Profimedia

Vsi si želimo notranjega miru. Tistega občutka, ko ni pomembno, kaj se dogaja okoli nas, ker se znotraj počutimo stabilni, prizemljeni, celoviti in izpolnjeni. Veliko vprašanje je, kako ta mir doseči. Enoznačnega odgovora ni, saj ga vsak od nas doživlja drugače, a resnica, ki jo pogosto spregledamo, je ta: zunanji dejavniki imajo pri tem veliko manj vpliva, kot si mislimo. Ključ se skriva v našem pogledu na svet, v tem, kam usmerjamo svoje misli in kako jih interpretiramo.

Gospodarji svojega notranjega miru smo pravzaprav mi sami. Težava pa je, da z njim ne znamo vedno dobro upravljati. Velik del odgovornosti nosi naša podzavest – navade in avtomatične misli, ki se ponavljajo dan za dnem, ne da bi jih sploh vprašali, ali nam še služijo. Gradijo naš mir ali pa ga rušijo?

PREBERITE TUDI:

· Osebna rast

6 učinkovitih načinov, kako končno reči ne brez krivde in slabe vesti

· Osebna rast

Kako iz samokritike preiti v samosočutje in postati svoj zaveznik

Takšne drobne, pogosto nevidne navade imamo prav vsi. Ko nanje posvetimo malo svetlobe, hitro ugotovimo, koliko vsakdanjih, skoraj neopaznih dejanj pravzaprav spodjeda to, po čemer najbolj hrepenimo. Spodaj izpostavljamo sedem takih navad, v katerih se bo morda prepoznal tudi kdo od nas …

1. Nenehno lovljenje naslednje »svetleče stvari«

Veliko izmed nas živi v občutku, da moramo biti ves čas korak pred seboj. Ko dosežemo en cilj, si že naložimo naslednjega. Ko se veselimo ene stvari, v mislih že načrtujemo drugo. Zdi se, kot da smo produktivni, v resnici pa smo ujeti v iluzijo nenehnega prehitevanja sebe.

V takem pehanju preskakujemo nešteto trenutkov, ki bi nam lahko pomagali izgraditi notranji mir, če bi jim le posvetili vsaj malo pozornosti. Ne znamo doživeti sedanjega trenutka in hvaležno prepoznavati tega, kar nam je dano. Namesto miru tako gradimo utrujenost, občutek praznine in nezmožnost uživanja v sedanjosti.

Da bi ustavili to nekonstruktivno navado, je prvi korak, da se radovedno vprašamo: Kje sem danes začutil nekaj prijetnega? Ne spektakularnega, ampak nekaj majhnega. Ko začnemo opažati drobne svetle trenutke, se um vrne k zdaj-in-tukaj, življenje pa postane bolj polno, namesto da bi bilo le niz ciljev, ki jih prečrtamo.

2. Oklepanje čustev, ki bi jih morali že zdavnaj izpustiti

Vsakdo se v življenju kdaj sreča s težko izkušnjo in pogosto nanjo navežemo čustva, ki jih ne znamo izpustiti. Lahko je to zamera, krivda, obžalovanje, izguba ljubezni … Če ob tem vsakič, ko se vrne spomin, na površje potegnemo tudi čustveno nabito zgodbo, nas to vedno znova prestavi v nemir že davno preteklega dogodka. Vse to so čustveni kamni v nahrbtniku, ki ga nosimo naokrog. Sčasoma se teža ne zmanjša; le mi se navadimo nanjo. Ta navada je izjemno pogosta, ker nam daje občutek nadzora: če držimo preteklost, mislimo, da nadzorujemo svojo zgodbo. V resnici pa zgodba drži nas – kot ujetnike.

Profimedia

Zadrževanje starih ran deluje kot psihološko ponavljanje – vsakič, ko se spomnimo bolečega dogodka, ga telo podoživi, kot bi se dogajal znova. Zato odpuščanje ni dejanje šibkosti, temveč dejanje čustvene svobode.

Preprosta misel, ki jo lahko uporabimo, je: Ne izbiram preteklosti. Izbiram mir. Je torej prav, da to zgodbo končno izpustimo in jo prekinemo še, preden se znova zavrti v naših mislih? Ne zaradi drugih – zaradi sebe.

3. Prikimavanje, ko v resnici želimo reči »ne«

Večina nas je bila vzgojena v prepričanju, da je prijaznost vrednota. In res je. Toda prijaznost ni isto kot odpovedovanje sebi. Ko rečemo »ja«, čeprav celotno telo kriči »ne«, v sebi ustvarimo razkol. Ta razkol ni takoj opazen, a se kopiči. Povečuje notranjo napetost, občutek preobremenjenosti in tiho jezo nase. Gradi nemir.

Zato je ključno, da se naučimo postavljati zdrave meje. Te niso dokaz hladnosti, temveč dokaz, da spoštujemo svoje potrebe. Ko nas nekdo prosi za uslugo, tako ne rečemo avtomatsko »da«, ampak preden se odzovemo, uporabimo krajši premor. Stavek, ki rešuje ogromno energijskega puščanja, je: Naj najprej premislim.

Ta preprosta pavza nam pomaga ločiti, ali prihaja »ja« iz strahu, ugajanja ali iz resnične želje.

4. Pretirano analiziranje situacij

Naloga naših možganov je, da razmišljajo, a žal včasih razmišljajo preveč. Klasična navada, ki jo ima marsikdo med nami, je, da vsako situacijo – ne glede na to, ali se dogaja zdaj, se je zgodila v preteklosti ali se bo zgodila v prihodnosti – pretirano premlevamo. Razmišljamo o tisoč in enem scenariju ter pri tem vklapljamo nemirna čustva.

Pretirano razmišljanje ni značilnost perfekcionistov ali ljudi z »močnim značajem«. Je znak, da je živčni sistem utrujen in poskuša s prekomernim analiziranjem ustvariti občutek varnosti. Možgani mislijo: »Če bom razmislil vse možnosti, bom varen.« V resnici pa ravno zaradi tega varnosti ne občutimo.

Profimedia

Pomembno je, da ozavestimo, da misli niso dejstva. So mentalni dogodki, ki pridejo in gredo. Ko nas začne preplavljati val analiz in scenarijev, je najučinkovitejše orodje prav najpreprostejše – počasno dihanje, ki možganom pošlje signal: Ni nevarnosti.

Tako se naučimo razlikovati med mislimi, ki nam služijo, in tistimi, ki ustvarjajo le hrup in nemir.

5. Večno iskanje potrditve

Vsi hrepenimo po tem, da smo videni in cenjeni. Težava pa nastane, ko naš občutek lastne vrednosti postane v celoti odvisen od odzivov drugih ljudi. Takrat postanemo odvisni od zunanjih mnenj – kot emocionalni bankomat, ki lahko »deluje« le, če nekdo drug vanj vplača pohvalo. Da bi dobili potrditev, tako vedno znova preverjamo, kakšno je mnenje drugih o nas, in skušamo najti načine, da bi jim v vsakem pogledu ugajali. Je na tak način mogoče zgraditi notranji mir?

Odgovor je seveda ne. Mir se začne, ko postavimo temelje znotraj sebe. Ko se znamo pohvaliti za svoj trud, ko s sabo govorimo spoštljivo, ko si dovolimo priznati: Dovolj sem.

Zanimivo je, da postanemo ljudem še bolj pristni in privlačni natanko takrat, ko ne potrebujemo več njihove potrditve.

6. Prevzemanje čustev drugih

Nekateri smo kot gobice: čustva drugih ljudi vpijemo tako hitro, da sploh ne opazimo, kdaj se je to zgodilo. Če je nekdo slabe volje, se slabe volje nalezemo tudi sami. Če je nekdo depresiven, nas njegova energija potegne v temne misli. Če je nekdo v naši bližini brezvoljen, kmalu brez energije postanemo še mi.

Ob tem čustvene absorpcije – posvajanja tujih čustev kot svojih – ne smemo zamenjevati z empatijo. Pri empatiji smo do čustev drugih sočutni in ostanemo ob človeku, mu s svojo bližino pomagamo preboleti bolečino, a ob tem ohranimo svoj mir in energijo. Pri čustvenem prelivanju pa sočloveka začnemo doživljati skozi sebe. To ni prijaznost, temveč izguba meja.

Koristen stavek, ki nam pomaga vrniti notranjo jasnost, je: To ni moje. Lahko skrbim, ne da bi nosil.

Ko občutke drugih ne sprejmemo kot svojo resničnost, ohranimo lastni mir in smo paradoksalno še bolj prisotni – ne manj.

7. Samokritika in notranji glas, ki biča

Najbolj prikrita navada od vseh je način, kako se pogovarjamo sami s seboj. Samokritika je pogosto naučen mehanizem, ki naj bi nas ščitil pred napakami. A dolgoročno nas vodi ravno v strah pred njimi.

Profimedia

Možgani verjamejo vse, kar jim ponavljamo. Če si govorimo, da nismo dovolj, začne telo živeti v napetosti. Srce se »skrči«, samopodoba postane krhka, napake pa doživljamo kot dokaze lastne nevrednosti.

Samoobsojanje nas ne spreminja – samo blokira. Rast je mogoča le takrat, ko si dovolimo pogledati nase s toplino: Učim se. Napake so del procesa. Vreden sem nežnosti.

Ko spremenimo notranji ton, se spremeni naša motivacija, odnosi, samozavest in občutek varnosti v lastni koži.

Zaključna misel

Če mir razumemo kot nekaj, kar nam lahko življenje da ali vzame, bomo vedno nihali v nemiru. Ko pa spoznamo, da je v veliki meri rezultat naših navad, postane nekaj, kar lahko gradimo vsak dan – z drobnimi spremembami, ki počasi, a zanesljivo ustvarijo notranji prostor, v katerem lahko končno zadihamo.

O avtorju

Špela Korinšek Kaurin

je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.

• spela.kaurin@mediapartner.si
• superti.si/