Kako nas otroštvo oblikuje v odraslosti - in ali se lahko spremenimo
Naše otroštvo oblikuje, kako v odraslosti ljubimo, čutimo in se odzivamo. Nevroznanost razkriva, zakaj ponavljamo stare vzorce – in kako jih lahko začnemo spreminjati.
Ste se kdaj ujeli, da ste se odzvali »preveč močno«, »preveč občutljivo« ali »preveč hladno« za situacijo, v kateri ste se znašli? Da ste se umaknili, čeprav ste si želeli bližine, ali napadli, čeprav ste si v resnici želeli le, da bi nekdo ostal ob vas? Večina ljudi misli, da so pač taki »po značaju«. Nevroznanost pa vse glasneje ponavlja: to, kar danes doživljamo kot svoj značaj, je pogosto zgodba našega otroštva, vpisana v možgane, telo in podzavest.
Otroštvo ni le poglavje, ki se je že končalo. Je temelj, na katerem stoji vse, kar v odraslosti čutimo, mislimo in delamo – od tega, kako ljubimo, do tega, kako se odzivamo na stres.
Otrok iz izkušenj gradi svojo resničnost
Ko se rodimo, nimamo še zgodbe o sebi. Nimamo stavkov »nisem dovolj«, »moram biti močan«, »moje potrebe so preveč«. Imamo samo živčni sistem, ki se uči sveta. Otrok nima možnosti, da bi rekel: »Aha, mama je utrujena, oče je pod stresom, v družini je finančna stiska – to nima zveze z mano.« Otrok vedno sklepa skozi sebe: če je doma napeto, če odrasli kričijo, če je pogosto sam, če se počuti odrinjenega, njegovi možgani to prevajajo v stavek: z menoj je nekaj narobe, jaz sem preveč, jaz sem premalo, jaz sem problem.
PREBERITE TUDI:
V prvih letih življenja se možgani razvijajo neverjetno hitro. Tako je otroštvo kot gradbišče, na katerem se oblikujejo milijoni možganskih poti, ki določijo, kako bodo potekale naše misli, čustva in telesni odzivi. Vsaka ponavljajoča se izkušnja – nežno pomirjanje, kričanje, ignoriranje, varno držanje, poniževanje, pohvala – pušča sled. Sinaptične povezave med nevroni se krepijo tam, kjer se nekaj največ dogaja. Če je otrok pogosto pomirjen, se v njem utrjuje notranji občutek: ko mi je težko, je možno, da pride nekdo k meni. Če je pogosto zavrnjen ali neslišan, se utrjuje občutek: bolje, da se umaknem, ne pokažem, ne prosim, ne zaupam.
Možganske »sintakse« – uhojene poti, po katerih hodimo tudi kot odrasli
Nevroznanost vse to opisuje zelo konkretno. Ko se določena misel, čustvo in telesni odziv večkrat pojavijo skupaj, med nevroni nastane pot, ki postaja vse bolj uhojena. Možgani radi varčujejo z energijo, zato vsako ponovitev jemljejo kot znak: to je pomembno, to potrebujemo, to bomo shranili kot »bližnjico«.
Tako nastanejo tisto, čemur lahko rečemo možganske sintakse – notranji »stavki«, ki se sprožijo samodejno. Kot nekakšen program: situacija A – misel B – čustvo C – odziv D.
Nekaj primerov iz vsakdana, ki jih v terapevtskih sobah srečujemo znova in znova.
Otrok, ki je bil pogosto kritiziran in nikoli zares pohvaljen, bo kot odrasel ob vsaki napaki v delovnem okolju spontano doživel sintakso: naredil sem vse narobe, seveda, spet sem zafrknil. Ne bo se usedel in razumno ocenil, kaj se je zgodilo, ampak bo odziv stekel po uhojeni poti samokritike in sramu.
Epigenetika: ko okolje ne spreminja glas naših genov
Pogosto slišimo, da travme »spremenijo gene«. To ni čisto natančno. Naši geni ostanejo takšni, kot smo jih dobili ob spočetju. Tisto, kar se spreminja, je, kako glasno ali tiho ti geni »govorijo«.
Epigenetika razlaga, da na delih DNA nastajajo drobne kemične oznake, zaradi katerih se določen gen prižge močneje ali pa se utiša. Na primer: geni, ki uravnavajo odziv na stres, so pri nekaterih zelo občutljivi, pri drugih pa manj. Če otrok odrašča v okolju stalne napetosti, v strahu, revščini, nasilju ali čustveni zanemarjenosti, telo preko hormona kortizola in drugih signalov sporoča, da je svet nevaren in moramo biti vedno pripravljeni. Tako epigenetske oznake nastavijo stresni sistem na bolj občutljiv režim.
To pomeni, da bo ta človek v odraslosti hitreje prešel v stanje preplavljenosti, visokega srčnega utripa, tesnobe. To ne pomeni, da je manj pogumen in tudi ne šibkejši. Le njegovo telo je bilo že zelo zgodaj naučeno, da je varneje, če je stalno v pripravljenosti.
Nekatere epigenetske spremembe se prenašajo tudi v naslednje generacije. Tako lahko vnuki nosijo telo, ki je bolj pozorno na nevarnost, čeprav sami nikoli niso neposredno doživeli tiste vojne, revščine ali izključevanja, ki so ga živeli njihovi stari starši. Govorimo torej o generacijskem odtisu, ne o usodi, iz katere ni izhoda.
Ko se živčni sistem odloča namesto nas: boj, beg in zamrznitev
V ozadju tega, kako se odzivamo na svet, je naš avtonomni živčni sistem. Ne potrebuje našega dovoljenja. Deluje hitreje od misli. Njegova naloga je preprosta, da nas obrani in nam omogoči preživetje.
Če presodi, da smo varni, nas drži v stanju povezanosti. To je tisti občutek, ko kadar smo z nekom, dihamo mirno, zmoremo misliti, čutiti in govoriti.
Ko zazna nevarnost, pa vklopi dva glavna načina. Prvi je aktivacija – boj ali beg. Drugi je izklop – zamrznitev. Razlogi, zakaj pri nekom prevladuje eno ali drugo, so pogosto zakoreninjeni v otroštvu.
Otrok, ki je v konfliktu lahko naredil vsaj kaj koristnega – se je lahko skril, zaščitil brata, prinesel mami vodo, karkoli podobnega – se pogosto nauči bega ali boja. Telo ve, da se premik v nevarnosti splača. Odrasla različica tega človeka bo v konfliktih hitro dvignila glas, se branila, razlagala, se pritoževala ali pobegnila iz situacije.
Otrok, ki pa v nevarnosti ni mogel narediti ničesar – recimo v nasilni družini, v domu ali instituciji, kjer je bil popolnoma prepuščen odraslim – se pogosto nauči zamrznitve. Telo je takrat imelo možnost le, da se izklopi, zato da bi manj bolelo. V odraslosti se to kaže kot nenadna otopelost, ko bi morali nekaj reči, kot »blokada« v telesu, kot občutek, da si nekje daleč, kot odklop od sebe.
Treba je poudariti, da tudi pri ljudeh z varnim otroštvom še vedno delujejo stanja bega, boja in zamrznitve. To je naša osnovna preživetvena oprema … A razlika je v tem, kako hitro in kako močno v njih »pademo« in kako hitro se zmoremo vrniti nazaj v občutek varnosti.
Vzgoja, odnosi in rane, ki jih nosimo s seboj
Na vse to se nalagajo še konkretni odnosi, v katerih smo odraščali. Otrok, ki živi v domu, kjer se starša stalno prepirata, ne doživlja varnosti. Njegovo telo sicer sliši stavek »ostajava zaradi tebe«, a občuti ravno nasprotno: jaz sem razlog, da sta nesrečna, jaz sem kriv za to, da se kregata, jaz sem breme.
Otroci iz takih domov pogosto odrastejo v ljudi, ki v partnerstvih neslišno nosijo vlogo »tistega, ki pomirja«, ki ves čas skrbno spremlja razpoloženja drugega, ki se boji izraziti svoje potrebe, ker je »že tako preveč napetosti«.
Tudi vzgojni stil pusti konkretne posledice. Avtoritarni starši, ki vzgajajo z veliko kaznovanja, groženj in malo razlage, vzgojijo odrasle, ki se na zunaj morda zdijo urejeni in pridni, od znotraj pa jih razjeda notranji kritik, sram in brezkompromisno prepričanje, da ne smejo nikoli zgrešiti. Sočutna vzgoja z jasnimi mejami prinese odrasle, ki znajo prevzeti odgovornost, ne da bi se zaradi vsake napake sesuli. Pretirano zaščitništvo pa pogosto vzgoji ljudi, ki se v odraslosti težko odločajo, se bojijo tveganja, odgovornosti in se raje izognejo novim izkušnjam, da ne bi kdaj trpeli.
Seveda ne smemo pozabiti tudi na vpliv šole in vrstnikov. Otrok, ki je bil tarča zbadanja ali ustrahovanja, se lahko nauči, da je najbolj varno, če se ne izpostavlja, če je tih, če ne pove, kaj doživlja. V odraslosti to vidimo kot socialno tesnobo, izogibanje družbi, težave pri javnem nastopanju. Če pa ima v tem času ob sebi nekoga, ki ga vidi in zaščiti – učitelja, trenerja, starša, prijatelja – je lahko to zaščitni dejavnik, ki mu omogoči, da kljub težkemu obdobju izgradi zdrav občutek vrednosti.
Navezanost: kako naši prvi odnosi živijo v naših partnerstvih
Te zgodnje izkušnje se zlijejo v nekaj, čemur psihologija pravi stil navezanosti – način, kako v odnosih stojimo ob sebi in ob drugem.
Če smo kot otroci večinoma doživljali, da je bil nekdo ob nas, ko nam je bilo težko, da nas je potolažil, ne da bi nas zasmehoval ali poniževal, se je v nas oblikovala varna navezanost. Odrasli s takšno notranjo izkušnjo v partnerstvu lažje povedo, kaj potrebujejo, zmorejo bližino in hkrati svobodo, konflikt jih ne prestraši do kosti, ampak ga doživljajo kot del odnosa.
Če smo doživljali veliko nepredvidljivosti – enkrat nežnost, drugič hladno ignoranco –, se v nas razvije anksiozna navezanost. V odraslosti to pomeni, da zelo hrepenimo po bližini, a hkrati v vsaki tišini, vsakem neodgovorjenem sporočilu, vsaki spremembi glasu takoj vidimo grožnjo, da nas bo nekdo zapustil.
Če smo bili čustveno prepuščeni sami sebi, če so nam rekli, da pretiravamo, če so nas poslali v sobo, naj se umirimo sami, če je bilo naših čustev preprosto preveč, se pogosto razvije izogibajoča navezanost. V odraslosti to izgleda kot partner, ki ob konfliktu zapre vse lopute, se umakne v delo, v šport, v telefon, in ne razume, zakaj drugi tako vztraja pri pogovoru, ko bi »bilo bolje pustiti stvari pri miru«.
Najbolj boleča je dezorganizirana navezanost, ki se pogosto rodi v okoliščinah, kjer je bil otrok doživel zlorabo, zanemarjanje ali druge travmatične dogodke. Odrasel človek z takim notranjim zemljevidom hkrati hrepeni po bližini in se je boji. V istem odnosu ga vleče naprej in nazaj. Razum mu govori eno, telo drugo. To niso kaprice. To je živčni sistem, ki je moral preživeti okolje, v katerem je bil tisti, ki je bil vir varnosti, hkrati tudi vir strahu.
Ali se res ne moremo spremeniti?
Ko slišimo vse to, se mnogi ustrašijo: ali to pomeni, da sem obsojen na svoje otroštvo? Da bom vedno tak, kot sem?
Dolga leta je prevladovalo prepričanje, da se po otroštvu možgani bolj kot ne »utrjujejo« in nato le delujejo po utrjenih tirnicah. Sodobna spoznanja nevroznanosti pa potrjujejo, da to ne drži. Naši možgani ostajajo plastični celo življenje. Z vsakim novim učenjem, vsako novo izkušnjo, vsakim zavestno drugačnim odzivom se ustvarjajo nove povezave, stare pa lahko oslabijo.
To pa ne pomeni, da je sprememba lahka. Niti, da je hitra. Zahteva točno tisto, česar nas otroštvo ni naučilo: vztrajnost, nežnost do sebe, zavedanje. Zahteva, da najprej opazimo svoj program, da si dovolimo začutiti telo in čustva, ki smo jih desetletja tlačili, in da ustvarjamo nove izkušnje – v terapiji, v odnosih, v vsakdanjih drobnih odločitvah.
Ko prvič drugače odgovorimo na kritiko. Ko prvič ne pobegnemo iz konflikta, ampak ostanemo v dialogu. Ko prvič ne zatajimo svoje potrebe, ampak jo jasno povemo. Ko prvič rečemo »ne«, čeprav nas je strah. S temi majhnimi premiki se v možganih ustvarjajo nove stezice. In z vsakim ponovitvami postajajo bolj uhojene.
Zgodba mojega dedka: ko se nespremenljiv človek začne spreminjati
Zelo osebno sem se s to temo srečala pri svojem dedku. Bil je resen gospod, zaprt vase, strog, pogosto odsoten in avtoritativen do svojega sina (mojega očeta), do žene skoraj strašljivo hladen.
Ko sem kasneje izvedela njegovo zgodbo, sem ga začela gledati drugače. Rodil se je zelo mladi mami, očeta ni nikoli spoznal. Živela sta v revščini, nekaj časa je bil v varstvu pri nunah, skupaj z drugimi sirotami. O tistem obdobju ni veliko govoril, a med vrsticami je bilo jasno, da tam ni bil samo v varnih rokah. Zgodaj se je odločil, da bo naredil vse, da v odraslosti ne bo nikoli več tako živel. V času vojne je hodil v šolo, trmasto in s skoraj surovo voljo je sledil svojim ciljem. Študiral je strojništvo, kar je bilo takrat redko, kasneje je postal uspešen vodja v priznanem gradbenem podjetju.
Če pomislim na epigenetiko, lahko razumem, da je njegovo telo nosilo notranji odtis zgodnjih izkušenj – revščine, negotovosti, občutka zapuščenosti. A verjetno je imel v sebi tudi nekaj temperamenta svojega biološkega očeta, ki je bil uspešen in podjeten. Dedkova trma, vztrajnost in ambicija so bile najbrž preplet vsega: genetske dediščine, težkih okoliščin in njegove izjemne volje, da si ustvari drugačno življenje. In mu je tudi uspelo - finančno in poklicno je uspel. A družinsko življenje? Tam je bil njegov notranji program neizprosen. Hladen, zaprt, brez prave bližine. Nekaj časa sploh ni živel v istem gospodinjstvu kot babica.
Ko sva z bratom prišla na svet, je bilo čutiti, da se v njem nekaj meša. Rad bi pokazal, da naju ima rad, pa ni znal. Telesni stik je prišel skozi učenje plavanja, smučanja, kolesarjenja. Spodbujala sem ga, mu kot najstnica govorila, da se človek lahko spreminja, da ni obsojen na to, kar je doživel kot otrok. Vedno je z težo v glasu odvrnil: »Človek se ne more spremeniti. Tak sem, kot sem.«
Sama sem seveda mislila povsem drugače, a žal ga prepričati nisem mogla. Potem pa je, že precej v letih, spoznal dvajset let mlajšo damo. Ko je babica kmalu po tem umrla, je s to partnerko začel živeti skupaj. Bila je bolj nežna, vajena dajanja pozornosti, skrbna do njega. In počasi, skoraj neopaženo, se je začel spreminjati tudi on.
Naenkrat je bilo v njem več topline. Hodila sta v hribe, plesat, znal ji je povedati, da jo ima rad. Seveda ni postal nekdo drug. Njegovo otroštvo ni izginilo. A v njegovem živčnem sistemu se je zgodilo nekaj, kar danes razumemo kot korektivno izkušnjo: prvič v življenju je bil v odnosu, kjer ga je nekdo vztrajno, nežno in prisotno videl. In njegovi možgani so, kljub letom, odgovorili.
Zame je bila to pomembna lekcija. Ne v smislu, da naj čakamo na »pravo osebo«, ki nas bo rešila. Ampak v smislu spoznanja, da se človek lahko premakne tudi takrat, ko sam verjame, da je že prepozen. Da nevroplastičnost ni fraza iz učbenikov, ampak nekaj, kar lahko opazujemo v vsakdanjih odnosih. In da je včasih dovolj ena oseba, en odnos, ena nova izkušnja sprejetosti, da se nekaj v nas začne počasi, tiho prepisovati.
Kako začnemo spreminjati svoj notranji program
Prvi korak je vedno zavedanje. Dokler svojih vzorcev ne prepoznamo, delujejo iz ozadja kot samoumevna resnica. Čuječnost – opazovanje svojih misli, telesnih reakcij in čustev brez obsojanja – nam pomaga ujeti trenutke, ko se v nas sproži stari avtomatski program: ko nas kritika vrne v občutek, da smo »slabi«, ko se ob konfliktu umaknemo, kot smo se morali nekoč doma, ali ko pretirano ugajamo, da bi se izognili zavrnitvi.
Naslednji korak je zdravljenje starih čustvenih ran. To lahko vključuje terapijo, delo z notranjim otrokom, pisanje dnevnika, telesno usmerjene tehnike ali druge oblike procesa, v katerem damo svojim starim občutkom prostor, ki ga kot otroci nismo imeli. Ko lahko kot odrasli »sedemo« k sebi – tako, kot bi si želeli, da bi nekdo sedel k nam, ko smo bili majhni – se začnejo stare rane počasi mehčati.
Pomemben del »reprogramiranja« so tudi prepričanja. Veliko naših najbolj trdovratnih stavkov v glavi – »Nisem dovolj dober«, »Moje potrebe so preveč«, »Če bom pokazal čustva, bom zavrnjen« – izvira iz otroških izkušenj. Danes jih lahko začnemo zamenjevati z realnejšimi in bolj sočutnimi perspektivami. Sprva se lahko zdi prisiljeno in umetno, a z vztrajnostjo in ponavljanjem možgani res začnejo privzemati novi »privzeti« način razmišljanja.
In končno: nove navade. Vsakič, ko se drugače odzovemo – ko si dovolimo počitek namesto pretiranega garanja za dokazovanje vrednosti; ko v odnosu povemo, kaj potrebujemo, namesto da se umaknemo; ko nehamo kupovati stvari, da bi zapolnili notranjo praznino, in raje iščemo pristne odnose – krepimo nove živčne poti. Sprva je neprijetno in utrujajoče, tako kot učenje nove spretnosti. A tako kot mišica z vajo postaja močnejša, se tudi naš živčni sistem s ponavljanjem novega odziva uči in spreminja.
Otroštvo nas zaznamuje. A ne definira nas dokončno.
Ko gledamo na svoje reakcije, strahove, načine ljubljenja in bežanja, je pomembno, da nanje ne gledamo več kot na dokaz, da smo »pokvarjeni« ali »čudni«. Najprej so dokaz, da smo preživeli. Da je naš živčni sistem naredil to, kar je znal, da nas zaščiti.
Druga pomembna resnica pa je, da nismo več tisti otrok. Danes imamo dostop do znanja, podpore, terapije, čuječnosti, varnejših odnosov. Imamo možnost, da se ustavimo in rečemo: to, kar je bilo, je bilo preveč. In zaslužim si, da danes živim drugače.
Otroštvo je naš začetek. Ni naša razsodba. Kako bomo živeli naprej, pa v veliki meri pišemo mi sami. Če se odločimo, se lahko spremenimo. Z malce truda, vztrajnosti in pomoči se kot odrasli lahko naučimo postati tisti varni in do sebe ljubeči posamezniki, ki smo si jih kot otroci tako zelo želeli.
E-novice · Rože in vrt
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
