Martin Metelko

Kakšen status sta si Albert Riera in NK Celje v zadnjem letu naredila na mednarodnem odru? Takšen, da grofe pred nocojšnjim gostovanjem v konferenčni ligi vsi po vrsti označujejo za velikega favorita. Malo je bilo takšnih primerov, ko bi slovenskim predstavnikom v okviru glavnega dela enega od evropskih tekmovanj pripadla takšna vloga.

Neporavnani računi z Irci

Irski Shamrock Rovers je stari znanec Rierove čete. Bilo je avgusta lani, ko so se Celjani po visokem porazu v Bratislavi na domačih tleh podali na zmenek z zgodovino – iskali so potrditev prve evropske jeseni. Če ni šlo v kvalifikacijah za ligo prvakov in se je Slovan vendarle izkazal za pretrd oreh, smo vsi skupaj pričakovali, da si bodo prvo vozovnico za ligaški del evropskega tekmovanja zagotovili proti irskemu predstavniku.

Na razriti travnati površini so v boj krenili odločno, nizali priložnost za priložnostjo in nasploh delovali za dva razreda boljši od nasprotnika. Po zaslugi Luke Menala so si tudi zagotovili prednost pred povratno preizkušnjo, a je v zraku obvisel občutek, da je ta bistveno manjša, kot bi si zaslužili.

Albert Riera po tistem večeru ni skrival jeze in razočaranja nad zgolj minimalno zmago; težko se je bilo znebiti občutka, da bi z le kančkom sreče že po prvi polovici dvodejanke iz enačbe izvzeli vse dvome. Kljub temu smo si takrat le stežka zamišljali scenarij, po katerem Celje napredovanja ne bi potrdilo teden dni kasneje. A se je zgodilo natanko to.

Martin Metelko

Ni slabo, toda ...

Po izpadu iz kvalifikacij za evropsko ligo nad trenerskimi kompetencami strokovnjaka z Balearov prvič pojavil oblak negotovosti. V tistih dneh se je slovenska nogometna javnost začela spraševalit, če je njegova čarobna palica res tako čudežna, kot je izgledalo v času njegovega prvega mandata v mestu ob Savinji.

Kaj je sledilo? Shamrock Rovers je lani ligaški del tekmovanja konferenčne lige sklenil na visokem 10. mestu, v prvem krogu izločilnih bojev pa šele po seriji enajstmetrovk klonil proti norveškemu Moldeju. Ni slabo, a seveda niti blizu tega, kar so uprizorili Celjani, ki so še v četrtfinalu bili enakovreden boj z veliko Fiorentino.

"Takrat smo bili otroci, zdaj smo odrasli. Od takrat do danes smo odigrali več kot 20 evropskih tekem, zato smo, in v to nikar ne dvomite, bistveno zrelejši ter nevarnejši. V ekipo zaupam precej bolj kot lani. To je tako kot odnos s punco. Ko si z njo kratek čas, ne moreš vedeti, kaj bo, ko boš pogledal stran. Po nekem času pa se seveda lahko razvije zaupanje," se je proti lanskemu razočaranju v Dublinu ozrl Majorčan.

Jure Banfi

Sploh me ne pozna

Riera je pričakovano odgovarjal tudi na številna vprašanja, ki so zadevala lanski medijski nastop tekmečevega trenerja, Stephena Bradyja. Ta je Španca namreč označil za arogantneža. "Naredil je napako, sploh me ne pozna, kako me lahko ocenjuje?! Poglejte, meja med samozavestjo in aroganco je zelo tanka, in imam dober razlog, da mi prvega ne primanjkuje. Sicer drži, tekom 90 minut nikomur ne bom ponudil roke, morda ga je katera gesta med tekmo zmotila, a to ni pomembno. Mislim, da česa podobnega nikoli ne bi rekel, če bi z mano popil kavo in bi se normalno pogovorila, a tako ali tako se s tem ne smemo obremenjevati," pravi trener Celja.

Kljub številnim poletnim odhodom se zdi, da ima njihova igra svetlejši lesk, kot kadarkoli prej. Morda to sicer ni bilo razvidno konec minulega tedna, ko prvič po 40 uspešnih primerih niso uspeli poiskati poti do tekmečevih vrat, a najbrž jim odsotnost doseženega gola ne bo vzela zaleta. Skratka, možnost za to, da bodo grofje na stadionu Tallaght dobili svoje maščevanje, deluje velika, zelo velika.