
Kdaj okoli sveta, če ne zdaj?
Bližnji in daljni sosedi Janka Vraniča poznajo po domačem imenu »Rjavc«. Čeprav je že od nekdaj močno navezan na svojo družino in domačijo, je v zadnjih letih začel izpolnjevati otroške želje, ki niso povezane z domom. Nasprotno. Že od nekdaj je želel odkrivati svet. Ker mu je zaradi dela na kmetiji za to pogosto zmanjkalo časa, to počne zdaj. A ne z letalom, avtomobilom ali vlakom. Na večkilometrske poti se najraje odpravi kar s kolesom. Pred dvema letoma je prevozil pot od izvira Donave do njenega izliva v Črno morje. Lani se je od doma v Prekopi odpravil do najsevernejše točke v Evropi. Letos je kolesaril od severa Škotske do juga Anglije in se avgusta po 40 dneh vrnil domov. Skromen 72-letnik, ki mu ne zmanjka besed in zanimivih zgodb, poudarja, da je življenje treba zajemati s polno žlico.

Janko Vranič zaradi dela na kmetiji v mladosti ni imel priložnosti potovati, a želja po odkrivanju sveta je v njem rasla že od otroštva. Ker je hotel videti svet, je po končani osnovni šoli najprej želel delati na ladji. Zaradi narave dela doma se je vpisal v kmetijsko šolo v Šentjurju in ostal na domači kmetiji. »Ko sem šel v kmetijsko šolo, sem v internatu spoznal drugačen način življenja. Našel sem družbo, s katero sem lahko hodil v hribe, začel sem se ukvarjati tudi s tekom. Pozimi sem se udeleževal smučarskih tekaških maratonov v Sloveniji, Avstriji in Italiji. Še zdaj ne vem, kje sem našel toliko časa,« z nasmeškom pove Vranič, ki je, kot pravi, športno kondicijo ves čas nabiral z delom na kmetiji.
Začetek z dnevnimi »turami«
Prvo kolo si je kupil pri približno dvajsetih letih, ko je odslužil vojaški rok. Takrat je dnevno prekolesaril tudi po dvesto kilometrov. Včasih je kolesaril brez končnega cilja, spet drugič je natančno vedel, do kam želi priti. »Mlajša sestra ima na Malem Lošinju počitniško prikolico, zato sem enkrat kolesaril tudi do tja. Ker imamo doma hmelj, sem ga dve noči zapored škropil. Ko sem ob enih zjutraj prišel z njive, sem ženi rekel, da bom šel s kolesom na Mali Lošinj. Rekla mi je, da me bodo do Trojan že povozili, in ko je malo zajokala, me je prvič stisnilo pri srcu. Ampak sem šel na pot, prekolesaril sem 280 kilometrov in že ob petih popoldne sem bil tam.«
Kot pravi Vranič, ima pri kolesarjenju veliko podporo pri obeh hčerkah in njunih družinah. Največja podpornica je že od nekdaj njegova žena. »Čeprav pravi, da sem trmast in bi šel na pot, tudi če se ne bi strinjala, to ni res. Če bi bila resnično proti, ne bi šel,« poudari Vranič. Na kolesarsko ali pohodniško pot se že od nekdaj odpravlja tudi okoli 25. junija, ko praznujemo dan državnosti. »To je zame poseben praznik, ki ga zelo spoštujem. Zelo sem ponosen, da smo se Slovenci osamosvojili,« pove Vranič. Ker je na domačiji z družino ostala ena od njegovih hčerk, si danes, kot pravi, veliko lažje vzame čas za daljše poti, saj ve, da je doma za vse dobro poskrbljeno. Na njihovi kmetiji se namreč v največji meri ukvarjajo s hmeljarstvom, imajo tudi puranjo farmo, nekaj bikov in tri konje.
Foto: Nik Jarh
Več preberite v zadnji izdaji Novega tednika, ki je izšla 7. 11. 2024.
Preberite tudi
Trenutno
6 °C
Oblačno
torek, 11. 3
Deževno
sreda, 12. 3
Deževno
četrtek, 13. 3
Deževno
7-dnevni obeti