »Ta čut zato moraš imeti v sebi. Ali ga imaš ali ga nimaš. Otroci gledajo v srce, ne moreš jih prinesti okoli, enako je pri pomoči drugim. Ali človeku od srca pomagaš ali ne. Ljudje to začutijo.« Že 25 let je dejavna v Karitasu Sveta Trojica v Podlehniku, pa tudi v cerkveni in lokalni skupnosti. »Pisala sem in še vedno pišem prošnje za službe, predvsem ženskam, da se lahko izkopljejo iz hudega, prošnje za socialne in druge pomoči. Telefon in internet v Halozah namreč nista samoumevna, marsikdo nima prevoza, številni ne znajo ali ne zmorejo napisati prošnje za pomoč ali iti do delodajalca, tudi zato ker nimajo potrebne samozavesti, ker so bili morda v preteklosti zapostavljeni. Tako se je neka ženska, ki je bila doma tepena, žal se to še vedno dogaja, na prigovarjanje in z malo pomoči pri pisanju prošnje za zaposlitev zaposlila. Zdaj je ženska prerojena, zdaj živi in pomaga drugim. Spoznala pa sem tudi, da ljudje marsikdaj bolj kot hrano potrebujejo človeka, pogovor.« V okviru Karitas in Rdečega križa pomaga tudi otrokom in starejšim, da okusijo počitnice v okviru organiziranih letovanj, marsikateremu osnovnošolcu pa je omogočila udeležbo šole v naravi tako, da je poiskala donatorje za plačilo stroškov. »Vsaka zgodba se me dotakne, ampak imam srečo, da vedno znova spoznam neverjetno dobre ljudi. Obenem pa še bolj cenim življenje, osebe, ki jih imam ob sebi.« Prostovoljstvo od človeka terja obilo časa, človeka samega, plačila zanj seveda ni, razen v obliki hvaležnosti in zahvale. »Iskrena hvaležnost človeka je največ, kar lahko prejmeš in je poplačilo za ves trud ter motivacija za nadaljnje delo.«
Ocene so le odskočna deska, otroci potrebujejo znanje za življenje
Preberite več v Štajerskem Tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se