Mirjam Bezek Jakše

Bobri so v zadnjem desetletju uspešno naselili dolenjsko Krko in belokranjsko Kolpo, zdaj pa hitro osvajajo še njune pritoke. Vinko Kukman iz Kanižarice, ki se vsak dan sprehodi ob Dobličici, ta se v bližnjem Črnomlju izliva v Kolpo, pravi, da so bobri v tej rečici prisotni že vrsto let, zadnje leto pa je njihovo prisotnost čutiti predvsem na kanižarskem okljuku.

 Bobra so v Evropi skoraj iztrebili že v 18. stoletju, v zadnjih letih pa se je vrnil tudi v naše vode.

Glede na to, da bober dobro skrije svoje domovanje pred plenilci in da je plaha žival, na prosto pa se odpravi zlasti ponoči, je njegova prisotnost najbolj opazna po porušenih drevesih. In prav teh na kanižarskem okljuku zadnje čase res ne manjka.

MOČNI ZOBJE

Mirjam Bezek Jakše

Bobri so izključno rastlinojedci. Hranijo se z zelišči, vodnimi rastlinami ter poganjki, listi in lubjem dreves in grmov, a tudi s koruzo, če je v bližini brega koruzno polje. Pozimi, ko ni zelenja, je dobrodošlo predvsem lubje. Zato pa morajo bobri podreti drevesa. Seveda si izberejo predvsem mehak les, kot so vrba, trepetlika in topol. Gre za les, ki je gospodarsko manj pomemben. Edino orodje bobrov pri delu pa so sekalci. Kako neverjetno ostri in močni so, se lahko prepriča vsak, ki si ogleda drevesa, ki so jih podrli. Seveda pa morajo biti pri delu zelo vztrajni. Kukman pokaže topol s premerom 60 centimetrov, ki ga opazuje že dva tedna, a bobri bodo imeli še precej dela, da bo drevo obležalo na tleh.

30 kilogramov lahko tehta odrasla žival. Zraste do en meter, rep pa ima dodatnih od 30 do 40 centimetrov. 

VELIKE DRUŽINE

Da se bobrova družina do sitega naje, potrebuje kar precej hrane. Ne gre namreč za majhno žival, saj velja bober, ki doseže okrog 30 kilogramov in v dolžino meri od 70 do 100 centimetrov, rep pa meri dodatnih od 30 do 40 centimetrov, za našega največjega glodavca ter drugega največjega glodavca na svetu. A tudi družina, v kateri vlada hierarhija, ni majhna. Na vrhu hierarhične lestvice je odrasel par, nato so enoletni bobri, na dnu lestvice pa mladiči, ki so prišli na svet v tistem letu. Ko mladiči zapustijo brlog, si navadno uredijo novo domovanje do 20 kilometrov od staršev, le izjemoma pa tudi dlje.

VODNI ARHITEKTI

Mirjam Bezek Jakše

Vsa drevesa, ki so jih bobri doslej podrli na kanižarskem okljuku, so padla na kopno. Res je, da jih podirajo tudi zato, da gradijo jezove in si s tem zagotovijo stalen nivo vode, a na okljuku to očitno ni potrebno, saj je Dobličica tam dokaj globoka. Zanimivo pa je, da so si na več mestih v brežino izkopali nekakšne tobogane. Ker so na kopnem dokaj neokretni – med prsti na zadnjih okončinah imajo celo plavalno kožico – in ker se ob strmi obali težko povzpnejo na kopno, so si v obalo skopali steze, po katerih se tudi popeljejo v vodo, kot bi se spustili po toboganu.