Twitter

Britanska teniška igralka se je v tem času soočila z izjemnimi pritiski, poškodbami in celo grožnjami zalezovalcev – a danes – je povedala za The Guardian, je močnejša kot kdaj koli prej. 

Preberite tudi: 

US Open

Ana Ivanović verjame v nov uspeh Novaka Đokovića: »Sploh ni tako star«

Življenje pod reflektorji

Odkar je pri 18 letih kot kvalifikantka osvojila US Open, je vsak njen korak predmet javnega nadzora. Mediji in paparaci pogosto posegajo v njeno zasebnost, kar je Raducanu sprejela kot del poklica: »Ljudje so včasih bolj radovedni glede mojega osebnega življenja kot glede rezultatov. Sama se trudim držati zasebnost ob strani,« je povedala za The Guradian. 

A pozornost ni bila vedno nedolžna. Leta 2021 je eden od zasledovalcev ukradel predmete z njenega praga, letos pa jo je nekdo spremljal v štirih državah. »Po incidentu v Dubaju sem imela resne težave pri tem, da bi šla sama ven. Danes nikoli ne hodim sama, vedno imam ob sebi nekoga, ki mi stoji ob strani,« priznava.

Poslušala napačne nasvete

Raducanu je po svoji zmagi več let trpela zaradi poškodb. Leta 2023 je prestala kar tri operacije – na obeh zapestjih in levem gležnju. »Dolgo sem si govorila, da sem dovolj trdna, tudi ko sem igrala v bolečinah. V resnici pa sem pretiravala in poslušala napačne nasvete. Zdaj bolj zaupam svojemu telesu,« pravi.

Mentalno breme je bilo še večje, je povedala za Guardian. Pogosto se je primerjala z Raducanu, kakršna je bila na US Open 2021, in uspeh doživljala kot oviro. Šele letos je našla ravnotežje: »Primerjave nikoli popolnoma ne izginejo, vedno ti švigajo po glavi. A zdaj vem, da jih lahko obvladam in se osredotočim na delo, ki ga opravljam vsak dan.«

Terapija ni pomagala

Čeprav so ji mnogi svetovali psihološko pomoč, Raducanu pravi, da terapija zanjo ni bila prava pot: »Poskusila sem, a sem kmalu ugotovila, da se z mano nihče zares ne more poistovetiti. Kar sem doživela, ni šlo skozi nikogar drugega. Na koncu sem dojela, da sem sama sebi največja opora.«

Družina in osebna rast

Pri tem poudarja strogo, a podporno vzgojo staršev. Mama je iz Kitajske, oče iz Romunije, Raducanu pa se je rodila v Kanadi in odrasla v Londonu. »Vedno sta imela visoka pričakovanja, malo prostora za sočutje. A prav to me je oblikovalo v osebo, kakršna sem danes.«

Ob prisilnem odmoru zaradi poškodb si je vzela čas zase – potovala, igrala klavir, slikarila in brala filozofijo. »Odkrila sem svojo ustvarjalno plat in jo zdaj povezujem s tenisom. To me je zelo obogatilo.«

Pogled naprej

Danes Raducanu uživa v vsakodnevnem delu z novim trenerjem Franciscom Roigom. V Cincinnatiju je proti prvi igralki sveta Aryni Sabalenki odigrala izjemen triler, ki ga je izgubila šele v podaljšani igri tretjega niza. A rezultat jo je napolnil z optimizmom.

»Zdaj si želim le nadaljevati z uživanjem v delu. Ko moji prijatelji počivajo na jahtah na jugu Francije, jaz raje dvakrat več treniram in se smejim s svojo ekipo. To me izpolnjuje. Tu želim ostati,« pravi Raducanu.

Ko bo konec avgusta stopila na igrišče v Flushing Meadowsu, bo to storila bolj trdna, zrelejša in bolj odločna kot kdaj koli prej.

profimedia