Arhiv NTRC

Začetki organiziranega čebelarjenja v Rogatcu segajo v čas preloma tisočletja, v leto 1900. Prvi predsednik društva je bil tudi njegov soustanovitelj Simon Sekirnik, nadučitelj iz Donačke Gore. Ker novoustanovljeno društvo ni imelo denarja, mu je čebelarska organizacija z Dunaja podarila deset panjev, tako imenovanih »dunajčanov«, emajlirano točilo in stiskalnico za vlivanje satnic.

Med kasnejšimi pomembnejšimi člani je bil Anton Stefanciosa, učitelj in ravnatelj tamkajšnje osnovne šole. Mož, po katerem danes nosi ime rogaško kulturno društvo, se je s čebelarjenjem začel ukvarjati pri 27 letih. Uspešno je opravil izpit za čebelarskega preglednika, opazovalca gozdnega medenja in vzrejevalca matic. Daleč naokrog je bil znan kot vesten in marljiv čebelar. Ko so ga člani izvolili za predsednika društva, je ostal temu poslanstvu zvest kar 56 let.

Vsi zapiski o delovanju čebelarske družine v obdobju med obema vojnama so se izgubili. Med starejšimi člani se je ohranil spomin, da so v začetku 20. stoletja čebelarji v okoliških krajih čebelarili v pletenih koših iz vrbovih šib. Nekoliko kasneje so za pletenje tovrstnih košev uporabljali slamo. Premožnejši člani društva so kupili modernejše panje. Sčasoma se je v tej dejavnosti vedno bolj uveljavljal slovenski AŽ-panj, poimenovan po Albertu Žnideršiču, krajini pa so podobo dali številni čebelnjaki, posebnost slovenskega čebelarjenja.

Danes pisana druščina

Organizacija, ki je povezovala ljubitelje čebelarjenja, je imela skozi zgodovino pogosto le maloštevilno članstvo. Ko se je leta 2005 čebelarskim vrstam pridružil Slavko Pavlovič, sedanji tajnik društva, je bilo vanj vključenih le 13 čebelarjev. Tedanji predsednik je razmišljal, ali naj rogaški čebelarji ostanejo na samostojni poti ali naj se priključijo večjemu društvu v Rogaški Slatini. Od takrat do danes se je članstvo bistveno izboljšalo in danes je v društvu 36 članov. »Pisana druščina smo tudi glede na spol. Še nekaj let nazaj so bili med člani le moški, danes je v društvu že osem žensk. Ko imamo občne zbore, se jih radi udeležijo tudi predstavniki ostalih društev, saj vedo, da bo sledila zabava. In da bodo lahko po uradnem delu zaplesali z našimi članicami.«

Pavloviča je za čebelarjenje navdušil rogaški župan Martin Mikolič. Leta 2004 sta se stara prijatelja srečala v trgu in se ob pijači pogovarjala o svojih dejavnostih. Beseda je nanesla na marsikaj, naposled tudi na čebelarstvo. Pri Pavlovičevih doma so namreč imeli opuščen majhen čebelnjak, saj je bil Slavkov oče nekoč čebelar. »Oče me ni uspel okužiti za čebelarjenje, prijatelju Martinu pa je to uspelo v približno uri pogovora,« se spominja sogovornik.

Ko se je uradno včlanil v društvo, kar ni mogel verjeti, da ta organizacija ob stoletnici ni pripravila nobenega večjega praznovanja. Ko je prevzel naloge tajnika, je napovedal proslavo ob 110-letnici. Začel je iskati denar, se povezal z direktorjem Zavoda za kulturo, turizem in razvoj Rogatec in s tamkajšnjim županom. Društvo se je prijavilo na razpis lokalne akcijske skupine pod okriljem Razvojne agencije Sotla in prejelo približno pet tisoč evrov nepovratnega denarja. S tem zneskom je kupilo šest čebelarskih oblek, čebelarski prapor, izdalo bilten, pripravilo razstavo in slovesnost. Nekaj let kasneje so rogaški čebelarji pripravili še slovesnost v počastitev razglasitve 20. maja za svetovni dan čebel. Spomin na prireditev, ki se je je udeležilo več kot 200 obiskovalcev, je še zelo živ.

Čas je že za boljše letine

Kakšni so v tej obmejni občini pogoji za čebelarjenje? Sogovornik se rad pošali, da je tamkajšnja pokrajina kot Logarska dolina, saj so čebelnjaki obdani s hribi, z gozdovi in s cvetličnimi livadami. Industrije ni, prav tako ne intenzivnega kmetijstva ali intenzivnega sadjarstva, kar čebelarjem omogoča pridobivanje kakovostnih izdelkov. To potrjujejo tudi priznanja, ki jih prejmejo na največjem mednarodnem ocenjevanju medu v Semiču.

Če ljubitelji čebel iz občine Rogatec kar ne morejo prehvaliti naravnih danosti, o vremenu tega ne morejo reči. Leta 2016 in 2017 so imeli težave s pozebo, leto kasneje je sledila povprečna letina. Leto 2019 so si zapomnili po obilnem deževju, letošnje leto pa tako po pozebi kot po obilnih padavinah. V zadnjih petih letih so bile torej kar štiri letine takšne, da so čebelarji dobil le približno 20 odstotkov normalnega pridelka, je razložil Pavlovič. Dodal je, da je čebelarstvo ena od kmetijskih panog, ki je najbolj odvisna od vremena. »Akacija na primer cveti 14 dni. Če je takrat slabo vreme, je priložnost zamujena. Enako je s kostanjem. Predsednik našega društva Julijan Rebič, ki se ukvarja z nakladnim čebelarjenjem,se rad pošali, da je bilo že dovolj slabih letin in da je že čas za prav toliko dobrih sezon.

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku