»Če si v današnjem svetu drugačen, stopaš po težji poti«

Marjetka Raušl Lesjak

9. 1. 2021, 16.00

Posodobljeno

16:37

Deli članek

Facebook

X (Twitter)

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Velikost pisave

Manjša

Večja

Mladega kmeta iz Gneča v Ljubiji pri Mozirju ste bralci Novega tednika prvič srečali, ko smo ga obiskali na njegovi njivi, polni več sto različnih sort paradižnika. Na naših vrtnarskih straneh je pogosto delil nasvete, spodbujal k menjavi semen in ohranitvi avtohtonih slovenskih sort. Zadnji dve leti je Jernej Mazej pustil pomemben pečat tudi kot tisti, ki je po vremenskih ujmah na različnih koncih naše države prvi ponudil pomoč in jo pomagal zbrati, da so lahko ljudje ponovno posadili sadike, posejali semena ali s pripravki okrepili poškodovane rastline. Kdo je torej mož, ki ne seje zgolj semen, marveč tudi upanje in skuša ljudi na vsakem koraku povezovati?

»Počitnice sem pogosto preživljal pri babici v Velenju. Živela je v ulici, v bližini katere je železnica. Do desetega leta sem bil prepričan, da bom strojevodja. To se mi je zdelo fascinantno. Kar predstavljal sem si, kako bom vozil tovorni vlak z vsaj 30 ali 40 vagoni,« se spominja sogovornik, ki priznava, da se z vlakom še vedno zelo rad pelje, čeprav je to, odkar ima izpit za avto, zelo redko. »Pogrešam nostalgijo vožnje z vlakom, čeprav je v današnjem času, ko je čas denar in je treba hitro priti iz enega v drug kraj, avto vseeno modrejša odločitev.«

Drugačne izkušnje je nabiral pri drugi babici, pri kateri je z družino odraščal in ki ji je pomagal pri delu na vrtu. »Tam sem spoznal, kaj vse lahko pridelam na vrtu. Svoje domače vrtnarske podvige sem začel z rabutanjem zvončkov na sosedinem vrtu. Takrat seveda še nisem vedel, da je zvonček zavarovana rastlina. V domačem vrtičku sem narabutane čebulice skrivaj sadil. Z leti se jih je kar nabralo, seveda sem jih prinašal tudi od drugod in mislim, da jih je bilo na koncu približno dva tisoč. Spomladi je tisti del vrta še po 25 letih res lepo pogledati.«

Zaradi kaktusov v vrtnarsko šolo

Jernej Mazej pravi, da je v zadnjih treh razredih osnovne šole že vedel, da se bo vpisal v vrtnarsko šolo, današnjo Šolo za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje. »Bil sem povsem predan kaktusom. Ko mi je na primer stara mama prinesla prazno posodico, sem takoj ugotovil, da bi vanjo lahko posadil kaktus. Prvi moj kaktus je bila Stetsonia coryne ali argentinski zobotrebec po slovensko. Kupoval sem jih v cvetličarnah in vrtnarijah in ko sem spoznal Društvo prijateljev kaktusov Slovenije, sem pridobil tudi bolj redke vrste. S kaktusi sem se ukvarjal skoraj petnajst let. Doma so me skoraj izselili iz hiše, ker so bile vse okenske police polne teh bodičastih rastlin,« se spominja. Kamorkoli je šel, je prinesel domov kaktus. In ko ga je kdo vprašal, kaj si želi za rojstni dan, mu je povedal, da bi imel lončnico. »Velikokrat sem dobil tudi kakšna semena. Teh daril sem bil vedno bolj vesel kot čokolade. Moje veselje ob vsem zelenem je utrjeval še sosed, nekdanji profesor v vrtnarski šoli. To mi je bila še dodatna spodbuda za odločitev za vpis v vrtnarsko šolo, ki jo je potrdil še obisk na informativnem dnevu.«

Preberite še ...