Nova resničnost: "Brez umetne inteligence fakultete sploh ne bi naredila"
Umetna inteligenca študentom pomaga razumeti snov, a lahko hkrati oslabi dolgo branje. Kje je meja med pomočjo in bližnjico?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko 21-letna Maša govori o umetni inteligenci, ne govori o priročni bližnjici. Govori o orodju, brez katerega bi bil njen študij, kot pravi, precej težje izvedljiv.
»Če ne bi imela pomoči umetne inteligence, mislim, da fakultete sploh ne bi naredila. Ob študiju namreč delam in tega si ne morem privoščiti opustiti. Zato imam za študij manj časa,« pravi.
V tej izjavi je velik del sodobne študentske realnosti. Umetna inteligenca za profesorje pogosto pomeni tveganje, da študent besedila ne bo več prebral sam. Za študenta, ki ob predavanjih še dela, lovi roke in se uči pozno zvečer, pa je lahko tudi pomoč, ki mu sploh omogoči stik s snovjo.
Veliki jezikovni modeli so za mnoge postali razlagalec, prevajalec, pomočnik pri učenju in zasebni tutor, dosegljiv ob katerikoli uri. Lahko povzamejo težko poglavje, razložijo strokovni izraz, pripravijo vprašanja za ponavljanje ali pokažejo, kako je zgrajen argument. Za študente, ki si ne morejo plačati inštrukcij, nimajo mirnega prostora za učenje ali domačega okolja, ki bi jim pomagalo skozi akademski jezik, je to lahko pomembna razlika.
A prav tu se začne tudi težava. Če orodje študenta pripelje nazaj k besedilu, je lahko dragoceno. Če besedilo prebere namesto njega, pa začne slabeti zmožnost, ki jo študij najbolj potrebuje: samostojno razumevanje daljšega in zahtevnejšega teksta.
Ko besedilo najprej prebere stroj
Maša daljših študijskih besedil ne preskoči vedno. Običajno jih najprej poskusi prebrati sama. Ko se ustavi, si pomaga z umetno inteligenco.
»Daljša besedila običajno najprej poskusim prebrati sama. Tisto, česar ne razumem, potem vnesem v veliki jezikovni model, da mi razloži in pomaga, kako naj si snov zapomnim. Če me predmet ne zanima ali sem v časovni stiski, pa besedilo včasih takoj predam umetni inteligenci, da mi ga skrajša in razloži,« opisuje.
Podobno ravna 19-letna Mateja. Pri daljših besedilih si najprej pripravi povzetek, nato prebere izvirnik. Pravi, da ji je lažje slediti, če vnaprej ve, kakšna je glavna misel in na kaj mora biti pozorna.
Dolgo besedilo je bilo nekoč treba najprej odpreti in se v njem znajti. Bralec se je moral prebiti skozi uvod, se kdaj izgubiti, se vrniti nazaj, povezati odstavke in šele postopoma razumeti, kam avtor vodi misel. Danes lahko študent še pred branjem dobi zemljevid besedila.
Tak zemljevid je lahko koristen. Pri strokovno gostih, slabo napisanih ali jezikovno zahtevnih besedilih lahko zmanjša začetni odpor. Študent ne obstane pri prvem nejasnem odstavku, ampak dobi razlago, s katero se lažje vrne k izvirniku.
Težava nastane, ko se k izvirniku ne vrne več.
Občutek, da veš, čeprav nisi prebral
Mateja priznava, da se ji je že zgodilo, da besedila ni prebrala v celoti, ampak se je zanesla na povzetek. Najpogosteje takrat, ko se je učila zadnji trenutek.
Maša opisuje podobno izkušnjo. »Zgodilo se mi je že, da daljšega besedila nisem zares prebrala, ampak sem ga s pomočjo umetne inteligence preoblikovala v nekaj krajšega, bolj razumljivega in lažje zapomnljivega.«
To je ena najpomembnejših sprememb pri branju. Študent lahko dobi povzetek, razlago in ključne točke. Lahko se pripravi na izpit. Lahko ima občutek, da ve, o čem govori. Ni pa nujno šel skozi besedilo sam.
Ni sam sledil argumentu. Ni sam ločil pomembnega od postranskega. Ni se ustavil pri dvoumnem odstavku. Ni sam opazil, kje avtor nekaj trdi, kje dokazuje in kje sklepa prehitro.
Za izpit je lahko takšna bližnjica dovolj. Za družbo, ki potrebuje ljudi, sposobne brati zakone, pogodbe, sodbe, strokovna poročila, znanstvene članke in politične programe, pa je vprašanje veliko širše.
Pomoč tistim, ki je prej niso imeli
Pri umetni inteligenci v izobraževanju bi bilo prelahko govoriti samo o goljufanju ali lenobi. Mnogi študenti jo uporabljajo zato, ker drugače ne dohajajo. Vse več jih ob študiju dela. Nekateri nimajo časa za počasno branje, drugi imajo težave z akademskim jezikom, tretji se v veliki predavalnici ne znajdejo ali pa jih je sram vprašati, česa niso razumeli.
Za takšne študente je veliki jezikovni model lahko prva stalna učna pomoč, ki si jo lahko privoščijo. Ta lahko razloži besedilo v preprostejšem jeziku. Ponavlja brez slabe volje. Prevede tuj izraz. Ponudi primer. Pomaga sestaviti zapiske. V idealnih okoliščinah ne nadomesti branja, ampak zniža prag, da se študent sploh loti izvirnika.
V tem je njegova demokratična obljuba. Kar so premožnejši študenti pogosto imeli že prej – inštrukcije, domačo pomoč, miren prostor, več časa, ljudi, ki znajo razložiti zahtevno snov in čas – lahko zdaj vsaj deloma dobijo tudi tisti, ki so bili pri učenju bolj sami.
Toda tudi ta prednost ni brez cene. Če se študij začne tiho prilagajati predpostavki, da bodo študenti gradivo tako ali tako predelali z umetno inteligenco, se lahko zahteve neopazno premaknejo. Gradiva je več, časa za počasno branje pa ne. Namesto poglobljenega razumevanja dobimo več hitrega predelovanja snovi.
Novo razliko bo zato ustvarjalo tudi to, kako študenti umetno inteligenco uporabljajo. Največ bodo pridobili tisti, ki bodo znali odgovore preverjati, se vračati k izvirniku in iz orodja narediti pomoč pri razmišljanju. Tisti, ki bodo iz njega jemali samo povzetke, bodo morda kratkoročno uspešni, dolgoročno pa manj samostojni in kritični bralci.
Daljši tekst postaja ovira
Da se z branjem dogaja nekaj globljega, je opozoril tudi ameriški univerzitetni predavatelj književnosti in pisanja Tyler Jagt. Študentom je naročil, naj preberejo dvajset strani dolg članek. Ko so se znova srečali v predavalnici, se je izkazalo, da članka ni prebral nihče. Eden od študentov mu je povedal, da je med branjem izgubil sled in ni več vedel, o čem besedilo govori.
Primer, ki ga je Jagt opisal v eseju za The Chronicle of Higher Education, je odmeval zato, ker ne govori samo o eni ameriški učilnici. Govori o spremembi, ki jo učitelji in profesorji opažajo vse pogosteje - daljše besedilo postaja za del učencev in študentov napor, ki ga ne opravijo več neposredno, ampak prek povzetkov, zapiskov, videov, krajših razlag in zdaj še umetne inteligence.
Podatki kažejo, da se težave začnejo že prej. V ZDA so bili po podatkih nacionalnega preverjanja NAEP bralni dosežki dijakov zadnjih letnikov srednje šole leta 2024 nižji kot leta 2019 in deset točk nižji kot leta 1992, ko se je začelo primerljivo merjenje. Skoraj tretjina dijakov je bila pod osnovno ravnjo branja.
Evropska komisija je v poročilu Education and Training Monitor 2024 opozorila, da so dosežki petnajstletnikov v EU pri branju, matematiki in naravoslovju padli na najnižje ravni v dosedanjih merjenjih. Približno vsak četrti učenec v EU ne dosega osnovne ravni pri branju in naravoslovju.
Tudi slovenski podatki niso dobri. Po raziskavi PISA 2022 so slovenski petnajstletniki pri bralni pismenosti dosegli 469 točk. To je 26 točk manj kot leta 2018 in najnižji rezultat Slovenije od leta 2006, ko se je prvič vključila v raziskavo PISA.
OECD v državni opombi za Slovenijo navaja, da je približno 74 odstotkov slovenskih petnajstletnikov doseglo vsaj drugo raven bralne pismenosti, kar je enako povprečju OECD. Najvišji ravni bralne pismenosti je doseglo približno štiri odstotke slovenskih učencev, povprečje OECD je sedem odstotkov.
Padec se pokaže že prej. Mednarodna raziskava PIRLS 2021, ki meri bralno pismenost četrtošolcev, je pokazala, da so slovenski učenci dosegli 520 točk, pet let prej pa 542. Ministrstvo je ob objavi rezultatov opozorilo na manjši delež učencev na višjih ravneh in večji delež tistih pod najnižjim mejnikom.
Ti podatki ne povedo neposredno, ali študent zmore prebrati dvajset strani dolg akademski članek. Kažejo pa padec veščin, brez katerih je zahtevno branje težje: razumevanja, besedišča, sklepanja, zbranosti in vztrajanja pri besedilu, ki odgovora ne ponudi takoj.
Kje izgublja družba
Umetna inteligenca lahko pomaga posamezniku, družba pa lahko hkrati izgublja nekaj drugega: skupno sposobnost počasnega, natančnega branja.
To ni nepomembna veščina. Demokracija, pravo, znanost, novinarstvo in javna uprava še vedno temeljijo na besedilih, ki jih ni mogoče razumeti samo iz povzetka. Zakoni imajo izjeme. Pogodbe imajo drobni tisk. Strokovna poročila imajo metodologijo. Politični programi imajo posledice, ki se ne pokažejo v prvih treh stavkih.
Kdor se navadi samo na povzetek, težje presodi celoto.
Predobjava raziskovalcev z MIT Media Laba, objavljena na arXivu, je pri pisanju esejev primerjala udeležence, ki so uporabljali jezikovni model, spletni iskalnik ali nobenega digitalnega orodja. Avtorji so pri skupini, ki je uporabljala jezikovni model, poročali o šibkejši možganski povezanosti, slabšem občutku lastništva nad besedilom in slabšem priklicu. Ker gre za predobjavo in omejen vzorec, sklepi ne morejo biti dokončni, raziskava pa odpira pomembno vprašanje: koliko miselnega dela še opravi človek in koliko ga namesto njega opravi orodje.
Umetna inteligenca tudi ni prišla v prazen prostor. Daljše branje so že prej načeli pametni telefoni, družbena omrežja, kratki videi in stalne prekinitve. OECD v opombi za Slovenijo iz raziskave PISA 2022 navaja, da je 23 odstotkov slovenskih petnajstletnikov poročalo, da jih pri večini ali vseh urah matematike zmotijo lastne digitalne naprave, še 18 odstotkov pa, da jih motijo naprave drugih učencev.
Telefon jemlje zbranost, umetna inteligenca pa spreminja pot do razumevanja. Prvi vleče pozornost stran od besedila. Druga lahko besedilo predela tako, da se z njim ni več treba zares spopasti.
Vprašanje je, kam vodi študenta
Šole in fakultete umetne inteligence ne morejo obravnavati samo kot goljufijo. Prav tako je ne morejo razglasiti za rešitev vseh težav. Lahko pomaga študentu, ki dela, zaostaja, ne razume strokovnega jezika ali nima podpore, kakršno imajo privilegiranejši vrstniki. Lahko pa postane elegantna bližnjica, zaradi katere besedila sploh ni več treba prebrati.
Za Slovenijo je to resno opozorilo. PISA in PIRLS že kažeta padec, šole se ukvarjajo z digitalnimi motnjami, na fakultete pa prihajajo generacije, ki so odraščale med zasloni, prekinitvami, povzetki in zdaj še umetno inteligenco.
Cena napačne prilagoditve bi bila visoka. Ne bi izgubili le nekaj knjig s seznamov domačega branja, ampak sposobnost cele generacije, da sama razume zahtevno besedilo, presodi argument in vztraja pri misli, ki je ni mogoče stisniti v tri stavke.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
