Špela Korinšek Kaurin

Kakiji so v zadnjih letih osvojili številne slovenske vrtove. Ne le na Primorskem, temveč tudi v notranjih krajih danes lahko občudujemo drevesa, ki se jeseni obarvajo v ognjene odtenke. Zdaj, ko je listje že odpadlo, so ta drevesa prava paša za oči – kot bi visele rdeče laterne med golimi vejami. A medtem ko na enem vrtu sadeži še žarijo na vejah, so nekatera že povsem gola. Zakaj takšna razlika in kako se lahko prepričamo, da je kaki zares zrel?

PREBERITE TUDI:

Sadni

Top 6 vrst jagodičevja, ki jih velja imeti na domačem vrtu

Okrasni

Najlepše rastline za zimske zasaditve balkonov in okenskih polic

Od česa je odvisen čas zorenja

Kdaj kakiji dozorijo, je odvisno od sorte in klimatskih razmer. Najpogostejša sorta pri nas je kaki ‘Tipo’, ki spada med trpke sorte. Takšni plodovi so neprijetnega okusa in »vlečejo usta skupaj«, dokler niso popolnoma dozoreli ali celo prezreli. Dozorijo pozno jeseni, pogosto šele po prvi slani. Na Primorskem to pomeni konec oktobra, v notranjosti pa v novembru ali celo decembra.

Nasprotno pa sorte, kot sta ‘Fuyu’ in ‘Jiro’, sodijo med netrpke kakije. Njihove plodove lahko uživamo že trde, podobno kot jabolka, saj vsebujejo manj taninov in imajo prijetno, sladko meso brez tistega neprijetnega občutka v ustih.

Trpkost povzročajo tanini, naravne snovi, ki so v nezrelih plodovih prisotne v večjih količinah. Ko kaki dozori ali zmrzne, se tanini razgradijo, okus pa postane blag, medeno sladek in žametno mehak.

Kakijevi sadeži so prava jesenska poslastica in dobrodošel vir vitaminov, pektina, sadnih kislin, železa in joda. Plodovi urejajo prebavo, spodbujajo delovanje želodca, delujejo proti driski. Z njimi zdravijo tudi hemoroide. Sok plodov, zaradi velike vsebnosti joda, uporabljajo med drugim tudi pri lajšanju težav pri boleznih ščitnice. Sok nezrelih plodov znižuje krvni tlak. Posušene plodove uporabljajo pri težavah z bronhiji in pri suhem kašlju.

Kdaj kaki res dozori

Najzanesljivejši znak zrelosti je spremenjena barva in mehkoba plodu. Zrel kaki je globoko oranžen ali oranžno-rdeč, lupina se rahlo sveti, ob dotiku pa sadež nežno popusti. Če je plod še trd, a že intenzivno obarvan, ga lahko oberemo in pustimo dozoreti v notranjosti – najbolje v kartonski škatli skupaj z jabolkom ali banano. Ti sadeži sproščajo plin etilen, ki naravno pospešuje zorenje.

Špela Korinšek Kaurin

Če kaki poberemo prehitro, bo ostal trpek, tudi če ga pustimo stati. Če pa čakamo predolgo, lahko sadeži popokajo ali začnejo gniti. Idealno je, da plod zlahka popusti s peclja, pri tem pa se čuti rahla mehkoba, ne pa še popolna razmočenost.

Kdaj jih obirati in kako jih hraniti

Za obiranje izberemo suh, hladen dan. Plodove, ki jih želimo pojesti takoj, pustimo, da postanejo popolnoma mehki – takrat so najslajši in jih je najbolje zaužiti v dveh, treh dneh. Hranimo jih v hladilniku, saj pri sobni temperaturi hitro izgubijo teksturo.

Če želimo kakije shraniti za dalj časa, jih oberemo nekoliko trše, ko so že obarvani, a še čvrsti. Razporedimo jih v eno plast v kartonske škatle in jih hranimo v hladni, temni kleti ali shrambi, kjer temperatura ne presega deset stopinj Celzija. Tam bodo počasi zoreli, zato bomo lahko uživali sveže plodove še nekaj tednov.

Kaj s kakiji, ki so na drevesu že začeli gniti

Na drevesu se pogosto pojavijo posamezni plodovi, ki začnejo gniti že pred obiranjem. Takšne čim prej odstranimo, da preprečimo širjenje gnilobe na zdrave sadeže in zmanjšamo tveganje za prezimujoče mušice ali glivice. Če je poškodovan le manjši del, lahko zdravi del uporabimo za marmelado, sadne omake ali ga zmrznemo za smuti. Pomembno je le, da gnilih plodov ne pustimo na drevesu čez zimo.

Najslajši je po prvi slani

Pri trpkih sortah, kot je ‘Tipo’, velja staro pravilo: počakajte, da kaki dobi svojo prvo slano. Mraz povzroči, da se tanini začnejo razgrajevati in plod postane mehkejši ter manj trpek. Vendar ena noč slane običajno še ni dovolj, da bi kaki povsem izgubil trpkost.

Profimedia

Slana mora trajati več zaporednih noči, ko se temperature spustijo nekaj stopinj pod ničlo – najbolje med –2 in –4 °C. Takrat se v plodu začnejo kemijske spremembe, zaradi katerih se tanini nevtralizirajo, sadež pa postane prijetno sladek in žameten. Po prvi slani naj plodovi ostanejo na drevesu še nekaj dni, če vreme to dopušča – tako bo okus najboljši.

Če pa napovedujejo močnejšo zmrzal (pod –7 °C), je bolje plodove pobrati prej, saj lahko notranjost začne razpadati in postane vodnata.

Kaj storiti, če slane ni

V toplejših legah ali v blagih zimah slane pogosto sploh ni. V tem primeru lahko zorenje pospešimo umetno, in sicer na dva načina.

Prvi je zorenje z etilenom, ki ga sproščajo zreli sadeži, kot so banane ali jabolka. Trde plodove položimo v kartonsko škatlo skupaj z njimi, zapremo in pustimo nekaj dni pri sobni temperaturi. Etilen povzroči, da se tanini v plodu kemično spremenijo in postanejo netopni – to pomeni, da jih v ustih ne občutimo več, čeprav se niso popolnoma razgradili. Rezultat je sladek, prijeten kaki, ki lahko ostane rahlo čvrst.

Drugi način pa je zorenje z mrazom, kar pomeni, da jih za 24 do 48 ur damo v zamrzovalnik. Nizke temperature povzročijo razpad taninov, zato plod postane povsem mehak in kremast, značilen za t. i. “žlične” kakije.

Za sorto ‘Tipo’ sta torej oba postopka primerna: če slane ni, zorenje z banano ali jabolkom povsem zadostuje, zamrzovalnik pa je le dodatna možnost, če želimo posnemati naravni vpliv mraza.

Profimedia

Zakaj ima sosed še polno drevo, jaz pa že prazno?

Pogled na vas, kjer ima en sosed še polno drevo kakijev, le nekaj metrov stran pa je drugo že povsem prazno, je čisto normalen. Razlogi so v razlikah v mikroklimi, sorti, legi in negi dreves.

Drevo, ki raste ob topli južni steni ali na sončni legi, se hitreje segreva in plodovi prej dozorijo ter odpadejo. Na bolj senčni legi, kjer so noči hladnejše in zrak mirnejši, pa plodovi zorijo počasneje in se dlje držijo na vejah. Sorte prav tako igrajo svojo vlogo – trpke zorijo počasneje, netrpke obiramo nekoliko prej. Tudi starost drevesa, njegova obremenjenost s plodovi in količina vode v tleh vplivajo: mlajša in bolj suha drevesa plodove pogosto odvržejo prej. Dodajmo še ptiče, veter in mehkejše lubje na izpostavljenih legah – in razlika je tu.

Vsako drevo ima svoj ritem in svojo mikroklimo – in prav v tem je čar naših vrtov: vsak kaki dozori nekoliko po svoje.