FOTO: Tudi konji znajo šepetati

12. 10. 2009, 00.00

Posodobljeno

13:16

Deli članek

Facebook

X (Twitter)

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Najbrž velika večina pozna odlično knjigo avtorja Nicholasa Evansa z naslovom Šepetati konjem, po kateri je bil posnet tudi film z istim naslovom (The horse whisperer) . Šepetati konjem je vznemirljiva ljubezenska zgodba epskih širin, prekrasnih prizorov in nenavadna zgodba o zdravljenju in odrešitvi...

Po ogledu tega filma sem konje še bolj vzljubil, saj sem spoznal, kako čuteče in ranljive so te plemenite živali. Odpravil sem se v Ponikve izza Mirne gore, kjer so tudi letošnjo jesen na paši konji. Ponikve so nekdanja Kočevarska vas, katero so prebivalci zapustili ob množični preselitvi Kočevarjev pozimi 1941. Ruševine nekdanje vasi in cerkvice nezadržno zarašča gozd, prostrani, nekaj hektarov velik travnik, pa najemnik enkrat letno kosi, kar zraste po košnji, pa popasejo konji. Živali so na prostem, sicer imajo narejeno zavetje, vendar raje prenočijo pod milim nebom. Ker je okoli njih gozd, se zvesto držijo tega travnika in ne odidejo nikamor. Res jim je lepo tukaj. Žrebeta norčavo divjajo po prostrani ravnici, matere kobile pa se ne dajo motiti pri zdaj še kar izdatni paši.

Seveda so me ob mojem kar tihem prihodu že od daleč začutili, z dvignjenimi ušesi so me radovedno opazovali, hitro so doumeli, da sem prišel z dobrim namenom. Sprejeli so me v čredo kot svojega in niso se več dali motiti. Le eno žrebe ni bilo zadovoljno in me je z nežnim ugrizom v roko opozorilo, da ga še nisem slikal...

Kako hitro je minil čas v njihovi družbi. Danes so konji šepetali meni ... kako malo je treba, da človek najde neposreden stik z naravo ... ni treba iti daleč ... kot sem že enkrat rekel ... daleč in blizu od ponorelega sveta. To so vedeli tudi Mavričarji iz vseh strani sveta, ki so si Ponikve leta 1994 izbrali za svoje letno srečanje. Na svoji spletni strani so Mavričarji Ponikve poimenovali Panikue.

Tekst in foto
Vinko Kukman

Galerija